Dobro zmaguje: predsednik kot krščanski populist

V letošnji malce razposajeno prebrani novoletni poslanici predsednika Pahorja se je zgodil manjši pripetljaj. Tako rekoč jezikovne narave. Ob energični ugotovitvi, da je pri nas, v naši lepi deželici torej, začelo Dobro zmagovati, saj imamo, med drugim, »najboljšo vrhunsko kuharico na svetu«, mu je namesto velike začetnice uspelo uporabiti malo.

Zmaga Dobrega? Trdil bom, da imamo le dve možnosti branja: po prvem predsednikovo razmišljanje jemljemo za še ene prazne marnje, populistično napihovanje besed, koketiranje. Da sage o nekakšnem končnem spopadu in zmagi Dobrega ne misli resno, da gre pač za metaforično rabo. Drugo je temu nasprotno, bolj metafizično in uporabljeno frazo jemlje zares: Pahor verjame v nekakšen končni spopad Dobrega in Zlega. V naši deželici. Če ne bi večine svojega časa posvečal sobnemu kolesu, joggingu, fitnesu, strastnemu ogledovanju filmov, kot so Pretty Woman, mesarstvu, pripravi burgerjev, asfaltiranju in kmetovanju, če bi si vzel nekaj trenutkov za preučevanje zgodovine religij, gnostičnih sekt, branje zgodnjega Svetega Avguština, bi najbrž takšno razlikovanje lažje ponotranjil.

Končno: zmaga Dobrega konec leta 2017

Da predsednik republike razmišlja kot kakšen priložnostni kristjan, ki zavrača manihejstvo? Pretirano? Pri Slovenskih novicah, Reporterju, Mariborinfo in še nekaterih drugih spletnih medijih so izbrali naslednji naslovni poudarek iz omenjene poslanice:

Dobro je začelo končno spet zmagovati

Kar popolnoma ustreza temu, kar je Pahor zapisal: »Seveda ni vse samo dobro. Toda dobro je začelo končno spet zmagovati.«

Dihotomija med Dobrim in Zlim je seveda značilnost manihejskih in abrahamskih religij, antagonistični dualizem je končno navzoč tudi v bibliji. V njej bomo omenjeni motiv srečali večkrat, Dobro bo končno izenačeno z Bogom. V prvem Janezovem pismu (1 Jn, 5, 4-5) prebiramo o premagovanju sveta, ki ga omogoča naša vera:

»In njegove zapovedi niso težke, kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera.« (καὶ αὕτη ἐστὶν ἡ νίκη ἡ νικήσασα τὸν κόσμον, ἡ πίστις ἡμῶν/et haec est victoria quae vincit mundum fides nostra.)

V prvem pismu Korinčanom (1 Kor 15,57) je tisti, ki nam daje zmago, seveda Bog:

Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem gospodu Jezusu Kristusu.

Pahorjeva poslanica in, aja, program za zdravje zob

Bi smeli dejati, ali pa je to preveč smelo, da nas predsednik Pahor malce nagovarja kot kristjan? Dobro skrito, ker je on pač »predsednik vseh«, kar bi bržkone pomenilo, da mora imeti nepristransko enako rad vse veroizpovedi?

Njegova letošnja poslanica je kratka po dolžini in razen omenjene sintagme v njej nič ne kaže na to. Prej manifestira zanj značilni retorični populizem: sluzavo pihanje na dušo državljankam in državljanom, da bi okrepil našo »samozavest«, Slovenijo jemlje za »najboljšo«, »prvo«, izjemno, pri čemer v podporo navede nekaj zelo arbitrarnih podatkov, kot je tudi tisti o »najboljšem programu za zdravje zob v šolah«, na koncu pa, aja, po zgledu ljubljanskega, koprskega in letos še mariborskega župana, v dodatku zažvrgoli še nekaj malega o »najlepši državi« na svetu, da bo umetniški vtis sluzavosti popoln:

Drage državljanke, spoštovani državljani.

Obstaja država, ki je na vsem svetu najboljša za otroke. In, kot prva na svetu, razglašena za zeleno državo.

Ali res sploh je taka država?

Je, in to sploh še ni vse.

Skupina njenih znanstvenikov je prva v raziskovanju virusa zika. Ta država ima najboljši program za zdravje zob v šolah na svetu.

V športu ima največ svetovnih in olimpijskih prvakov na število prebivalcev. Ima najboljšo vrhunsko kuharico na svetu. Ima absolutnega zmagovalca znanstvene olimpijade. Najboljši dekliški zbor v Evropi. V tej državi opravijo največ presaditev srca na milijon prebivalcev.

