Sovraštvo do Jelene Aščić in vprašanje njegove legitimacije

Predstavljajmo si za trenutek, da živite v izrazito antisemitskem okolju, kjer vam sodržavljani večkrat postrežejo s podatkom, da holokavsta dejansko nikoli ni bilo – da gre za zaroto Judov in izmišljijo nasprotnikov nacizma.

Ker ste zaveden antifašist in nasprotnik tistih, ki zagovarjajo zločine proti človeštvu, besede zanikanja genocida nad Judi v drugi svetovni vojni  obsodite. Toda trditev vaših neonacistično razpoloženih sodržavljanov se kar ponavlja ob vsaki novi priložnosti: holokavsta ni bilo.

Koliko obsodb zanikanja holokavsta?

Na kateri točki boste prenehali obsojati njihove trditve? Upam, da nikoli. Nekaj podobnega, sum v odvečnost ponovitev obsodb, se je pripetila danes. Po tistem, ko so uporabniki socialnih omrežij na čelu z bivšim politikom Markom Štrovsom novi voditeljici Tednika očitali, da v svoji oddaji protežira migrantske in »bosanske« teme, da je arogantna in militantka »čefurkica«, se je oglasilo Društvo novinarjev Slovenije. Tako vsaj beremo na strani Regional Obala. V svoji obsodbi je rahlo nakazalo odvečnost ponovitev svojih obsodb. Za ta namen je uvedlo poseben kriterij oziroma razumevanje pogojev, zaradi katerih je menda ta odvečnost na mestu:

Na Štrovsov zapis pa so se odzvali v Društvu novinarjev Slovenije. Kot so nam zapisali: »Na žalost gre še za en pomilovanja vreden napad na novinarko in novinarstvo. Takšne izbruhe sovražnosti in podpihovanja nestrpnosti smo v DNS že večkrat ostro obsodili. Vsakemu tovrstnemu tvitu pa ne želimo na tak način dajati legitimnosti.«

»Pomislek iz ponavljajoče obsodbe« lahko morda razumemo, predvsem v njegovi praktični dimenziji: če cehovsko društvo ali posamezniki opozarjajo na nepravilnosti v novinarskih pristopih in delu, morda na napade na novinarke in novinarstvo, pri tem nujno trčijo na problem repetitivnosti: vedno znova morajo opozarjati na iste ali podobne nepravilnosti, anomalije in napade, na katere so poprej že opozarjali.

Vendarle se bojim, da »samorazumevanje« ni postreglo z zadostno razlago: takšno je pač verjetno breme ceha in tistih, ki so si naložili poslanstvo: seveda lahko vedno nakažeš, da ne gre za prvo opozorilo, toda nespametno bi bilo z njimi nehati ali zastati le zato, ker si jih poprej že izrekel.

Odprta fronta vs. dajanje legitimnosti

Jelena Aščić je žal priljubljena tarča ksenofobnih izpadov na socialnih omrežjih in širše. O čemer sem že večkrat spregovoril – tudi o novinarskih reakcijah nanje. V danem primeru velja podobno: seveda gre za napad na novinarko, toda če smo takšne izbruhe sovražnosti in podpihovanja nestrpnosti že obsodili, to pač še ne implicira, da ne bi morali novih. Javni diskurz je pač odprta fronta, kjer se je nenehno treba boriti.

Repetitivnost terja fizični napor in vztrajnost, značajsko in moralno nepopustljivost. Prinaša tudi prazen očitek, da si tečen, ker se ponavljaš. Toda bojim se, da ne ponuja odrešitve v obliki nobene alternative: repetitio is mater studiorum. No, ponavljanje tokrat ni mati učenja vobče, je mati učenja v načelnosti. Ali nepopustljivosti.

Na tej točki zdi, da DNS ni čisto zanikal ravni principov. Toda na praktični je popustil: do repetitivnosti se je distanciral in svoje obsodbe ali z njimi povezana dejanja omejil s tezo o povratnem ponujanju legitimacije sovražnega diskurza. Temu služi pojasnilo: »Vsakemu tovrstnemu tvitu pa ne želimo na tak način dajati legitimnosti.« Kar lahko pomeni le, da vodstvu DNS  presoja, da se ponavljanje obsodb ne zdi dobra izbira, ker se z njimi legitimira, kot pravijo, same napade. S tem smo pri začetni analogiji, ki nam lahko pomaga misliti povedano: bomo res dejali, da se zanikanja holokavsta ne smemo prevečkrat obsoditi, ker s tem legitimiramo idejo ali same akterje zanikanja?

Od argumenta medijske ignorance do dajanje legitimnosti

Argument iz prevelike legitimnosti, ki jo dajemo nečemu, ker obsodbe ponavljamo, se mi res ne zdi dober. Obsodba pač ni legitimacija. Seveda fizično in časovno najbrž velikokrat ni mogoče reagirati na številne pojave v družbi, ampak nekaj čisto drugega je verjeti, da nanje ni treba. Gotovo da razprava o nečem nujno povleče za sabo tudi slabe plati, neželene učinke in reakcije. Ampak nobena od njih ne odtehta začetne misli po suspenzu dejanja.

