Cerarjev boj do konca: o novi patetični retoriki iskanja sovražnikov

Ni pomota, zgolj sugestija. Takšen naslov smo lahko prebrali v poročilu STA na straneh MMC RTV SLO in Siola:

»Referenduma o zakonu o drugem tiru ne sme biti.«

Avtor je po svoje presenetljiv: je predsednik vlade začel ne samo izgubljati živce, ko mu ne uspeva kar na prvo žogo uresničiti svojih velikih projektov, ampak se je spravil prezirati tudi osnovna načela demokracije? Od kod jemlje vse agresivnejšo retoriko, je ta morda res posledica njegovih piarovskih prišepetovalcev, ki mu delajo več škode kot koristi?

Nekaj je jasno: Cerarjevo posredno dvomljenje v demokratične procedure je slab zgled državljanom in nevaren precedens. Svojo ihto na tej točki ne bo več mogel prikriti s sklicevanjem na komunikacijske mojstre iz ozadja. Lep zgled njegove avtoritarne retorike v zadnjem času sta dva za njegovo vlado očitno silno pomembna projekta: izgradnja drugega tira in prihod Magne v Hoče pri Mariboru.

Cerar o demokraciji za otroke

V svoji knjigi »Osnove demokracije«, namenjeni mladini, je premier razlagal, da so referendumi maksimalni izraz volje ljudstva, pri katerem ima »zadnjo in odločilno besedo ljudstvo«. Oziroma so »oblika neposredne demokracije, kjer vsi polnoletni državljani odločajo o določeni družbeni zadevi«.

Zakaj je to pomembno? Ker, tako predsednik vlade, ker lahko v demokraciji vsi odrasli člani družbe sodelujejo pri sprejemanju odločitev o urejanju družbe. Člani so si med seboj enaki, »saj ima vsak enako pravico odločanja o družbenih vprašanjih«. Kar pomeni, da lahko »ljudje svobodno in javno povedo, kaj si mislijo o določenem družbenem vprašanju ali problemu«.

Konteksti razpisanih referendumov so lahko politični ali politikantski, o tem ni dvoma. Tudi drži, da o človekovih pravicah in manjšinah njihove usode ne bomo prepuščali sleherniku, ki bi vanje podvomil. In zlahka si lahko predstavljamo, da pobudo Kovačiča suportira opozicijska stranka SDS. Toda tisto, kar je začel pravnik Cerar ogrožati, so natankoma principi demokracije – s svojo agresivno retoriko daje vedeti, da jim ne pripisuje več tiste teže, ki jim jo je odmeril v svoji knjigi.

Kaj vse je Cerar uspel reči?

Premier je začel razvijati dve prvini znanega in postanega političnega diskurza, vrednega vsega prezira. Prvi je prazno apeliranje na škodljive in slabe posledice, vse tja do apokaliptičnih dimenzij. Zdaj, ko je vodja civilne iniciative »Davkoplačevalci se ne damo« Vili Kovačič v parlamentu vložil 4.500 podpisov za začetek zbiranja podpisov za referendum za zakon o drugem tiru, je Cerar uspel izreči naslednji niz ugotovitev.

Prvič, referendumska pobuda za zakon o drugem tiru bo projekt ustavila in »ogrozila naše razvojne možnosti in botrovala izgubi kredibilnosti Slovenije«.

Drugič, pomenila bo »blokado projekta, za katerega se trudimo več kot 20 let«.

Tretjič, »tisti, ki bo zdaj želel blokirati uveljavitev zakona, dela proti interesom Slovenije, ne proti interesom vlade in ne proti meni«.

Četrtič, Cerar je prepričan, da je »eden od razlogov za nasprotovanje projektu to, da nekdo ne želi, da bi tej vladi uspelo«.

Petič, ni mu tuj argument spolzke strmine, kajti »bomo imeli jutri potem tudi referendum o tretji razvojni osi, pa o železniški progi Ribnica-Kočevje, o vsakem infrastrukturnem projektu, denimo o predoru skozi Karavanke. Kje pa bomo potem, katera država to počne, lepo vas prosim?«

Šestič, »če ga ne bomo zgradili, bomo ostali slepo črevo v Evropi.«

Sedmič, »če se na tem tiru, ki komaj zdrži trenutni pritisk tovora, kaj zgodi, denimo da zastane promet za nekaj dni, bo nastala huda gospodarska škoda.«

Popolnoma nenavadno je zatrjevati, da se predsednik že 20 let trudi za ta projekt: v politiko je vstopil junija 2014, en mesec pred volitvami. Utemeljeno lahko verjamemo, da je njegova trditev ošabna puhlica.

