Da bodo organizatorji v mariborskem združenju EPEKA v svoje mladinske delavnice o beguncih povabili Zmaga Jelinčiča Plemenitega, je prepričalo tudi ertevejevce, da so o tem v svoj osrednji dnevnik uvrstili kratek prispevek Rajke Pupovac. V njem so se zadovoljili predvsem z informativno platjo predstavitve, dlje od nje niso želeli ali zmogli.
Zgodba je dejansko enostavna: povabilo je sprožilo nekaj potrebnega zgražanja ali vsaj spraševanja, kaj lahko počne na takšnem izobraževanju odkriti nasprotnik, če ne sovražnik beguncev in kaj bo zraven njega počela recimo Slovenska filantropija? Saj se vendar ve: pogovarjati se bo treba od začetka o neutemeljenosti sovraštva in nestrpnosti, razlagati zgodbe beguncev tistim, ki ne zmorejo empatije, sprožati z njim diskusijo o svojem lastnem poslanstvu. Filantropi menda še razmišljajo, so dejali pretekle dni, ali bi se morda umaknili s sporeda.
Medijska obravnava in pristop sta odvisna od začetnega imputa spraševanja: kakšen status ima povabilo Zmagu Jelinčiču na omenjeni dogodek, je legitimno ali ne? S čim so ga upravičevali, kako so pojasnili svojo odločitev? Naj takoj povem: zame je deplasirano, absurdno, nelogično in na koncu kot nemoralno povsem nedopustno.
Sovraštvo kot pedagoška spodbuda
V svoji posebni izjavi za javnost glede povabila Jelinčiču so v združenju EPEKA zapisali, da je »današnji problem begunstva in migracij postal orodje za pridobivanje poceni političnih točk politikov, ustvarjanje polov in podpihovanje nestrpnosti iz vseh strani«.
In potem so se, da bi se »soočili s tem dejstvom«, odločili za »predstavitev pogleda na begunsko problematiko s strani prvaka Slovenske nacionalne stranke g. Zmaga Jelinčiča«.
S tem bodo nevedni »udeleženci iz tujine in Slovenije lahko spoznali poglede in stališča, katera se goji ne samo v Sloveniji, ampak po celotni Evropski skupnosti.« Očitno po načelu: če vas zanima, kaj se dogaja živalim v mesnici, povabite mesarja. Če želite vedeti, zakaj ljudje pijejo alkohol, povabite alkoholika. Če vas zanimajo serijski morilci, kakšnega pokličite. Če bi radi govorili o sovraštvu do beguncev, pokličite sovražnika.
No, to je evidentno le ena linija racionalizacije njihove izbire: če beremo natančno, je Jelinčič je zanje strokovnjak za podpihovanje nestrpnosti in hkrati podpihovalec. Da bi svojo odlično izbiro že podkrepili, so pridodali še sklicevanje za »vseobsegajočo multidisciplinarno usposabljanje«, kjer jim zaokroženo totaliteto pristopa predstavlja ravno dejstvo, kot poudarjajo, da »ne izključujemo mnenj, ampak jih preko soočenja z nasprotujočimi si mnenji spodbujamo h kritičnosti in ustvarjanju lastne slike o situaciji po pridobivanju znanj in dejstev«.
Hvalevredno? Je to kakšna posebna pedagoška agenda? Ja, približno toliko, kot če bi na razpravo o holokavstu povabili kakšnega njegovega zagovornika, dodali še neonacističnega skeptika, ki meni, da holokavsta ni bilo in ju soočili s preživelimi žrtvami. Vse v duhu neizključevanja drugačnih mnenj in plodnega soočenja nasprotnih si stališč. Ojej, in temu pravijo spodbuda h kritičnosti.
Strpna družba in raznoliki Jelinčič
Vrhunec je moralizem, s katerim so poskusili zmanipulirati še zadnje dvomljivce v njihovo imenitno odločitev: »Mladi v Združenju EPEKA verjamemo, da je ključ do strpne družbe prav ustvarjanje prostora za raznolikost in soočanje z drugače mislečimi.«
Se pravi, bolj ali manj: kdor ni za Jelinčiča in ima kakšne pomisleke glede vabila, ni za raznolikost, drugačno misleče in ne prispeva k strpni družbi.
Mnenje, ki se mora pretvarjati, da so sovražni govor, diskriminacija, sovraštvo in netoleranca zgolj oblike drugačnega mnenja, mi pa smo strpni člani družbe takrat, ko ga sprejmemo kot takšnega – torej kot nam drugačnega. Porazno izhodišče argumentacijskega ekvilibrija, kjer se predpostavi, da so vsa stališča, pro et contra, enako dopustna in enakovredna. Ko gre za njihovo dopuščanje, bi bila morda v kakšnem drugem kontekstu smiselna, v primeru beguncev in preizkušenih uporabnih sovražnega govora pa gotovo niso. Prej so videti kot požirek iz zastrupljenega studenca.
