Kaj točno je prignalo Mira Cerarja do včeraj napovedanega odstopa? In kako je napoved te drastične odločitve, sicer »mokrih sanj« opozicije, potem s strani SDS sploh bila sprejeta že v prvih urah po tiskovni konferenci predsednika vlade?

Že res, da je Cerarju, ki se je ves čas mandata rad zaklinjal, da je v slovenski prostor vnesel politično stabilnost, zgodila »kaplja čez rob«, kot pravi, v podobi odločitve Vrhovnega sodišča o razveljavitvi referenduma o drugem tiru, k sreči le tri mesece pred volitvami, zaradi česar je riziko nestabilnosti ostal minimiziran. A več o trenutni psihopatologiji dogajanja povedo prav reakcije prvaka opozicije.

Med še ne in že ugrabljenimi volitvami

Želim opozoriti na naslednji paradoks, pretežno v javni recepciji absolviran s karseda veliko mero samoumevnosti: če se je Janez Janša s številnimi interpelacijami proti ministrom in sami Cerarjevi vladi zadnja leta močno trudil, da bi predčasne volitve povzročil, je zdaj na tem, da spet ni zadovoljen z razpletom: premierja so odnesle temne sile iz ozadja, ne kaj drugega. Izpričani konspiracizem se še poglobi, ko se spomnimo, da se od volitev 2008 predsednik SDS vsakič nova zaklinja, da so bile zadnje volitve ugrabljene in nepoštene – in takšne so bile vse po vrsti. Zanj obstaja le pulzirajoči čas med še ne ugrabljenimi in že ugrabljenimi volitvami.

Janševe prve reakcije

Zato je Janša uro po napovedi Cerarjevega odstopa, pred in po telefonskem nastopu v Odmevih pri Rosviti Pesek, tvitnil ali retvitnil nekaj zelo pomenljivih razlag. Njihova skupna nit je ena in ves čas ista: ni naključij, odstop je bilo strogo dirigiran. Recimo: »Povežimo malo dejstva: prave ankete kažejo znatno rast desnih strank. Sledijo akcije-nenavadno hitro so v javnost pricurljali podatki o čudnih rabotah z maketo 2. tira. Nenavadno so tik pred zdajci propadla pogajanja s Štrukljevim sindikatom-stavka. Verjamete v naključja?«

Zarotništvo nenadnega odstopa ima torej takšen razlog: »Nekdo je ocenil, da desnica nevarno raste, zato mora po hitrem postopku priti do novih volitev. Drugače bo še bolj zrasla. A so se zmotili, saj bo sedaj rasla pač le hitreje.«

Bolj konkreten je bil komentator, ki je prepričal Janšo s tezo o klovnu Marjanu Šarcu: »Pravzaprav se pridružujem komentatorjem, ki sumijo, da gre za ukaz capo di tutti capi. Cerar je nepotreben, zdaj ko so našli bolj priljubljenega klovna. Očitno so prepričani v zmago. Če maja/junija zmaga desnica pa itak sledi nov coup d’état.«

Konspiracizem in paranoja sta naporni zadevi: Cerarju ne gre verjeti, če zmaga, pa tudi takrat ne, ko odstopi. Ni kredibilen, če je na oblasti in tudi, če več ni – nobeno ravnanje ni njegovo, temveč del širše zarote in stricev iz ozadja.

Bil je odstopljen

Podobno velja za retvitano novo akvizicijo v njegovih intelektualnih krogih, Aljušo Pertinača: »Miro Cerar je odšel zato, ker ni uspel zagotoviti globoki državi, da bi nemoteno nadaljevala posle s tiri, maketami, medicinsko opremo, itd. Zrušilo ga ni Vrhovno sodišče, ne koalicija, še manj državljan K. Zrušili so ga tisti, ki so ga ustoličili. Centri moči tranzicijske levice.«

Povedano na kratko: Cerar sploh ni odstopil, to se nam naivno dozdeva, bil je odstopljen. Po Janši so ga odstavili centri moči. Ali kot je sam povedal tik po napovedi odstopa:

Predsednik SDS-a Janez Janša je za Odmeve povedal, da je pričakoval takšen razvoj dogodkov, saj so tudi drugi dogodki nakazovali, “da se tako kot leta 2011 in 2014 tudi zdaj ne bodo zgodile normalne volitve, temveč bodo skušali skrajšati mandat in povzročiti čim več kaosa in pri tem izkoristiti prednosti, ki jih imajo, da volivce od stranke SMC-ja preselijo drugam ali pa ustanovijo nov obraz, za katerega bodo verjeli, da bo izvajal isto nalogo marionetne vlade, kot se je to dogajalo pod vodstvom Mira Cerarja”.

