Pahor, sladoled in cenzura

Saj res, ko sem že spominjamo preteklega, velja objaviti moj komentar za ljubljanski Dnevnik po drugem krogu predsedniških volitev, ki pač ni zmogel ali smel v objavo. Za katerega sem bil, po pomoti očitno, naprošen.

Saj bo po branju, v kombinaciji z analizo uredništva, vse jasno. No, Pahorju je v drugem krogu le za las uspelo, sladoled je, vsem flirta željnim, zdaj na voljo. Za otroke gre.

Drugi krog kaže, da je Pahor s pristopom vsakodnevnega všečnega koketiranja in hvalisanjem, da želi biti nemoralna neavtoriteta, po vsem sodeč pretiraval. Ljudstvo ga je počasi le začelo presojati bolj rezervirano, razen tega so instagramska in druge oblike medijskega ali fizičnega flirtanja po definiciji kratkega daha in z njimi resen predsednik republike ne more računati, da bodo trajno zadovoljila večino. Če pomislimo, da je sam priznal, kako že od leta 2012 vodi permanentno volilno kampanjo, bi zanj rezultat bil še slabši, če pomislimo, da so se nekateri protikandidati odločali za začetek svojih katastrofalno pozno in torej, upoštevajoč primerjavo, s skoraj petletnim zamikom. Da bo prišlo do drugega kroga, je zato posledica seštevka razpršenih glasov več rivalom, ne le Šarcu – še zlasti to velja za Tomčevo in Novakovo.

Na teh volitvah je v političnem smislu največ izgubila vladajoča stranka SMC s svojo neposrečeno in pozno izbiro, največ pa pridobil vodja Hervardov, za katere nekateri ugotavljajo, da širi nestrpnost in goji blaga rasistična prepričanja. Najbrž je ravno ta primerjava najbolj simptomalna za družbeno diagnozo danega trenutka. Drugi krog bo najbrž prinesel ponovitev leta 2012: Pahorju se bo prejkone obrestovalo, da je v političnem in ideološkem smislu flirtal tudi z desnico, ki bo najbrž na koncu podprla njega. Navzlic krutemu Janševemu pisemskemu svarilu, da tega ne stori.

Pahorjev pristop sem večkrat imenoval za »flirtajoči populizem« – neuspeh prvega kroga kaže, da bo moral glede tega nekaj spremeniti. Zakaj je bil sploh uspešen? Površno razumevanje bi pomenilo, da so ljudje kupili Pahorjevo čarobno formulo: ne morete mu očitati, da je uspel iz svoje funkcije narediti »reality show«, prav tako ne, da je povsem opustil dostojanstveno vedenje v srečevanju z tujimi političnimi državniki. Nasprotno je res, svojo agendo je popolnoma podredil mediatizaciji politike, kjer se ta odvija le še za všečen pogled, povsem prilagojen sleherniku, v navezi z množičnimi mediji, ki od prodaje instantnih podob in senzacij živijo, pa poskrbel, da je vsako njegovo dejanje že po sebi zabava, da je »politainment«. Zato je preveč preprosto reči, da zgolj vešče uporablja komunikacijska sredstva, da bi se približal mlajšim, gledano v celoti je takšnemu principu prilagodil celotno politično delovanje – in ravno zaradi nove konceptualizacije nastopanja skozi »politainment« je vsebino povsem podredil zunanji formi populizma z ljudstvom.