Pionirsko delo dr. Jožeta Možine in novinarska presoja

O Dnevnikovi rubriki »Izjava dneva« in njenem ne tako samoumevnem smislu, tudi smislu širše, sem se pred meseci že zelo natančno spraševal. Rubrika je, naj ponovim, namenjena reprodukciji izjav iz drugih medijev – pri tem poudarjeno in prepoznavno ne dela razlik na relaciji »rumeno« ali »resno« medijsko sfero oziroma »levo« ali »desno«.

Nič posebnega, niso edini časopis, ki to počne, informira svoje bralstvo s pomočjo tega, kar lahko bere bralstvo pri drugih.

Dileme navidez nedolžnih rubrik

V današnji »Izjavi  dneva«V današnji »Izjavi  dneva«, ki citira Demokracijo in intervju z dr. Jožetom Možino, dobro znanim ustvarjalcem Televizije Slovenija, se dobesedno ponovijo vse zadrege, taksativno naštete v poprejšnjem zapisu.

Se pravi: vprašanje smisla (kakšen je pravi smisel takšnega obveščanja in v čem ga utemeljiti, ne da bi zapadli v reciklažo osnovnih političnih in družbenih razmerij?), vprašanje kriterija (katero merilo je bilo uporabljeno pri izbiri avtorja in medija, v kakšni meri se pri tem sledi principu uravnoteženosti, kako se ustavlja učinke dekontekstualizacije?) in vprašanje reprodukcije napačne vsebine (kaj storiti z netočnimi informacijami, žaljivim, diskreditacijskim ali manipulativnim diskurzom?).

Potencialni obrambni refleks, po katerem se lahko uredniki branijo, češ da zgolj informirajo, se hipoma izkaže za prekratkega ali kar neprepričljivega. Naj navedem dokaz.

Kot primer sem že navedel Kanglerjevo zlorabo koncepta »malega človeka«, njegovo preureditev v luči začetnega smisla, ki mu ga je, konceptu namreč, pripisal predsednik vlade Miro Cerar in je v Dnevnikovi reciklaži zaradi same narave rubrike izostal.

V današnjem primeru z dr. Možino se situacija ponovi; v zgoščeni obliki je pedagoško priročno navzoča le v eni točki, ki jo želim posebej izpostaviti, namreč podane vrednostne ocene, ki jo je »levi« Dnevnik hote ali nehote reproduciral po Demokraciji. Naj navedem celoten zapis:

»Ravnanje komunističnega vodstva kaže, da je bila bolj kot uspešna in enotna osvobodilna vojna zanje pomembna revolucija. Pri tem izvirnem grehu netenja nacionalnega razkola je sodeloval tudi Edvard Kocbek, kolikor je pač takrat koristil vodilnim partijcem, ki so vse skupaj diktirali.«

***

Novinar, publicist, režiser, nekdanji direktor TV Slovenija Jože Možina v reviji Demokracija, o komunistično- Kocbekovi revoluciji

***

Jože Možina je nedavno na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral s pionirsko študijo o začetkih slovenskega medvojnega razkola z naslovom Začetki oboroženih oddelkov protirevolucionarnega tabora v Ljubljanski pokrajini. Možina je povedal, da gre za eno od velikih tem, in da je njegova naloga v mnogočem manjkajoči člen v razumevanju medvojnega dogajanja, ki razpihuje staro ideološko meglo, še vedno prisotno na tem področju. Teza, ki jo je predstavil, pa sloni na novo odkritih dokumentih in podatkih o smrtnih žrtvah med vojno, ki so sploh prvič v tem smislu predstavljeni in interpretirani.

Trojna struktura rubrike

Znova lahko vidimo, da je izjava vsakič sestavljena iz treh enakih elementov, med sabo grafično ločenih s tremi zvezdicami: začetne krajše izjave, dolge nekaj stavkov, ki pritegne urednikovo pozornost in bo deležen osvetlitve, kratke osebne predstavitve avtorice ali avtorja izjave v kombinaciji z medijskim virom, od koder je citat povzet, nato pa še nekakšnega uredniškega pojasnila.

V zgornjem primeru najbolj pade v oči omenjena vrednostna ocena: Jože Možina je nedavno »doktoriral s pionirsko študijo«, ki se uredniku zapiše dvakrat: citirani stavek se namreč podvoji še v podnaslovu, kar sem zgoraj poudaril z rumeno barvo.

Vrednostna ocena je v tem primeru znanstvena: da nekaj šteje za pionirsko študijo, ne more biti kar rezultat novinarske presoje nekaj dni po zagovoru disertacije  – v tem primeru pa se je zgodilo prav to. Se pravi: novinar Demokracije je Možinov doktorat pri dr. Mitji Ferencu ocenil za takšnega (stavek »Nedavno je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral s pionirsko študijo o začetkih slovenskega medvojnega razkola« je zapisan v Demokraciji), Dnevnikov urednik pa je oceno dvakrat nekritično in zelo dobesedno povzel. S tem jo je neposredno reproduciral in hote ali nehote naredil za verodostojno.

Da ne bo pomote: Možinov doktorat je čisto mogoče res pionirsko delo. Vendar ga bo za takšno lahko nekoč naredila le stroka in ne hitra novinarska presoja v mediju, ki je za nameček politično in ideološko izjemno naklonjen njegovemu avtorju.

Če bi še dalje vztrajali pri kritični analizi rubrike, bi lahko metodološki pristop členili po njenih elementih: lahko je sporen njen prvi element, lahko predstavitev avtorja, lahko pridodani komentar. In k temu dodali še npr. začetno vprašanje, ki ne zadeva nobenega med njimi: cui bono, s kakšno intenco, s kakšnim smislom?

Več:

Eno sonce za male in velike ljudi: kaj početi s takimi izjavami?