Licitirati tiste, ki delujejo proti interesom Slovenije, je spet preverjena fraza za identificiranje razrednega sovražnika, proti kateremu se moramo boriti. In ja, čisto verjetno je, da nezgrajeni drugi tir povzroča gospodarsko škodo, ampak to se res ne dogaja šele zadnje leto. Predvsem pa je neverodostojna zlizana konspirativistična retorika, iskanje sovražnika države, njegove vlade in sheme teorij zarot, ki jih v novokomponiranem besednjaku ne manjka. Še več, je na las podobna prežvečenosti političnega govora, utemeljenega na fear-mongering, ki smo se ga v 25 letih naposlušali do obisti. Da ne omenjam, kako zveni kot jamranje, ne iskanje rešitev.

Za otroke gre! Joj, že spet

Če odmislim patetiko boja, s katero Cerar imitira Aleša Primca in v referendumski pobudi odkriva celo nevarnost za naše otroke (!), ki brez novega tira ne bodo zmogli, nas v oči zbode predvsem primerjava med pravniško hermenevtiko referenduma glede na stališče »prej« in »potem«.

Premier ne samo, da včasih nima težav z njim, ko predava pravo ali piše knjige o demokraciji za otroke, nakar v primeru lastnega političnega delovanja odkriva, da referendumov »ne sme biti«, ampak je še dve leti nazaj, kakšen paradoks, po tihem dopuščal referendum o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Referendum v sferi človekovih pravic je, skratka, bil zanj smiselna izbira, pogojena z vrednotnim stanjem družbe, z njeno »pripravljenostjo sprejeti novosti«. Tole je dejal:

Prav je, da vsakdo zagovarja svoje vrednote, da iščemo skupne poti, kjer se lahko stikamo. Če včasih družba še ni pripravljena sprejeti novosti, jih bo pač zavrnila, morda na referendumu, a v SMC verjamemo, da je zdaj trenutek, da podpremo to usmeritev.

Naj spomnim: stranka SMC je na koncu podprla pravice LGBT, znano pa je, da je pred tem nekaj mesecev močno nihala v takšni odločitvi. V razmiku dveh let sta to kar dve sumljivo radikalni Cerarjevi stališči: o gospodarskih zadevah, po njegovem nacionalnega pomena, bi referendumov ne smelo biti, pri človekovih pravicah in svoboščinah pa je razcepljen na dvoje in bi včasih dopuščal ugodnejši trenutek, ko bodo državljani postali pripravljeni na »novosti«.

Argument politizacije

»Stal bom na čelu tistih, ki se bodo do konca borili za drugi tir!« Zlizana patetika vztrajnosti, s katero nam predsednik zagotavlja, da se bo za drugi tir boril do konca, verjetno do zadnje kaplje znoja ali krvi, se nekako ponavlja tudi v primeru projekta Magna.

V javnosti so se izoblikovala tri ugibanja, zakaj je ta Cerarjev projekt, ki je po sebi demonstracija političnega uspeha, sploh uspel privabiti Magno v Slovenijo.

Nekateri menijo, da zaradi neverjetnih ugodnosti, finančnih in zakonskih, ki jih je vlada bila pripravljena Magni Steyr ponuditi. Spet drugi ob tem navajajo cenejšo delovno silo in prihranke, ki bodo upravičili selitev dela proizvodnje, za začetek lakirnice, v 75 kilometrov oddaljeni kraj v drugi državi. Tretji morebitni argument se skriva v nekaterih izračunih glede vplivov na okolje, predvsem emisij rakotvornih in drugih nevarnih snovi v zrak, ki ne jamčijo uporabe najsodobnejših in najbolj čistih tehnologij.

Kaj imata skupnega zgodbi glede drugega tira in Magne? Maksimalno politizacijo gospodarskih projektov – če je v prvi prišlo do močne dezavuizacije inštituta referenduma, so pri drugi uspeli sprejeti celo poseben zakon, Lex Magna. Ki znova temelji na prepričanju o izjemnosti tega projekta, zaradi katerega lahko tuje podjetje pri nas začne graditi celo brez pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja:

Ne glede na 69. člen Zakona o varstvu okolja (…) lahko investitor na lastno odgovornost začne z gradnjo objektov za namen izvedbe strateške investicije na razvojnem območju pred pridobitvijo pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja ali pravnomočne odločbe o njegovi spremembi.

Lex Magna oziroma »Zakon o zagotavljanju pogojev za izvedbo strateške investicije«, ki je bil sprejet posebej za to naložbo, investitorju ponuja številne koncesije in omogoča, da zamiki pri izvedbi projekta, če bo prišlo do vključitve okoliškega prebivalstva v postopke pridobivanja okoljevarstvenega soglasja, ne bodo usodni.

It’s politics

Če upoštevamo, da je projekt evidentna politična prioriteta vlade, zaradi katere je ta celo pripravljena razlastniniti kmete, ki se upirajo prodaji svojih najboljših kmetijskih zemljišč, čeprav je lastninska pravica kot temeljna človekova pravica zajamčena že z Ustavo Republike Slovenije, je naravnost neverjetno, da se tudi v projektu Magna pojavljajo očitki o političnih nasprotnikih, ki želijo projekt ustaviti.

