Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS

Bi morala Komisija za preprečevanja korupcije (KPK) kaj povedati o zadnji sumljivi posojilni aferi stranki SDS, ki zadnje tri dni »prestreljuje« domače množične medije z vedno novimi detajli? Morda sprožiti ustrezne postopke?

Vprašanje je intrigantno, ker se je po uvedbi čudne oligarhične oblasti Borisa Štefaneca, ki je na koncu botrovala tudi odhodu namestnice Alme M. Sedlar, v veliko zadovoljstvo politike in končno tudi predsednika Boruta Pahorja, po političnih razpravah z nekaj jasnimi namigi pokazalo, da določene stranke zagovarjajo zatečeno stanje. Zato, najbrž, ker jim ponuja varno plovbo in mir, če imajo ob sebi v kletki krotkega brezzobega tigra. Če smo čisto natančni, so nekatere stranke izrecno podprle predsednika KPK in nasprotovale njegovi razrešitvi, med njimi še zlasti poslanci SDS.

SDS, ki podpira Štefaneca

Julija lani so člani mandatno-volilne komisije razpravljali o razrešitvi Štefaneca, Dnevnik pa je takrat pomenljivo ugotovil:

Edini, ki so docela podprli Borisa Štefaneca, so bili člani SDS.

V kasnejšem, oktobrskem delu razprave, so člani MVK ocenili, da začetni sklep in pobuda Alenke Bratušek nima pravne podlage, pri čemer so v obrambi predsednika KPK znova vehementno prednjačili poslanci SDS.

Ko govorimo o posojilni ali posojilno-pralni aferi Dijana, se nam je zato lahko upravičeno po vsem znanem zastavilo pričakovanje, kako se bo Štefanec obnašal v odnosu do potencialno koruptivnih praks, ki zadevajo stranko, na katero lahko sam politično računa. Ali povedano drugače: če je predsednik KPK pred časom zaslovel po izjavi, da so bili čevlji njegovih predhodnikov v KPK okuženi z glivicami, bi smeli umestno pomisliti na možnost, da so njegovi okuženi z glivicami SDS. In če so res, potem veliko aktivnosti ob nezakonitostih financiranja te stranke najbrž ne bi bilo možno zaznati.

Najprej nepristojna, potem nepotrebna

In res: najbrž nisem bil edini, ki ga ni presenetil začetni odziv. KPK je v svoji prvi izjavi za Večer, tik po obelodanitvi, pohitela s stališčem, da v primeru Janševe zadeve Dijana ni »stvarno pristojna«:

Z vprašanji smo se obrnili tudi na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK), ki lahko računskemu sodišču predlaga, naj opravi revizijo poslovanja politične stranke. Vprašali smo jih, ali so o ravnanjih SDS obveščeni in ali o njih vodijo kakšne postopke. Odgovorili so nam, da KPK “preiskave, ki bi se nanašala na omenjeno tematiko, ne vodi”. Hkrati pa so pojasnili, da je nadzorni organ za financiranje političnih strank računsko sodišče in da sami ocenjujejo, da je v tem primeru KPK za raziskovanje finančnih sredstev, s katerimi razpolaga politična stranka, “stvarno nepristojna”.

Taista nepristojnost je sicer znan zimzeleni refren, s katerim je od začetka Štefanečevega mandata opletal predsednik republike: takšno pojasnilo je medijem namenil vsakič, ko so ga ti vprašali, zakaj ne ukrepa glede mobinga proti namestnici KPK in ustavi nevzdržne razmere v tej ustanovi. Pustimo za trenutek pri miru citirano ugotovitev o stvarni nepristojnosti. Naslednji dan je KPK nekoliko variirala svoje novo pojasnilo. Znova za Večer. Povedali so, da je uvedba postopka »nepotrebna«, češ da zgodba o spornem posojilu za največjo opozicijsko stranko ni razlog, da bi uvedla postopek:

“Komisija ocenjuje, da je v dani situaciji uvedba postopka na lastno pobudo na omenjeno temo nepotrebna, ob morebitnem prejemu prijave na to temo pa bi komisija lahko izvedla ukrep, ki ga omenjate.” Iz službe KPK za odnose z javnostmi so še sporočili, da lahko na našo željo obravnavajo naše vprašanje kot prijavo, a hkrati dodali, da “glede na stvarno nepristojnost oziroma iz razlogov racionalnosti predlagamo, da se z vprašanjem in vsebino prijave obrnete direktno na pristojna organa, tj. računsko sodišče in inšpektorat za notranje zadeve”.

