Zakaj jih Špela Grošelj letos skriva?

Domače medije skorajda že vsak teden doleti kakšna katastrofa naravnih razsežnosti. Minuli teden sta nas dve: če so nas sprva geodeti razžalostili z novico, da se je Triglav »znižal« in v resnici meri zgolj 2863,65 metra, so nekaj dni za tem na Siolu na vstopni strani za nosilno temo izbrali novico, po kateri se je dekolte Melanije Trump, te nenadne, a pričakovane zvezde domačih shisteriziranih medijev, »v zadnjem času drastično zmanjšal«.

Bomo, with a little help of our media, preživeli kar dva udarca nacionalnemu ponosu v enem tednu?

Najbrž bi izpostavljenost vsake od obeh novic terjala posebno analizo že na ravni naslovov. Ker kaj nam točno sporoča Siolov naslov »Globina njenega dekolteja se je v zadnjem času drastično zmanjšala«, razen seveda banalne ocene Lee Pisani, strokovnjakinje za kulturo oblačenja?

Ne, z dekolteji je večji hudič, kot bi utegnil kdo pomisliti. Postali so majhen simptom ne le prezentacij ženskosti v medijih, ampak tudi kraljevska pot do razkrivanja njihovega delovanja, njihovih ideologij. Včasih celo diplomatskih zdrsov in političnih škandalov, če nadaljujem niz dekoltiranosti v medijih, ki medije dekoltira.

Septembra je MMC poročal o neprimernem ravnanju Ministrstva za gospodarstvo, ki je kar samo obenem objavilo pomenljivo fotografijo vladne gospodarske delegacije na uradnem obisku v Dubaju. Slovenci, ki živijo v Združenih arabskih emiratih, so s pismom ministrstvo opozorili, da je bil ženski del delegacije z globokimi dekolteji in kratkimi krili neprimerno oblečen.

Prispevek z naslovom »Globoki dekolteji in kratka krila spodrsljaj gospodarske delegacije v Dubaju?« so sprožili kar nekaj ugibanj o političnem bontonu in kulturi nevednosti naše vlade. Se pravi: razprava o dekoltejih ni tako osamljeno profana in, kot se zdi, izrez prve ameriške dame iz Sevnice ni edini primer; poglejmo si še enega, ki je vzniknil skoraj istočasno. Nekaj dni pred tem nas je portal Žurnal24 znova ne-presenetil z naslovnim teaserjem: »Špela Grošelj jih letos skriva«. Spet naravna katastrofa.

Zakrita kot nuna

Dandanes golota, o njej vendar govorimo, ni več tabu, kvečjemu je postala imperativ, ki ga medijsko občinstvo zaznava kot nekaj samoumevnega. Kar je takšno, pogreznjeno v samoumevnost nespraševanja, pa ne more biti moralno sporno. Golo žensko telo, vsak njen razprti centimeter, je samoumevna tržna niša medijev, ki je že dolgo nazaj spremenila dojemanje ženskosti.

Zato je Žurnalova redukcija v obliki ukora drugemu mediju zanimiva z vidika zahteve po stereotipizaciji: kakor da razredni boj za žensko telo še ni končan in se trenutno odvija na polju dekoltejev. Že v podnaslovu so žurnalovci nakazali, v čem je težava: »V primerjavi z Jasno Kuljaj je Špela Grošelj v oddaji Brez cenzure zakrita kot nuna«.

Iz ravni buhtečega dekolteja smo razočarano padli v fazo pokritosti, ki pa je lahko sama po sebi težava: in res, zadnje leto bomo pomnili tudi po naslovnicah v obliki paranoje pred burkami in nikabi, tradicionalnimi muslimanskimi oblačili za ženske. Kulturna razlika zlahka obenem ustvari oboje, goloto kože za nadvse zaželeno in pokritost kože za politično grožnjo.

Način, na katerega so pri Žurnalu problematizirali pokrito kožo nove voditeljice Špele Grošelj, je intriganten. Besedilo nam pokaže radovedno iskrenost, s katero so se v enem mediju čudili drugemu: kako to, da ste globoke dekolteje nenadoma zamenjali za njihovo odsotnost? Ste padli na glavo? Nič manj presenetljivo ni bilo niti pojasnilo vpletenih:

Oddaja Brez cenzure slovi po ostrih jezikih in globokih dekoltejih … Tako je bilo do letos. Nova voditeljica Špela Grošelj je namreč v primerjavi z Jasno Kuljaj, ki je gledalce skorajda vsakič razveselila s pogledom na buhteči dekolte, zakrita kot nuna. Na Planet TV smo se pozanimali, čemu takšna sprememba “koncepta”. “Pregloboki dekolteji lahko postanejo precej neopazni in nezanimivi, če jih je preveč in če so na ekranu prepogosto. Ko bosta čas in priložnost prava, se morda spet pojavijo,“ so razložili na Planet TV in dodali, da sta se Špela in stilistka Barbara Plavec Brodnjak na začetku sezone dogovorili, kakšni naj bodo Špelini stajlingi. “Izbiramo iz širokega nabora oblačil. Špela preskusi prav vse in na koncu izberemo predvsem tiste, v katerih se dobro počuti. Ne mara živalskih vzorcev in preveč kičastih oblačil. Takih oblačil v njeni garderobi ne boste našli,“ so še razkrili.

