Za murgelske služabnice gre

Ko vam nacionalka v kar dveh informativnih oddajah zapored, v osrednjem Dnevniku (5.5.) in nato še v Odmevih, streže z Alešem Primcem pred Državnim zborom, potem se velja vprašati po njenih pravih, tako često zanikanih intencah.

Ne, to pot ni šlo za otroke. Šlo je za nekaj drugega. Ne glede na to, kaj si mislimo o dejanju Milana Brgleza, ki je zaustavil referendumsko pobudo predstavnikov sindikata delavcev migrantov in jim sporočil, da ne bo, upoštevaje ustavno utemeljene razloge, določil koledarskega roka za zbiranje referendumskih podpisov, je televizijska prezentacija protestnega shoda Odbora 2014 pred parlamentom, kjer se je po podatku iste TV Slovenija zbralo okoli 300 ljudi, pretiravala v obsegu in še čem.

Pustimo ob strani dejstvo, da je šlo dejansko za politični zbor »vztrajnikov«, kot sebi pravijo, političnega kroga Janeza Janše torej, ki sicer redno gostuje pred slovenskimi sodišči. Tudi ne gre za skrb suspenza volje tistih, ki so nabrali 2500 podpisov in zahtevali razpis roka za zbiranje 40.000 podpisov pod referendumsko pobudo. Ko se je pred kamero pojavil Aleš Primc, podpisan kot »Koalicija za otroke gre« in spregovoril kot ustanovnopravni ekspert, je bilo razlogov za čudenje že toliko, da ga lahko ustavi le še zelo partikularna hermenevtika. Če pomislimo, da je šlo za prvi prispevek sploh v Dnevniku in začetne minute v njem, se je vtis nesorazmernosti in vdoru Odbora 2014 pred teve ekrane še okrepil.

Ne le to, s tako rekoč javljanjem v živo se je kot novinarka na vklopu oglasila Tea Šavor. Čisto naključje verjetno, toda zanjo so lani pri Mladini v članku o trivializaciji TV Slovenije zapisali:

Tea Šavor je leta 2006 kandidirala na listi SDS za občinski svet občine Šmartno pri Litiji. Za izvolitev ji je zmanjkalo nekaj glasov, občinska svetnica je postala leta 2008, po smrti svetnika Jožeta Verbajsa. Politično funkcijo je opravljala do izteka mandata leta 2010. Ni tako narobe, da je bila novinarka nekoč mestna svetnica SDS, danes ni članica stranke, politično avanturo ji lahko tudi oprostimo.

V Odmevih z Igorjem E. Bergantom dve uri kasneje so vajo z veseljem spet ponovili: znova prvi prispevek v njih, znova dodane scene z zborovanja Odbora 2014 pred parlamentom z vso zimzeleno folkloristiko o udbomafiji na transparentih, pa spet posnetki izjav Aleša Primca, Zvonka Černača in drugih. In nato seveda izbrana gostja, ki je imela – nekam uredniško pričakovano – stališče v sozvočju z Janševimi protestniki. Proti izpostavljenim pravnikom te dni, proti Brglezu.

Presenetilo je edino, da ne v Dnevniku in ne Odmevih niso reproducirali Primčevega izjave o tem, da naš parlament vodi fašist, kar so vendarle storili na MMC RTV Slovenija:

“To je fašistična poteza, s katero se odteguje pravica ljudstvu, da bi sodelovalo v zakonodajnem postopku,” je dodal, ki je dejal, da so se danes zbrali zato, da ga opozorijo, da si ne želijo “fašista za predsednika DZ-ja”.

Zadrego, ki smo ji priča, je treba vendarle globinsko razumeti. Čeprav se zadnja leta največkrat pogovarjamo o ti. Janševem faktorju vpliva na RTV Slovenija, pa tisti, ki takšen faktor vpliva precizno meri, še vedno ni zadovoljen.

Zato občasno Ljerki Bizilj kot direktorici pošlje ne preveč nežno ljubezensko sporočilo, da je še zmerom ‘murgelska služabnica’. Kot v spodnjem tvitu, nekaj dni nazaj. Za njih gre, morda. Za anticipacijo zadovoljstva gospodarja, dialektiko medijske predanosti in strahu. Ja, potreben bo še en novinarski napor, encore un effort.