Iz članka ni razvidno, kakšen ukrep imajo pri KPK v mislih – a bržkone je nekaj zelo narobe, če hkrati menimo, da je uvedba postopka nepotrebna in obenem poudarjamo prepričanje, da smo stvarno nepristojni zanj.

Biti racionalen prijavitelj

Še več, že malce bizarno zveni omenjena zavrnitev, ko jo povežemo z »razlogi racionalnosti«. Morda so pri komisiji želeli povedati, da ni preveč racionalno od nas, če jih gnjavimo s prijavami glede nečesa, za kar se imajo stvarno nepristojne. Zato, ker nas bodo preprosto zavrnili.

Takšna deskripcija našega utopizma je seveda neobičajna, ker vnaprej ne moremo poznati ne možnosti, da se bo to zgodilo, kot tudi ne razlogov, zaradi katerih se bo. Kar pomeni, da nam bo Štefanec ob zavrnitvi nalepil še etiketo, da je z našim razumom nekaj narobe. Nerodno, ker pred nami ni komisija za preprečevanje neracionalnosti.

Zakaj že je padla Janševa vlada?

A privzemimo, da omenjeno protislovje ni ravno fatalne narave – misliti namreč, da niste pristojni za ukrepanje v sumljivi zadevi nezakonitega financiranja politične stranke, ker se s tem ukvarja Računsko sodišče, in takoj nato, da je tvoje dejanje nepotrebno. Ne more biti dvoma, da je v pristojnosti KPK ugotavljanje sumov korupcije vobče, razen tega tudi sumov kršitve integritete.

Kar se končno nanaša na fizične osebe, kot so poslanci, in njihovo ravnanje v nasprotju s pričakovanim ravnanjem  – in podpisnik pogodbe v omenjenem primeru je poslanec – Janez Janša.

Še več, KPK bi moralo zanimati, kaj se dogaja s posojili v državi, ki veljajo za davčne oaze in so na listi tveganih, podpisnik pogodbe pa je tudi javni funkcionar in zavezanec za prijavo svojega premoženja.

Stvar je še hujša: ista KPK je v preteklosti že ugotovila, da se mu je povečalo premoženje, ki ga ne moremo dokazati in ne zna pojasniti. In kot da mera ni polna, Janša je bil takrat predsednik vlade in končno je ta vlada zaradi tega dejstva in burnih dogodkov v času slovenskih vstaj predčasno odstopila.

Pristojnosti v preteklosti

Štefanec je v preteklem ravnanju na veliko mahal s svojimi pristojnostmi, kjer se je kasneje izkazalo, da jih morda ni imel. Postopek proti Alenki Bratušek je začel na lastno pobudo – v primeru njene kandidature za evropsko komisarko, ki se je nato zanjo zaključila klavrno. Kasneje je ta primer, zaradi napak, ki jih je v postopku storila KPK, padel na sodišču.

Veliko samoiniciativnosti je pokazal v primeru ministrice Stanke Setnikar Cankar – in kasneje je vrhovno sodišče ugotovilo, da je presegel svoje pristojnosti.

Stališča KPK o financiranju strank

Ampak zares dober argument to ni: predsednik KPK lahko vedno odvrne, da se je v preteklosti že opekel in da zato sedaj bolj modro, racionalno in trezno odmerja zadeve, v katerih je pristojen.

Da je zdaj pač res prišel do bolj kvalitetnega spoznanja, da ob vseh postopkih, ki jih je na lastno pobudo odprl, v primeru stranke SDS ne bo več čutil svoje pristojnosti in jo bo raje zamenjal za branje pravljic v vrtcih – ker se v tem segmentu svojega udejstvovanja čuti bolj racionalnega, suverenega in seveda pristojnega.

6. junija 2016 je pod njegovim mandatom KPK izdala mnenje, v katerem pravi, da se »zaveda problematike transparentnosti financiranja političnih strank, pozdravlja novico, da je Računsko sodišče RS aktivno ukrepalo ob zaznavi nepravilnosti pri financiranju političnih strank, a hkrati odločno nasprotuje pozivom k ponovnemu rahljanju zakonodaje vezane na to področje.« Mnenje KPK, v katerem se sklicuje na oceno Skupine držav za boj poti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope in izraža skrb nad stanjem v Sloveniji, navajam v celoti:

Problematika financiranja političnih strank je bila v slovenskem prostoru izpostavljena več let, leta 2007 pa je v ospredje prišla pomanjkljiva transparentnost financiranja slovenskih političnih strank, ki jo je pri ocenjevanju Slovenije izpostavila Skupina držav za boj poti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope. Med drugim je GRECO opozoril na nezadostno javnost celotnih poročil političnih strank o financiranju njihovih aktivnosti, nezadosten pregled in nadzor nad vrstami in višinami prihodkov ter odhodkov, tudi donacij ter posojil, pomanjkljivo razkrivanje donatorjev, pomanjkanje učinkovitih pristojnosti in kapacitet nadzornih organov, nezadostne sankcije za kršitve itd.

