Sojenje Cakiću: kaj pomeni imeti iste spolne preference

Kot da ni dovolj že to, da bo proces proti Stefanu Cakiću odprt za javnost, zdaj je izpadlo še, da sme obtoženi postavljati posebne, vsaj posredno homofobne preference glede tega, kdo mu bo sodil. V današnjem Delu smo ob robu sojenja za uboj igralca Gašperja Tiča prebrali:

Povedal je namreč, da »glede na spolne preference pokojnega ne želi, da Cakiću sodi oseba z istimi spolnimi preferencami«, na kar so mu zagotovili, da v senatu takšne osebe ni.

Res ne poznam prakse sodišč v takih primerih, tudi ne drži pavšalna ocena, da je sodišče obtoženemu ugodilo. Toda iz zapisanega je moč razbrati, da je Cakića »pomirilo« s pojasnilom, da istospolno usmerjene osebe v senatu ni. Pokazalo je torej pripravljenost slediti njegovi zahtevi.

Kaj bi storilo, če temu ne bi bilo tako? Mar ni spolna usmerjenost občutljiv osebni podatek, ki zahteva posebno obravnavo, ne pa kar razkrivanje svojih preferenc, kot je zapisano, na odprti sceni, na očeh celotne javnosti?

Kakšna je sploh pravna teža takšne zahteve obtoženca, kakšna je dosedanja sodna praksa? Nesporno njegova zahteva predpostavlja nekakšno pristranost v presojanju, pristati na takšno pričakovanje pa bi bila lahko nedopustna diskriminacija. A bojim se, da je še huje: iz Delovega poročila je predvsem razbrati, da Cakića – če ne gre za psihološko igro njegovega odvetnika – navzočnost istospolno usmerjenih moti iz povsem nedoločenega razloga, tako rekoč iz averzije.

Zgornje je le marginalna opazka v tudi medijsko vedno bolj dramatizirani zgodbi. Pomembno je zavedanje, da bo odločitev po odprtem sojenju za javnost imela fatalne posledice za pokojnikovo družino in njegove otroke. Ne vem, kakšne so bile pravne podlage oziroma možnosti za zapiranje sojenja, ki zadeva v prvi vrsti pravico obtoženega, torej Cakića samega, a se ji je očitno sodnik odpovedal. Z vidika obrambe morda celo ne nujno slaba izbira, saj utegne s pomočjo pritiska javnosti lažje priti do manjše kazni za dejanje, ki ga sicer ne zanika – zanika le to, da je pokojnega želel ubiti.

Dejstvo je, da kakšne posebne pravice javnosti do obveščanja, ki bi utemeljevala dostop do vseh mogočih podatkov z intimnimi in zasebnimi okoliščinami pokojnika in iz takega razloga pritrjevala javnemu sojenju, v tem primeru pač ni najti. Posledica so predvidljive, ker smo jih že doslej, vse od usodnega dneva, lahko frekventno spremljali: mrhovinarsko novinarstvo, izživljajoče se nad pikantnostmi iz zasebnega življenja, moralizirajoče ob spolnih preferencah posameznikov z neskrito homofobno ambicijo, začinjeno s konspiratologijo o nekakšnih gejevskih lobijih in mamilarskih hobotnicah, ki so se zarotile proti nam, poštenim državljanom, zato nam v tej melodrami lobiji ne dovolijo priti do resnice.

Posledično se bodo oni, novinarji, opremljeni s posebnim poslanstvom, pogumno borili do zadnjega diha, da nas obvestijo o vsakem detajlu. Predstavljajmo si zdaj, za trenutek, da bi Cakić namesto zgornje zahteve podal naslednjo:

»Glede na spolne preference pokojnega ne želim, da o meni pišejo novinarke in novinarji z istimi spolnimi preferencami.«

Potem bi najbrž še bolj postalo poudarjeno dejstvo, da bomo, zelo verjetno, pri tem sojenju spremljali obrambne argumente, ki se bodo poigravali s prestopanjem tenke črte med instrumentalizirano ali realno homofobijo na eni strani ter iskrenim opisom dejanskega dogajanja in okoliščin, zaradi katerih je nesrečni igralec obležal v mlaki krvi.