Čeprav nihče ne dvomi, da za Kovačičevim zbiranjem podpisov za razpis referenduma verjetno res stoji stranka SDS in Janez Janša, pa argument politizacije ne samo da ni točen, temveč je tudi sprevržen. Prvič, že ponarodelo: It’s politics, stupid. In drugič, nihče ne more reči, da je recimo dr. Jože P. Damijan skupaj s civilno iniciativo Svet za civilni nadzor projekta drugi tir v parlament vložil alternativni zakon zato, ker gre za politično nasprotovanje tistih, ki rušijo vlado. No, ta ga ni upoštevala. Omenjena iniciativa Kovačičev referendum podpira.

Podobno velja za Magno: poskusi očitkov, da gre za politično nasprotovanje projektu, so na trenutke postali že bizarni. Jorg Hodalič, direktor podjetja E-net okolje, ki je za ta projekt pripravilo poročilo o vplivih na okolje, je med drugim dejal, nenehno ponavlja, da se »varstvo okolja zlorablja v politične namene, saj so postopki zapleteni, obvezne so javne razgrnitve, stranski udeleženci«.

V današnjem Dnevniku je znova ponovil obtožbe na račun številnih iniciativ lokalne skupnosti v bližini predvidene lokacije ob mariborskem letališču:

»Varstvo okolja se vedno zlorablja v politične namene,« je prepričan Hodalič.

Argument, s katerim zavrača nekatere izračune Ekološke iniciative Rače, je tale: pri pripravi poročila o vplivih na okolje so glede na zahtevano metodologijo agencije za okolje (Arso) upoštevane maksimalne možne obremenitve okolja, te pa se močno razlikujejo od dejanskih vrednosti. Ker so te lahko bistveno manjše, očitki o obremenitvah okolja, navedenih v maksimalnih postavkah, niso točni. Oziroma, kot celo pravi, so zavajajoči in zloraba v politične namene.

Že res, da maksimalne obremenitve niso nujno povprečne. Toda njegovo poročilo je tisto, ki jih navaja kot možne. A bolj je pomembno, kot vidimo,  da se očitek o teorijah zarot ponovi. Nenavadno je, da je Hodalič sam v preteklih letih kar dvakrat kandidiral na političnih listah – sprva stranke SMS, nato se je na listi Cerarjeve SMC potegoval za poslanca. Morda je to razlog, zakaj povsod namesto stroke in okolja pomisli na politične zarote.

Še več, ker je projekt Magne očitno vladin projekt, ki mora uspeti, se ljudstvu upravičeno porajajo sumi o tem, da je politizacija na delu pri tistih, ki želijo slednjo pripisati drugim. Evil is in the eye of the beholder.

Da bi tragedija bila še večja, je Hodaličevo podjetje »E-net okolje« pripravilo tudi poročilo o vplivih na okolje za Kemis na Vrhniki. Katastrofalne posledice nesreče v tovarni lahko spremljamo te dni. Okoljski aktivist in filozof dr. Luka Omladič je ob tem zapisal:

V idealnem svetu bi tovarni, ki je povzročila večjo okoljsko nesrečo, suspendirali okoljsko dovoljenje in nato pred ponovnim obratovanjem zahtevali njegovo revizijo. Obnovljeno okoljsko dovoljenje bi moralo vsebovati analizo vzrokov in posledic nesreče in ukrepe, da se ta ne bi ponovila. Če aktualno okoljsko poročilo ARSO za Kemis pravi, »V postopku je bilo ugotovljeno, da upravljalec zagotavlja ukrepe za … preprečevanje nesreč«, njegova veljavnost z nastankom nesreče dokazano pomanjkljiva.

Sklep

Cerarjeva politika se na trenutke zdi vedno bolj avtokratska, po svoji retoriki in dejanjih. Ko ne gre drugače, izsiljuje, licitira sovražnike in išče politične zarote. Ko se je treba dobrikati, ponuja bogate subvencije tujim zasebnim firmam in zanje čez noč sprejema posebne zakone, da bi jim ugodila. Vedno bolj se zdi, da na škodo okolja in vseh državljanov.

A poglavitna poanta je drugje: v kakšni meri se je predsednik s svojo stranko začel oddaljevati od temeljnih demokratičnih postulatov, s tem pa nujno od spoštovanja volje ljudi? Če upoštevamo vehementen dvom v referendum, grožnje z razlastninjenjem, Lex Magna in načine, kako pod krinko pospešitve postopkov izigrati siceršnje upravne postopke, če k temu prištejemo še druge pomisleke o varovanju okolja in skrbi za zaposlene v tujem podjetju, glede katerih ni nobenih jamstev, da bodo res državljani Republike Slovenije, je takšno obračanje proč od ljudstva lahko dober razlog za našo skupno skrb.

Več:

Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje

Cerarjeva retorika ljubezni