Ko je bila po skoraj sedmih letih slovenska zakonodaja (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakon o političnih strankah ter Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o volilni in referendumski kampanji, ki sta stopila v veljavo decembra 2013) končno v veliki meri usklajena z GRECO priporočili, ki so bila usmerjena k preprečevanju korupcije, netransparentnosti in nasprotja interesov pri financiranju in delovanju političnih strank, je lahko GRECO marca 2014 stanje na področju transparentnosti financiranja političnih strank v Sloveniji ocenil kot zadovoljivo.

Že tri mesece zatem je sprememba omenjene zakonodaje, ki velja še danes, ponovno prezrla nekatera priporočila GRECA iz ocenjevanja Slovenije v letu 2007.

Tako je novela Zakona o političnih strankah, sprejeta leta 2014 sicer ohranila prepoved financiranja političnih stran s strani podjetij, a tudi po mnenju komisije nesprejemljivo možnost kanaliziranja proračunskih sredstev, namenjenih poslanskim skupinam, k političnim strankam, čemur je nasprotovala tudi Zakonodajno-pravna služba državnega zbora. Hkrati je novela omogočila osemkratno povečanje najvišjega dovoljenega zneska gotovinskega prispevka fizične osebe neki politični stranki, čeprav je GRECO priporočil omejiti posamičen gotovinski prispevek na najnižjo možno mero. S tem je novela bistveno povečala tveganje za nedovoljene povratne usluge oziroma druge oblike korupcije in pranje denarja, ki je pri nižjih zneskih manj verjetno. Poleg tega je novela tudi znižala kazni, čeprav je GRECO izrecno priporočil dvig zgornje meje sankcij, saj te v praksi niso bile učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Tudi zato nas presenečajo medijski zapisi, v katerih vsaj posredno k nadaljnjemu nižanju glob na področju financiranja političnih strank ne pozivajo le stranke same, temveč tudi Računsko sodišče RS, organ, ki je pristojen za nadzor v zvezi s financiranjem političnih strank.

Sedanje ponovno pozivanje k dodatnem rahljanju zakonodaje vezane na financiranje strank, ki bi Slovenijo še bolj oddaljilo ne le od priporočil skupine GRECO, ki predstavljajo mednarodno obveznost Slovenije, temveč tudi od zagotavljanja transparentnega financiranja političnih strank, je tako izjemno zaskrbljujoče.

Retorični trik za vsakodnevno uporabo

Podobno izjavo KPK najdemo tudi že poprej: 12. junija 2014 in 26. maja 2012. Iz vsega navedenega nesporno izhaja, da je KPK vrsto leto opozarja na premajhno transparentnost financiranja političnih strank. Do tega se je torej nenehno opredeljevala. Kaj lahko iz tega zaključimo?

Da bi KPK zlahka komentirala tudi aktualni primer skozi omenjeno topiko, a je se je v velikem loku temu izognila s sklicevanjem na svoje pristojnosti, tega pa zreducirala na problem obravnave in ukrepanja – in v tem segmentu take pristojnosti po vsem sodeč res nima.

Povedano drugače: Štefanec je izkoristil svojo priložnost, da molči ob temi, o kateri je KPK pod njegovim mandatom in pred njim nenehno svarila. Ali skozi parafrazo zgornjega kontrastnega stališča: nenadoma je začutil, da beseda o tem ni potrebna, vprašanja in predlogi pa ne racionalni. Če se bo kdaj izkazalo, da so za to krive glivice SDS, bo pred nami še eno izjemno tragikomično spoznanje, kako smo (ne)sposobni zaznavati in preganjati korupcijo.

Prostočasne aktivnosti namestnika predsednika KPK

In s čim se v tem času ukvarja edini preostali član senata KPK – morda so njegove aktivnosti skoraj malce zanemarjene? Ne vemo. Njihovi zvesti realni prijatelji jim v javnosti preko socialnih omrežij radi dvigujejo ugled. Tisto dobrino, očitno, ki je niti malo ne pogrešajo.

Več:

Pravljičnost boja proti korupciji: Štefanec na poti v otroški vrtec

Nove službe za razdiralce KPK: o lažnih novicah in vlogi ‘namiga’

Predsednikovo nojevstvo: kako se izmikati v zadevah Sedlar in Mahnič