Danes je praktično vsa zastavljena resna bitka proti sovražnemu govoru, nestrpnosti in diskriminaciji odvisna od prav nasprotne predpostavke, izključitve take možnosti: da gre za nedopustna ravnanja, ki niso enakovredna, zgolj manifestacija hvalevredne svobode izražanja, zgolj drugačna in strogo vzeto vrednostno enakovredna, ker so vsa po vrsti mnenja. Ne, sovražni govor predvsem nikoli ni zgolj samo mnenje. In tudi ne takšno, ki bi ga smeli dopustiti.
Ne srčkano, perverzno
O tem, kaj so bili najbolj priljubljeni sovražni argumenti proti beguncem, tudi Jelinčičevi, sem podrobneje večkrat pisal ob prvem begunskem valu, še v tisti fazi, ko je slovenska fantazmatska slika še čvrsto in skoraj izključno slonela na paranoidnem pričakovanju njihovega prihoda. Pri EPEKA jih očitno poznajo, saj sicer prvaka nacionalne stranke ne bi vabili – nikoli ne morejo dejati, da ne vedo, kaj si njihov gost misli. V tem smislu je njihova utemeljitev odločitve perverzna.
Nekaj podobnega velja za financerje in celoten kontekst: program namreč financira Evropska skupnost, denar so pri EPEKA prijeli od agencije Movit. Novinarka se je v omenjenem prispevku TV Slovenija obrnila nanje z zahtevo po pojasnilu, ti pa so zapisali, »da bo Jelinčič predstavil svoj pogled na vzpon desničarskih politik, udeleženci pa bodo lahko do tega kritični«. Bilo bi prijazno, če ne bi bilo noro.
Skratka, tudi če odmislimo razkorak med tematsko opredelitvijo predstavitve, ki pri organizatorjih variira (tema predavanja naj bi bili »begunci« vs. »vzpon desničarskih politik«), se financerju ne zdi nikakor nič spornega v izbiri – kakor da bi omenjeni bil odličen znanstvenik s področja politologije in kakor da bi, recimo, povabilo zanikovalcu holokavsta bilo sprejemljivo, ker bodo navzoči lahko prišli do imenitne priložnosti, da so do njega kritični. Če ne bi bilo perverzno, bi bilo srčkano.
Sovražni govor in dialektika
Slovenska filantropija je storila dve napaki: na začetku je bila omledna, na koncu pa celo ni odpovedala sodelovanja, zvemo iz prispevka, ampak se dogodka bo udeležila. In se osmešila. V prispevku je celo ponudila polovično rešitev, bojda sprejemljivo: različna mnenja, so dejali, bi morali soočiti naenkrat in ne na različnih predavanjih. Kot da bi soočenje njihovih članov in Jelinčiča bilo kaj bolj sprejemljivo. No, seveda ne bi ničesar posebej spremenilo. S sovražnogovorcem se pač ne pogovarjaš v duhu dialektičnega prepričevanja, brušenja argumentov in napredovanje na poti k resnici. Torej ne zato, ker se ne moreš, ampak ker ob tem ne gre niti za izmenjavo različnih mnenj. Naj spomnim, da je v primeru izjemno dolgega odloga sleherne obsodbe sovražnega govora do beguncev domače politike celo sam predsednik Pahor ubral podobno pot: licemerno je svojo obsodbo začel z deplasiranim zagovorom pravice do drugačnega mnenja – na kar sem že opozorilna kar sem že opozoril -, podobno kot to počnejo pri EPEKA.
Tako kot teh pač ne more biti, če živimo v normalno socialnem in kulturnem okolju, glede zelo veliko stvari: o tem, ali bi ljudi morda mučili ali ne, ženske obrezovali in Jude, ker komu niso všeč, pobijali ali ne. Na podoben način pade v vodo nakazana intenca, po kateri bi Jelinčičev nastop dejansko sprožil »pravilnost« reakcij in nas ustrezno podučil, česa naj ne mislimo o beguncih. Pretvarjati bi se torej morali, kot da še ne vemo, kam cilja Jelinčič, zato bomo s pravim kompasom ob njegovi pomoči šele našli ustrezno pot.
Posledica povabila Jelinčiču in končno zelo indiferentnega prispevka na televiziji o tem je zgolj ena: legitimacija diskurza in njegovih nosilcev, namesto njihova javna diskvalifikacija. V primeru EPEKA načrtna in premišljena, zatorej perverzna, v medijskem kontekstu verjetno nehotena: Jelinčiču je omogočila ne samo nastop na predavanju o beguncih, ampak tudi medijsko promocijo njega in njegovih stališč.
Več:
Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič
Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu
You must be logged in to post a comment.