V zadnjih petih letih je zmanjšala stopnjo brezposelnosti mladih več kot za polovico.

Ali res sploh je taka država?

Je. Ta država je Slovenija. Naša domovina. Seveda ni vse samo dobro. Toda dobro je začelo končno spet zmagovati. Seveda ne smemo niti za hip spregledati številnih stisk in težav naših ljudi. Toda, da jih bomo rešili, potrebujemo spodbudo. Navdih. Samozavest, da skupaj zmoremo. Optimizem. Ponos.

Hočem reči, da imamo razloge, da smo eden na drugega in na našo domovino tudi ponosni. Vsem nam želim, da bi v prihodnjem letu storili nekaj takega, na kar bi bili ponosni.

Srečno Slovenija.

Aja, pa še najlepša je.

Že nekoč najboljši in na vrhu sveta

Pahorjeve novoletne poslanice sem analiziral že v preteklih letih. Ob izteku 2013 sem ugotavljal, da v jezikovnem oziru operira z obveznimi patetičnimi vložki, ne le zaradi pedagoške pokroviteljskosti, da izvaja psihološke nesmisle in pretežno populistično naklada.

Če je leta 2006, takrat še kot predsednik svoje stranke, na debelo nalagal naivnem članstvu in slovenskemu narodu, da bomo dosegli zvezde in se znašli »na vrhu sveta«, če bomo stopili skupaj in postali nepremagljivi (sic), je leta 2013 govoril o krizi, predvsem gospodarski. Kjer še nikakor ni začelo zmagovati Dobro. A bila je napoved takšne zmage in takrat ga je najbolj skrbelo, da bi postali zadovoljni prekmalu. Kasneje si je maja 2015 premislil in, kot kakšen ekonomski prognostik, optimistično opažal gospodarsko okrevanje in luč na koncu tunela.

Ob koncu 2014 sem skozi besedilno primerjavo dokazoval, kako si je predsednik vlade, Miro Cerar, dobesedno sposojal besedilo svoje novoletne poslanice pri populističnem predsedniku. Nesporno inspiriran z uspešnostjo te metode. Najbrž bi celovita analiza poslanic skozi leta pokazala, da po zgledu iz Janševega famoznega prepisanega govora naši politiki izrazito radi duhamorno mamijo pozornost predvsem z apeli, kako smo Slovenci oh-in-sploh najboljši in kako moramo biti ponosni nase. Namesto biblične »naše vere« pa nam, vsaj Pahor, ponujajo »naš samoponos«, »naše samozaupanje« in »našo samozavest«.

Zmaga proti demonom

Pojdimo dalje v odkrivanju možnosti, ali nas Pahor nagovarja kot kristjan. V novoletni poslanici konec 2014 je izrecno evociral dilemo, pred katero stojimo, in tudi takrat jo je povezal z zmago. Zmago angelov proti demonom ali demonov proti angelom:

Se bomo medsebojno spoštovali ali ne? Se bomo vključevali ali izključevali? Bodo v nas zmagali angeli ali demoni? Bomo sodelovali ali si bomo nasprotovali?

Takrat sem na podlagi navduševanja nad angelologijo in demonologijo, saj naj bi se predsednik po nekaterih znanih podatkih v tistih letih udeleževal ustreznih duhovnih vaj in na njih preprosto začel verjeti v angele, že sklepal, da se nam dogaja politični prehod od psihopolitike paranoje v teopolitični moment mišljenja. Da je logična teopolitična konsekvenca tega tista, ki v svojstvu voditelja države nalaga, da Slovenija stoji pred hudo dilemo miselne prenove ljudstva, dilema izbire med angeli in demoni, spopada med Dobrim in Zlim, vprašanje končne zmage – ki je očitno zdaj le prišla, takoj po predsedniških volitvah 2017.

Angeli proti Murglam

Z nekaj domišljije bi lahko tudi glede na letošnjo razpravo ob predsedniški kampanji, v kateri je Pahor znova svaril pred »strici iz ozadja« in se spustil v polemiko z bivšim predsednikom Milanom Kučanom, interpretirali skozi dihotomijo zarote demonov (sile kontinuitete, strici iz ozadja, udbomafija) in angelov, ki jim po novem zaprisega.

Ko pretanjeno in dozirano sprejema religijski diskurz, dejansko Pahor beži pred lastnimi umisleki in demoni svoje preteklosti, ki jim je pripadal. Angeli so ga tako rekoč odrešili Murgel. Strici zgoraj so nadomestili strice iz ozadja. Zmaga Dobrega je morda zgolj ekstrapolacija njegovih lastnih čustev, ki so posledica njegove verske preobrazbe.