Reprezentacijske ženskosti in dekoltirano telo

Reprezentacija ženskosti v medijih običajno razkriva podvrženost moški dominaciji ter ti. moškemu pogledu, ki določa, katero in kakšno telo je lepo in katero ne: evidentno vključno z dekoltažo. Preseneča, kako se je nek medij postavil pred drugim v vlogo moralnega ali morda medijskega učitelja, ki podučuje, kakšna naj bo reprezentacija ženskega telesa: da bo v prvi vrsti manifestirano seksualno bitje, ne npr. mati, da bo v očeh gledalca nudila nekakšno vizualno in spolno ugodje.

Ženska je dojeta kot platno, na katerega se ne bo prenašala družbena sprejemljiva vloga njenega obnašanja, ampak tista, ki je domnevno medijsko sprejemljiva in prava – in ta je posredovana skozi pogled moškega. Medijska percepcija ženske mora ostati podrejena moškemu statusu, njegovi ekonomski, družbeni, spolni moči. Če temu ni ustreženo, se nujno porodi svarilno kolegialno vprašanje tistemu, ki nam jemlje najboljše: Zakaj, Planet TV, zakaj?

S tem je dekolte postal simbol takšne ustreznosti – v moškem svetu. Kot je povedal že John Berger v svoji kultni knjigi Ways of seeing, ne gre spregledati moško-ženske delitve vlog v družbi, ki imperativno pravi, da mora moški dejavno igrati svojo vlogo, medtem ko je naloga ženske, da nas očara s prisotnostjo lepote. S tem dodatkom, da so ženske interpretirane na način, kakor da gledajo nase tudi z očmi drugega, ki so moške oči: želijo ugajati in se spremeniti v predmet poželjivega pogleda.

Ko žurnalovci sprašujejo ustvarjalce na Planet TV, čemu so »spremenili koncept« dekoltejev, jih očitno zanima prav ta Bergerjeva perspektiva, češ: kako je mogoče, da se odrekate konceptu poželenja vredne ženske? Čemu se odrekate moškemu pogledu in podobi ženske, ki ustrezala željam moškega občinstva, njegovim fantazijam?

Prevelika opaznost, ki je neopaznost

Odgovor ustvarjalcev oddaje je malce presenetljiv: pregloboki dekolteji lahko postanejo precej neopazni in nezanimivi, pravijo, če jih je preveč. Če bi pričakovali, da so se morda na Planet TV uprli dominaciji moškega pogleda, smo lahko s tej pojasnilom razočarani. Ker se niso. Če mislijo resno, potem jih je prepričal nek drug tržni imperativ, za katerega sicer ne vemo, ali je tudi empirično verificiran in je zato postal njihovo metodično vodilo. Da preveč golote in dekoltejev lahko vodi do nasičenosti in nezanimivosti, bi bili v nasprotju s klasično tezo o skopofiliji, občutku ugodja, ki se sproža ob opazovanju golega telesa in ki so ga kasneje v psihoanalizi razčlenili na dva dela: na ugodje gledanja in ugodje gledanosti, tj. biti gledan.

Del abnormalne aktivnosti v skopofiliji je voajerizem, tako Freud, ki je poželenje po tem, da bi ugledali »prepovedane«, nadzorovane predele telesa, še zlasti genitalije. Nagonski erotizem vodi do užitkov v opazovanju druge osebe, v ekstremnih razmerah pa ustvarja voajerje, ki svojo spolno potešitev dosegajo ravno s tovrstnim gledanjem. V končni instanci so v voajerje interpelirani vsi uporabniki medijev.

Da sta si dva slovenska medija razdelila stališče glede dekolteja, tako rekoč na relaciji pro et contra, bi lahko vodilo da razcepa glede dojemanja telesa kot biološkega in družbeno-idealiziranega, če bi se pri Planetu TV odzvali nekoliko drugače. Namesto obrambe ženske onstran tržnih družbenih pravil pa se je golota na čuden način znova afirmirala kot simbolni objekt moškega pogleda in dominacije. Razlaga, češ da so pregloboki dekolteji neatraktivni, ohranja moški pogled, dominacijo moči nad žensko skozi gledanje.

Golo spolno poželenje in ženska kot objekt spektakla sta s tem postala le ujetnik majhnega, neznatnega suspenza – vse do trenutka, ko bodo dekolteji znova močneje v modi. Če so v resnici sploh kdaj nehali biti.