Sam na očitek o legitimaciji naletim nenehno. Nekako v smislu: zakaj znova opozarjaš na napako X, na novo politično laž, na novi tvit istega politika? S temu mu vendar delaš reklamo, ga spravljaš v javni diskurz, namesto da bi ga ignoriral. Temu sem nato rekel »načelo medijske ignorance« in pokazal, zakaj je nesprejemljivo. Kot sem o tem obširno pisal, je zanj značilna argumentacijska shema »Ignoranca do X je boljša od razprave, govora, analize in kritike X«. Boljša v smislu, da je močnejša, pravilnejša in ustreznejša. Mojo analizo je mogoče prebrati na drugem mestu, bazično prepričanje je naslednje:

»S tem, ko govorimo o X (osebi, fenomenu, dejanju, mediju), mu dejansko omogočamo medijsko ali javno prezenco in ga tako ali drugače promoviramo. Tega si pa ne želimo. Zato je o X treba molčati, ga prezreti in ignorirati.«

Navržen premislek DNS, s katerim sem začel pisanje, je temu podoben, tezo o dajanju legitimnosti razumem kot inačico zgornjega prepričanja. Se pravi:

»S tem, ko govorimo o X (osebi, fenomenu, dejanju, mediju), mu dejansko omogočamo medijsko ali javno prezenco in ga tako ali drugače promoviramo v njegovem sovraštvu in nestrpnosti. Tega si pa ne želimo. Zato je o X treba včasih molčati, ga prezreti in ignorirati.«

Vidimo lahko, da je razlika majhna in neznačilna: DNS uporablja časovni prislov »včasih«, kar pomeni le, da ni čisto prepričano v svoje načelo. Oziroma da dopušča izjeme: včasih bi reagirali, včasih ne bi. S ter uvaja možnost arbitrarnosti kriterija – kakorkoli že lahko razumemo, da na vse sovražne dovtipe cehovsko društvo res ne more odgovoriti. Vendar bi se mi zdelo pomembno, da si pred to možnostjo samo ne zapira vrata.

Če je »legitimacija napadov« le verzija teze o nujnosti medijske ignorance, se pravi prepričanja o tem, da je bolje o marsičem molčati in akterje ignorirati, so se svojčas podobne ideje pojavile tudi v Svetu za odziv na sovražni govor. V njem sem kritiziral predstavnika, ki je isto misel izrekel ob analizi fenomenov javnega govora:

V mnogo primerih pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je neredko tudi namen piscev sovražnih sporočil – da se širi njihovo sporočilo, prepoznavnost in prisotnost v javnosti; pogosto pa tudi sredstvo za delitve na “naše” in “vaše”. V mnogo primerih je sovražna sporočila ali grafite bolje izbrisati ali prekriti in jih pusti pozabi, kamor tudi sodijo. Umetnost odzivov na sovražni govor je zato v iskanju ravnotežja med odzivom in ignoriranjem.

Vidimo lahko, da je intenca podobna, smisel principa »dajanja legitimnosti« pa je celo eksplicitno podan: včasih je bolj ignorirati, včasih ne. Se pravi: sovražni govor se včasih splača obsoditi, včasih pa ignorirati.

Odsotnost merila

Znova se nisem mogel strinjati, ker ne vidim merila, po katerem bi lahko nekdo »našel ravnotežje« med odzivnostjo in neodzivnostjo. Niti ne dojamem, zakaj bi ga morali iskati. Tudi ne napredujemo, če tehtamo med »manjšimi« in »večjimi« kalibri sovraštva in jih jemljemo za pogrešano merilo odzivnosti: prej bi rekel, da sovražni govor in nestrpnost bodisi sta ali nista. S takim korakom smo spet stopili na zelo tanek led; uvedba kriterija »teže« sovražnosti in sovražnega govora ni nekaj, o čemer bi bili navajeni govoriti.

Kot edini smiseln objektiven kriterij za redčenje odzivov lahko vidim težo avtorja in medija, v katerem je nekaj objavil. Vendar pozor: trditev se ni glasila, kako redčiti obsodbe o sovraštvu in nestrpnosti, temveč je pogumno najavljala, da se te sprevržejo v njihovo legitimacijo. Je posledično v tem implicirano prepričanje, da manj znanim avtorjem nima smisla dajati legitimacije (»delati reklame«), medtem ko bolj znanim javnim osebam to pač moramo? Še en nesmisel!

Navedel sem nekaj razlogov, zaradi katerih menim, zakaj stališče o dajanju legitimnosti uporabnikom sovražnega govora ni upravičeno do mere, da bi se morali obsodbam odpovedati. Če ni, potem ni prepričljivo dokazovanje, da na primere sovraštva, diskriminacije in nestrpnosti, ko do njih prihaja, nima smisla odgovarjati.

Več:

Medijska ignoranca

Primer Jelene Aščić: kako prispevke na TV Slovenija mečejo v koš

Kako »smo« popravili Jeleno Aščić

Neintegrirani novinarski migranti in čistokrvni psi čuvaji