Pahor je nesporno poraženec letošnjih predsedniških volitev – in Marjan Šarec njihov resda le moralni in simbolni zmagovalec. Po 99,98 odstotkih preštetih volilnih glasov drugega kroga je prvi prejel 52,94, drugi pa 47,06 odstotkov.
Razlika je majhna. Še bolj drastična postane, če si pogledamo absolutne številke podpore. Ne le, da gre za najbolj tesen rezultat v zgodovini, Pahorjev napredek iz prvega kroga je bil pičel: od 355.117 glasov je napredoval do 373.877, kar pomeni pičlih 18.760 dodatnih volivcev. Šarec je na drugi strani začel s 186.235 in nato uspel prepričati 332.366 državljank in državljanov. Kar predstavlja 146.131 dodatnih volivcev.
Zelo verjetno je, da bi s kakšnim dodatnim dnevom kampanje Šarec dohitel sedanjega predsednika. Številke pokažejo, da je prvi po prvem krogu uspel pridobiti le 5 odstotkov več državljanov, medtem ko je bil Šarec uspešen v dodatnih 44 odstotkih.
Razlogi za skrb
Ni dvoma, da bi moral biti stari in novi predsednik zaskrbljen nad takim izidom – a ker je to njegov zadnji mandat, se v drugem ne bo več rabil toliko truditi, da bi očaral večino ljudi. In tudi »Pahorjev medijski servis«, če citiram hrvaško agencijo HINA, bo lahko poslej bolj miren. Če smo doslej ugibali, ali ga v širok spekter demagoških in populističnih puhlic ali dejanj sili predvsem osebni narcisizem ali morda le kalkulativni um, ki državljane obravnava le kot oštevilčene volivce in nič več, bo najmanj eden od teh razlogov v naslednjih letih odpadel.
Pahorjeve potne srage iz drugega kroga so bile vidne, precej ga je skrbelo. Njegovi številni nastopi so pozornemu opazovalcu razkrivali občasen nemir in nervozo, tudi njegova nenehna plediranja, da naj državljani odidejo na volitve, so v luči zgornjih statističnih številk bolj razumljiva: ne, res ni šlo toliko za počastitev volitev kot praznika demokracije, prihod njegovih volivcev iz prvega kroga je bila zanj nuja iz političnega preživetja.
In četudi je plediral k boljši volilni udeležbi, je ob nedeljski zmagi uspel izustiti še en relativistični alanfordizem, kot temu pravim: »Ja, volilna udeležba je bila slaba, ampak ni bila bistveno manjša kot v prvem krogu.« Skratka, slabo udeležbo je treba uvideti kot nekaj, kar je lahko relativno dobro, morda presenetljivo visoko oziroma kot nekaj, kar ni tako slabo. Kako že? »Kaniš li pobijediti, ne smiješ izgubiti!« U drugom krugu…
Zmagala je maškarada
Čakam, če bo kdo opazil, kako je Šarčev končni uspeh v veliki meri proizvod prefinjene imitacije samega Pahorja, kjer nismo opazovali le razlik, temveč predvsem skozi iskanje podobnosti na koncu prihajali do spremembe v volilni preferenci. Ob tem ne mislim le tega, da je splošna javnost, na čelu z notoričnimi cinizmi Janeza Janše, oba razumela kot »slabša«, in kot kandidata levice. Ne le, da sta se pomerila dva bolj ali manj dobra igralca, njun populizem sklicevanja na majhnega človeka in prinašanje sprememb je bil praktično boleče identičen. S to razliko, da je svojo anti-establišment retoriko Šarec zagovarjal bolj prepričljivo, medtem ko je Pahorjev antielitizem bil do konca zlagan, česar mu množični mediji praktično niso želeli niti očitati: da se lahko okličeš za kandidata, ki je neodvisen, v resnici pa te v celoti suportira tvoja bivša stranka in za nameček celo dva podpredsednika vlade s svojimi strankama vred, je seveda vrhunec takšnega slepila in manipulacije volilnega telesa.
Na skoraj identičen način je bil zlagan njegov komunikacijski populizem sklicevanja na vselej abstraktno »povezovanje« naroda in na to, »da lahko skupaj dosežemo nepredstavljivo«, oziroma da »smo in postajamo boljša družba«, če ponovim le nekaj recikliranih floskul zadnjega nedeljskega govora.