Volitve, ki jih dobiva paranoja

Nič novega pod soncem: če ne bi bila zarota, bi si jo moral nekdo spet izmisliti. Že desetletje in več si prizadevam pokazati, v kakšnem smislu je slovenski politični prostor paranoidiziran. Njegove »nestabilnosti«, lova za novimi obrazi iz strahu pred starimi, zarotništva predčasnih volitev in diskurza nenaključij, centrov iz ozadja in stricev iz ospredja ni mogoče pojasniti z bolj prepričljivo razlago. Ni paranoje brez teorij zarot, umišljenih strahov in preganjalnih prepričanj. In te niso več sestavni, ampak prevladujoči in dominantni del domače psihopolitike. Odločajo o tem, kdo sme vstopiti v politiko, kdo izstopiti. V celoti formirajo prepričanja volivcev in diktirajo ravnanje politike.

Ve se, kdo preganja poštene Slovence in na čem temeljijo preganjalne blodnje: kot sem že večkrat razložil, nenazadnje tudi v svoji knjigi leta 2010, je temelj vseh domačih zarot zadnjih dveh desetletij in več skrit v čvrstem in enotnem kognitivnem jedru, v antikomunističnem vzgibu. V praksi se ta zvaja na udbomafijo, strice iz ozadij in rdeče škrate iz Murgel. Ter seveda nadvse številne, pestre in prepredene ekspoziture. Brez njih se v Sloveniji ne zgodi še noben tako dobro skrit intimen prdec.

Tri postavke

Konspirativna politična naracija, povedano v kratkem, vselej temelji na treh postavkah. Prvič, širjenju občutka, da se pred nami odvija nekaj grozljivega; čustva strahu, ki se nato prevaja v sovraštvo do povzročitelja. Drugič, na identifikaciji takšnega povzročitelja, storilca, ki ga dojemamo kot sovražnika. In tretjič, na nekem temeljnem razlogu, zaradi katerega izvaja nam nevarno in sovražno dejanje.

V sovraštvo prenosljivi strah pred tistim, ki nam želi škodovati in nas ogroža, ima lahko več imen in je zelo arbitrarno določljiv v danem kontekstu, ki je velikokrat nacionalističen, ksenofoben ali kako drugače nestrpen: ogroža nas veliki Drugi, npr. LGBT skupnost, Judje, Hrvati, izbrisani, muslimani, begunci. V ožjem političnem smislu nacionalnega, kulturnega in političnega strankarskega dogajanja pa je identificiran le v enem: skritih nosilcih moči, ki so ugrabili državo, delujejo iz ozadja in nam ne dajo dihati. Povsod so, polno jih je.

Ko pade vlada

Uspeh konspiracizma vodi do politične instrumentalizacije, pranja možganov in končno discipliniranih volivcev, ki bodo želeli za svojega vodjo storiti vse. Ne zgolj glasovati. Občutek, da nekdo manipulira z nami in nas nadzira, ne more biti lažen, če dovolj uspešno razširjate občutek, da smo žrtve razmerij nedoumljive in neizogibne manipulativne moči skrite politične elite. Megastične teorije zarote, ki največkrat poganjajo paranojo, danes predpostavljajo, da je obstoječi svetovni red zgolj fasada, za katero ne potrebujemo nikakršnih političnih ali socialnih razlag, še manj pa teorij o možni gospodarski preobrazbi držav ali celo sveta.

Ne merijo le na politično teorijo v njenem relativno ozkem klasično-liberalnem pomenu, saj je zarota, katere namen je skrivni nadzor vlade, le eden od vidikov njihove razlagalne moči. Toda ko pade vlada, v tem primeru slovenska, konspiracizem dobi še dodatna krila, kajti nič ni bolj fascinantnega za paranoidni pogled kot regresivno spoznanje, da za centri moči stojijo še neki dodatni drugi. Še bolj fascinantno skriti.

Priročnost zarot

Po drugi plati je odprta dilema, na kakšen način paranoidni mentalni dispozitiv perpetuira samega sebe in ali se z njim ne »okužijo« in ga uporabijo kot odlično sredstvo prepričevanja kar vsi politični igralci. Odstopne Cerarjeve besede so včeraj zvenele na prav tak način: vsi so se zarotili v odnosu do njega in Janša lahko sebi v obrambo vedno pove, da je njegov konspiracizem dejansko utemeljen v Cerarjevem. In res, ta je včeraj jamral, da »stare sile ne dopustijo, da bi delali za prihodnje generacije, zanima jih le osebna korist«, ne da bi povedal, kdo so te sile, ki ga omejujejo.

