Dragić je velik. Alah je velik. Ampak naš Bog je največji.

Seveda gre za še eno apropriacijo športnih uspehov naših košarkarjev. Kititi se s tujim perjem je najslajše. Prozorno je, ko se politiki slikajo s športniki in se nanje šlepajo ob uspehih. V demonično depolitiziranem prostoru, ki ga v Sloveniji še bolj ekscesno kot običajno radi ustvarjamo, je šport za dvigovanje ugleda politikov rešitev iz permanentne stiske nizke podpore, ki jo uživajo pri državljanih.

Včasih steče politična operacija v malce drugačni smeri. Ko govorimo o Janševi Nova24TV, ki nas edina približuje resnici, kakor se hvalisajo v svojih propagandnih sloganih, postane tudi vsebinska, ideološka in v tem primeru religijska:

Neustrašni Goran Dragić s križem okoli vratu pokazal Turčiji in Evropi, da njegovega Boga, ki mu je pomagal do zmage, ne morejo cenzurirati!

Emocionalna hipertrofija v naslovu nam takoj sugerira, da so športni rezultati proizvod božje intervence. Na podlagi česa so to ugotovili novinarski znanilci resnice? Ker je Dragić pred kamere v Carigradu stopil z verižico okoli vratu, na kateri je križ.

Od tod brž sledi zmagovito spoznanje: Dragić je na posebni misiji, ki močno presega košarkarsko. Ne le, da je Bog player vseh playerjev, tam ni le Dragić, da bi nas osrečeval, temveč še njegov asistent. Preko njega nam pošilja Dragića, da bi Turkom v posmeh pokazal, katera religija je prava. Ker njihova namreč ni: Evropa se trudi ustreči muslimanom, cenzurira »domače« verske simbole, kristijanofobija povečuje nestrpnost Turkov do kristjanov.

In potem se najde Dragić, naš heroj, ki jim, kot kakšnim vampirjem, pred očmi pobinglja s križem. In to pravoslavnim! Še več, košarkarski heroj je tudi religijski heroj, ki je v rog ugnal še medije:

Slovenski kapetan Goran Dragić je zmago na parketu milijonskemu občinstvu na očeh proslavljal s pravoslavnim križem okrog vratu. V prenosu cenzura pač ni mogoča.

Avtor z inicialkama T.F. se nato razpiše še o Erdoganovi Turčiji, v kateri je menda Sveto pismo »teroristično gradivo«, kjer se diskriminira vse študente krščanske veroizpovedi, »saj so številni pri pouku prisiljeni citirati islamske preroke oz. povzemati koran, udeleževati se morajo tudi islamskega verouka«.

Končno je apropriacija športnikov na podlagi njihovih odličnih uspehov dobila čisti politično-ideološki zven: Dragić je s križem okoli vratu nekdo, ki provocira domačine, a tudi domače »levičarske medije politike«, ki so islamu naklonjeni in v svoji zmedenosti ne vedo, kako bi interpretirali njegovo gesto.  Njegova misija je dvojna.

Ne le športnik, Dragić je religiozni upornik, tik pred polfinalno tekmo s Španijo v enako športnem žargonu narisan kot nepremagljiv in predan priprošnjik, nad čigar uspehi bdi sam Bog, kar v praksi seveda pomeni, da brez nesebične pomoči od tam zgoraj ne bi bilo nič:

Nihče ni mogel narediti popolnoma ničesar, zgolj nemo so lahko opazovali svetovnega košarkarskega zvezdnika, kako se svojemu Bogu zahvaljuje za zmago in hkrati prosi za srečo tudi na naslednji tekmi, ki čaka Slovenijo – danes ob 20.30 uri bo namreč v polfinalu, prav tako v največjem turškem mestu, nasprotnik velesila Španija. Z zmago bi si Slovenija že zagotovila prvo medaljo na velikih košarkarskih tekmovanjih.

Skratka: Dragić je velik. Alah je velik. Ampak naš Bog je največji.