Nič novega pod slovenskim soncem, osmi marec je očitno tisti praznik, ko se pri nas žene (na ‘dan delovnih žena’) spremenijo v dame. Včasih tudi s pomembnim dodatkom – ko se v parlamentu lahko znajde tudi takšen kaliber pevca ljubezenskih šlagerjev, kot je Werner. Ne, tja se ni povabil sam, menda ga je predsednik Državnega zbora.

No, kako že so povzeli nepričakovani poklon »damam« na MMC RTV Slovenija? Takole:

Na povabilo predsednika Državnega zbora Milana Brgleza sta ob osmem marcu, mednarodnem dnevu žensk, znani primorski glasbenik Slavko Ivančić in priljubljeni Werner Brozović, avlo državnega zbora spremenila v koncertni oder in tamkajšnje zaposlene za kratek čas zabavala z glasbo.

Članek ne govori le o tem, kasneje je »vse dame predsednik DZ-ja še pogostil s kavo, sokom in piškoti«. Pohvalno, vse to je plačal iz lastnega žepa. Ker avtor zapisa namigne še, da drugi stroški niso nastali, bi smeli razumeti, da sta oba pevca prišla v parlament brez honorarnih zahtev.  Kasneje so se Slavko Ivančić, Werner in Milan Brglez družno sprehodili »po središču prestolnice in delili rdeče nageljne«, fotografije pa ovekovečili na družbenih omrežjih.

Korak do Chippendales

Zanesljivo bi bili preveč malenkostni, če bi preveč drezali z vprašanjem, po kakšnem kriteriju je bila sprejeta odločitev, da se v parlamentu gosti imenovana pevca in ne katerega drugega. Bolj intrigantno je nedvomno naslednje: kdo točno je presodil v imenu »dam«, da je ravno omenjena izbira nekaj, kar so si zaposlene v hramu demokracije najmočneje želele in izbrale za svoj glasbeni in še kakšen okus. In morda tudi, če je šlo ob tem za kakšno moralno stisko pri težavni odločitvi, ker morda v tistem trenutku kakšni lokalni Chippendales niso bili na voljo.

Taka izbira pove pravzaprav veliko, če ne popolnoma vsega, o stereotipnem dojemanju žensk in najbrž tudi praznika, kakršen je 8. marec, ko bi morali praznovati politično, ekonomsko in socialno enakopravnost žensk v družbi. Da se razumemo: žal pri tej stereotipnosti velikokrat sodelujejo tudi tiste, ki jim je praznik namenjen.

Že skoraj tragično je bila včeraj opazovati, kako se je na najbolj posvečenem mestu, kjer bi sodobna demokratična in politična kultura morala biti maksimalno reflektirana, 8. marec spremenil v priložnost, ko se navzoči poklanjajo natanko takemu tipu reprezentacije ženskosti, emblematiziranem v ženski kot objektu, ki se ga poljublja, naslavlja kot predmet seksualnega poželenja in končno nadzora.

Kakor da ta dan ne bi bil namenjen ravno obeležitvi boja za pravice žensk, pač pa, obratno, fetišizaciji ženskosti, kjer se te za en dan prelevijo v  z nekakšno moško pozornostjo osrečene dame. Obložene z rožicami, bonbonierami, priložnostnimi darili in lomilci ženskih src v zameno za njihovo pridnost, ker so nase uspešno prevzele socialne vloge, v katerih še naprej ostajajo ukalupljene po načelih tradicionalnih in končno tudi moških, torej klasičnih konstrukcij ženskosti. Werner je s svojimi poljubi na lička in roke »svojim damam« protosimbol opisanega.

Moje dame in slovenski kulturni praznik

Pri RTV Slovenija so opazili še prijazno javno zahvalo povabljenega »mojim damam«, torej predvsem poslankam in drugemu zaposlenemu osebju v Državnem zboru:

“Z rožicami smo mnogim polepšali dan. Drage moje dame vse lepo za vaš praznik. Hvala za povabilo predsedniku državnega zbora. Čim več lepih in dobrih dejanj,” je ob tem na Facebooku zapisal Werner.

Seveda, komentirali na javnem servisu niso. Celo Slovenskim novicam se je zgodba na trenutek zazdela rahlo pereča in so pri Brglezu zaznali njegovo »zardevanje«, ko ga je Werner poskušal objeti. A najbrž namig ni imel prej začrtane kritične ambicije, raje neko drugo.

Vsekakor je nekaj prostora za napredek v parlamentu še. Mogoče pevca naslednje leto povabijo na slovenski kulturni praznik.

Več:

Moderne centristke