Obstajajo krogi, ki želijo »na vsak način ustaviti prihodnji razvoj Slovenije«, je razvijal svoje razloge za odstop. Če ne želimo verjeti, da je konspirato-logija zgolj priročen diskurz iskanja dežurnih krivcev in kazanja s prstom, bi najbrž zdaj kakšen novinar moral premierja izzvati z vprašanjem, kdo so notorični »strici iz ozadja«. Tako kot je to storil Milan Kučan v odnosu do predsednika Boruta Pahorja, a žal že pet let, razen tistega puhlega »Saj nisem neumen, da bi povedal«, ni prejel konkretnega pojasnila.

Nekaj je gotovo jasno: afere z maketo in odločb Ustavnega ter Vrhovnega sodišča odhajajočemu predsedniku pač niso mogle zakuhati nobene posebne mračne, temne ali skrite sile. Zakrivil jih je sam. V kakšni meri zdaj konspiracizem zgolj zlorablja, da bi se načrtno razglasil za žrtev in iz tega iztržil kak dobiček, bomo videli kmalu.

Kaj nas časa do volitev?

Vili Kovačič, državljan K, je ob številnih drugih v preteklih tednih tudi včeraj reklamiral svojo stranko, ker se, pravi, želi s Cerarjem »soočiti na volitvah«. V gostovanju pri Urošu Slaku na POP TV je zato kar naravnost vabil na kongres ta petek, kjer bodo, kot je dejal, v stranki za predsednika ustoličili dr. Boštjana M. Zupančiča, razvpitega konspiracista in tvorca seksističnih izjav. In kjer bo on, je še pribil, podpredsednik. Še več, hitel je razlagati, da bodo razpisali 88 »delovnih mest« za poslance!

Zabavno, temu so včasih v času socializma dejali »kontrolirana demokracija« – bodočega predsednika stranke, denimo, lahko javno razglasiš pred kongresom, ostalo je podvrženo nadvse pošteni demokratični proceduri. Seveda nas sedaj čaka stampedo novih strank, čas praznih obljub in vsiljivih prodajalcev navidezno nove robe v stari politični trgovini. No, volilno telo je preveč paranoidizirano, neracionalno in največkrat podvrženo načelom kolektivne histerije, kar so razmere, v katerih nato zmagujejo laži, manipulacije, teorije zarot in »novi obrazi«, kolikor v njih še ni bilo pravočasno zasejano seme patološkega dvoma. Iz tega razloga, nobenega drugega, si pri nas skorajda nihče ne upa ustanavljati novih strank več kot dva meseca pred volitvami:  obstaja kakšen boljši dokaz domače politične psihopatologije? Iz istega razloga se tudi rekordno hitro naveliča vsake nove obljube ali obraza.

Prišel je čas napornih in hektičnih mesecev za državljane do volitev, utrujajoče predstave za ljudstvo, ko bomo spremljali mimohod novih in starih strank Resnice z eno skupno točko programa, ki se vsakič glasi popolnoma enako: »Ničesar ne obljubljamo in to bomo dosledno tudi izpolnili«.

Čas je za antikonspiracijsko zaščito

Spletni Dnevnik je prav včeraj, na dan napovedi Cerarjevega odstopa, poročal o tem, kako se predstavniki podjetja YouTube podajajo na pot boja proti posnetkom, objavljenim na njihovi platformi, ki razpihujejo teorije zarote. Kako bodo to storili? Da bi razvili bolj raznolike in manj enoplastne informacije, bodo tovrstnim posnetkom dodajali razlage dogodkov z Wikipedije, torej opise in obrazložitve posamičnih dogodkov, ki jih uporabniki interpretirajo po svoje, konspirativno in napačno. Za ta namen bodo dodali škatlice z vsebinskimi obrazložitvami, imenovane »informacijske značke«: te bodo postale dodatna oprema vseh objavljenih video posnetkov, ki širijo konspiracizem, menda se bodo pojavile že v naslednjih tednih.

Slovenski mediji in njihovi uredniki notranje politike bo morali čutiti več kot urgentno potrebo, da sledijo temu pedagoškemu koraku. A mi nekaj pravi, da se to ne bo zgodilo.