On, ki je sprememba
Pahorja si bomo po tej kampanji zapomnili tudi po arogantni pokroviteljski drži: v soočenjih je Šarca nenehno podučeval in državljanke ter državljane svaril, da se lahko zgodi nekaj groznega, če ne bo zmagal on, ampak tekmec. Da je on izkušen, medtem ko je protikandidat nepremišljen in naiven. Še več, odkrito ga je razglasil za populista in demagoga; seveda je bilo zanimivo opazovati, kako ne vidi bruna v svojem očesu.
Ker je Pahor, v kontekstu resnih očitkov o flirtanju in koketiranju z ljudmi, povsem odkrito in naravnost priznal, da se zanj kampanja leta 2012 nikoli ni končala, da jo je torej izvajal permanentno zadnjih pet let, bo zdaj zanimivo videti, koliko računov za omenjeno obdobje bo priložil h končnemu finančnemu poročilu. Bojim se, da nič: omenjeno petletno kampanjo smo preprosto plačali državljani.
In četudi se je letos svoji zmagoviti formuli preteklih volitev in zadnjih petih let, tj. prostovoljnem delu in menjavanju služb in poklicev, na koncu odpovedal v korist pešačenja po celi državi, je Pahor, ki želi biti sprememba, dejansko nekdo, ki je te volitve izgubil. Ne samo, ker se mora na koncu kot jezičku na tehtnici zahvaliti podpori Ljudmile Novak, ta ga menda močno ceni zaradi prizadevanj po spravi, na koncu je človek, ki tako močno stavi na povezovanje vseh Slovencev, uspel na voliščih prepričati le dobro polovico tistih, ki bi jih moral združiti, če upoštevamo vse volivce, pa le dobro petino. Simbolično, torej: ta narod je potemtakem še dalje razklan približno na dvoje.
V svojem slovesnem govoru po zmagi je še navrgel, da se je »po dveh desetletjih prvič zgodilo, da je nekdo na tako visokem položaju dobil vnovičen mandat«. No, zdaj vemo, s kom bi se rad primerjal: njegov izziv je bil Milan Kučan, ki je bil prvi slovenski predsednik: 6. decembra 1992 izvoljen ob prvih razpisanih volitvah, nato leta 1997 še v drugem mandatu, ki se mu je iztekel 1. decembra 2002. No, takrat je Kučan zmagal v prvem krogu, udeležba je bila 68-odstotna.
Končno se je Pahor v govoru še pohvalil, da je v politiki »od nastanka te države«. On je torej politični dinozaver oziroma »stari obraz«, ki ga moramo zaradi trdoživega dolgega veka hvaliti, nove pa prezirati, če parafraziram še eno istočasno domislico ministra Karla Erjavca. Nenavadno, skratka. On je politični dinozaver, čista konstanta, ki se razglaša za spremembo, skorajda z povsem preplonkano obamovsko dikcijo.
Zakaj volilna abstinenca in bojkot
Ko se sprašujemo, zakaj je le slabih 42 odstotkov volilnih upravičencev odšlo na volišča, bomo počasi morali razširiti pladenj z najbolj priljubljenimi pojasnili. Ne gre le za splošno politično apatijo, značilno za vse domače volitve, za odtujenost domače politike od naveličanih ljudi in ponujanje starih modelov vladanja ali političnega delovanja.
Ne, osebno sem med tistimi, ki verjamejo, da je Pahor v zadnjem mandatu uspel resnično degradirati svojo funkcijo s tem, da jo je želel predstaviti kot drugačno, kot apolitično. Sam se je vsiljivo in v zabavo vseh ponujal kot nekdo, ki želi postati ljubljenec ljudskih množic, stopiti med njih, postati njim enak, postati ne-predsednik. A v praksi to pomeni, da depolitizacija funkcije nujno vodi tudi do občutka, da volitve niso pomembne. Če k temu prištejemo še zdrizasto retoriko imaginarnega sodelovanja in praznino dolgočasnih floskul tipa »Zmagala je politika, ki gradi na skupnem«, potem nismo več daleč od ugotovitve, da takšna pocukrana demagogija, po vsebini in formi, lahko dobesedno kliče le proč od volišč.
Tudi s tega vidika je po svoje čudež, da je staremu predsedniku znova uspelo.
Več:
Pahorjevi alanfordizmi: tko prije umre, duže je mrtav
Predsedniški strici iz ozadja: kako mentalno retardirati ljudstvo
Selotejp demokracija ali kako bi pri Pahorju mašili usta
Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju
Naš predsednik kot svoboden človek, ki išče dobrega predsednika
You must be logged in to post a comment.