Krščanski populizem in pakt s strici zgoraj

Seveda je vse našteto videti kot majhna in nezadostna evidenca za našo tezo. V kakšni meri naj mu verjamemo, ko omenja angele in demone, zmago Dobrega in svoja verska prepričanja? Je potemtakem res postal kristjan in bi smeli ob njegovem siceršnjem neznosnem populizmu in koketeriji z ljudstvom računati tudi s tem dejstvom?

Metodično imamo več možnosti razlage. Po prvi predsednik republike sledi svojemu načelu, da bo za potrebe všečnosti uporabil in zlorabil prav vse, kar mu leži pri roki. Kar v praksi pomeni, da bo najmlajši član centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije in predsednik stranke, ki so nasledile komunistično partijo, danes brez zadrege stopal v Cerkev in hodil k maši, po potrebi pa bo tudi verjel v angele in demone. Če mu to politično prinaša točke. V resnici pa je zgolj prevarant, populistični manipulant, ki se pretvarja, da bi bil všečen vsem publikam, tudi tisti desne politične usmeritve.

Druga možnost razlage je, da Pahor pač verjame v to, kar pravi. Sicer nekolikanj nerodno, kajti nekdo, ki »ne kandidira za papeža« in se je pred meseci oklical za  »nemoralno neavtoriteto«, danes resno razpravlja o zmagi Dobrega, medtem ko je leta 2012 »mirno povedal«, da z njim upravljajo angeli. Še več, angele je povezal z Dobrim. Če vzamemo spodnje besede zares, potem pred nami, hoteli ali ne, stoji vernik:

Mirno lahko rečem, nad menoj so angeli, ki me varujejo.

…

Kot sem omenil, z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mojo srečo, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.

…

To govori človek, ki ima neskončno rad življenje in mu je življenje nosilo zakladnice svojega soka na srebrnem pladnju. Zdaj nekoliko manj razuzdano kot pred leti pijem njegove sokove, ko sem poskušal goltati s tako veliko žlico, da sem se skoraj zadušil. Za pokoro sem angelom obljubil, da bom zdaj z vilicami zajemal juho.

Morda je ta dilema lažna. Ker je lahko predsednik pred nami še vedno »brezverni« populistični manipulant, a tudi kot vernik je lahko preprost krščanski populist, ki v uporabljene koncepte in ikone sicer verjame, a jih uporablja za dosego svojih partikularnih ciljev. In res, od nekoga, ki uporablja krščansko ikonografijo in verjame v angele in demone, bomo pač smeli pričakovati, da v govorih uporablja biblične motive.

Srebrni pladnji in Šarčeva preredka juha na vilici

Če se je komu za trenutek zazdelo, da Pahorju projekcija »zmage Dobrega« v Slovenijo pomeni preprosto tudi psihološki odmev njegove lastne zmage nekaj tednov nazaj v drugem krogu predsedniških volitev, bi najbrž imel kar prav. Srebajoč sokove življenja na srebrnem pladnju je za las ušel zadušitvi, Marjan Šarec mu je tokrat resnično podkuril.

Kakšna bo pokora, še ne vemo, a njegov pretekli mandat nič ne kaže, da bi Pahor imel angele čvrsto na svoji strani. Pa naj Dobro še tako zmaguje – vsaj v poslanicah. Populizem v obliki preračunljivosti za svoje koristi bi najbrž tudi v krščanstvu moral šteti za prevelik greh.

Več:

Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu

Pahor in Cerar: o podobnosti njunih nagovorov

Pahor proti Pahorju: najhujše je in najhujše ni za nami

Vsi Pahorjevi angeli

Pahorjevi demoni in teopolitika

Predsedniški strici iz ozadja: kako mentalno retardirati ljudstvo

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

DOBRO ZMAGUJE, sonet

»Spet Dobro je začelo zmagovati,«
modruje Pahor in doda še »končno«,
nasmeh navrže, pod poltjo pre-sončno
se trudi argumente poiskati.

»Najboljši smo v raziskovanju zike,
ponašamo se s šolskih zob programom,
naj-kuhar’co na svetu tudi ‘mamo,
v deželi mali – šanse so velike,

cvetita nam ponos, samozavest …«
Obnaša se, ko v folk usmerja očke,
kot da tekmuje za najboljšo vest!

Krščansko kvazi pop manipulant
postal je že izkušen prevarant:
vse pride prav, da le prinaša točke!

GOVORI POHAR PUHASTI,
angelsko-krilati sonet

Vse bolj verjamem v angelske armade …
Trojica jih je nad menoj bedela
(od Mihe, Rafka pa do Gabrijela),
vodila čez čerí me in prepade.