Časopis Delo je poskrbel za presenečenje okoli 2000 podpisnikov javnega apela predsedniku vlade Miru Cerarju in ministrici Maji Makovec Brenčič glede dogodkov v Kranju, saj jih je obtožil podpiranja populizma in politizacije. Žal je obtožba zaenkrat minila brez kakršne koli reakcije.
Kot prvopodpisani pod apel se zato čutim dolžnega komentirati zapisa novinarke Sonje Merljak, objavljena v Delu 8. marca 2016. Prispevka sta dva, članek in komentar, ter nosita naslov »Vlada je vzpostavila okolje, v katerem je nestrpnost normalna« in »Všečne zahteve javnosti«.
Z njima se je Delo nanj odzvalo dvanajsti dan (!) po pošiljanju naslovnikoma in medijem – prej ga v svoji tiskani izdaji ni niti omenilo. Zamik v reakciji in obenem Delova kritika apela dajeta slutiti, da je med obema morda neka vzročnoposledična povezava. V nadaljevanju bom na kratko osvežil zgodbo in poskušal pokazati, kakšne argumente uporabi novinarka v svoji negativni oceni; hkrati bom poskušal pokazati, da z njimi ni uspešna in da je posledična njena presoja močno deplasirana in končno tudi žaljiva.
Za kaj gre
25. februarja 2016 je bil predsedniku vlade in ministrici poslan poziv, v katerem je 2000 podpisnikov protestiralo zaradi nestrpne reakcije 24 kranjskih gimnazijskih profesorjev, usmerjene proti nastanitvi šestih begunskih otrok brez spremstva, starih med 10 in 14 let. Brezglavo iskanje lokacije in podleganje diktatu posameznih staršev smo podpisniki označili za protizakonito in protiustavno, umikanje predloga pa najslabši možen zgled državljanom.
Predlagali smo, da g. Cerar in ga. Makovec Brenčič obiščeta gimnazijo v Kranju in ustrezno ukrepata. Podpisi so bili zbrani spontano in v zelo kratkem času, v enem dnevu se jih je nabralo okoli 1200 in v naslednjih dnevih spontano še 800.
3. marca, torej točno po enem tednu, je bil apel poslal ponovno (tudi to pot v vednost medijem), saj se naslovnika nista na noben način odzvala, čeprav so med podpisanimi pomembna imena slovenskega družboslovja in humanistike. Besedilo, podpisniki in opis medijskih objav so dostopni na tej strani.
7. marca pa sem kot prvopodpisani prejel vprašanje omenjene novinarke, v katerem jo na kratko zanima, »kakšen odziv ste pričakovali/imeli v mislih?«, iz česar bi sledilo, da se čudi že v drugo izraženemu pričakovanju po odgovoru.
Naslednji dan, 8. marca, sta izšla omenjena članka, v katerih avtorica očita populizem in politizacijo, pri čemer oboje – med drugim – poveže tudi z zahtevo po kaznovanju učiteljev, ki jo je, kot bom pojasnil, napačno zaznala v našem pismu. Poglejmo, kakšni so njeni argumenti.
Očitek politizacije
Merljakova označi za nedopustno, da bi kranjska zgodba postala izhodišče »za vstop politike in populizma v šolo ali celo za medsebojno obračunavanje.« Kot dodaja v svoji oceni, bi »njegove zametke (sc. populizma) lahko razbrali v razmišljanjih, da je za dogodek soodgovorna vlada, ki da ni obvestila vpletenih in ki pedagoških delavcev ni pripravila na sprejem begunskih otrok.« Kot so povedano podkrepili v podnaslovu priloženi fotografiji, bi morali pri tem paziti, da šola ne postane spolitizirana: »Šola naj bi bila prostor humanosti in solidarnosti, ne politike.«
Kam točno novinarka locira očitek o politizaciji, v čem jo vidi? Prepoznavno že v sami trditvi iz apela, da bi morala vlada pristopiti k reševanju problema z zavrnitvijo nastanitve otrok brez spremstva. Na podlagi tega razbira, da bi to pomenilo »vdor političnih ali populističnih pričakovanj v družbene podsisteme«, kar bo vodilo, po njenem, do nesprejemljivih in nedopustnih posledic. Merljakova nato dodaja:
»Ravnanje kranjskih pedagogov je za marsikoga nedopustno, a še bolj nedopustno bi bilo, če ga politiki, sindikalisti, strokovnjaki ali javnost ne bi izkoristili za širjenje in krepitev strpnosti, ampak za vstop politike in populizma v šolo ali celo za medsebojno obračunavanje.«
Nabor možnih grešnikov je torej razširjen in ob tem novinarka citira še predsednico Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije Fani Al-Mansour, ki meni, da »politika nima mesta v šolskem prostoru«.
O kakšnem vdoru politike govori, od kod ga je vzela? Kakšna je stehtana teža očitka o politizaciji? Takoj je treba povedati naravnost nekaj, kar je skoraj odveč: iz apela ni mogoče izpeljati takšne pretenzije. Dan pred objavo obeh prispevkov sem na vprašanje iste novinarke znova pojasnil njegov namen ali predlog. Zapisal sem ji, da bi morala vlada storiti vse, da ustavi »protiustavno ravnanje preprečevanja mladoletnim prosilcem za azil, da se nastanijo v dijaškem domu, s tem pa da jasno vedeti tam zaposlenim učiteljem in najširši pedagoški javnosti, da je takšno ravnanje neskladno s poklicnimi standardi in čutom za človeškost. Abstraktne kabinetne obsodbe niso ne zadostne ne učinkovite.« Pričakovanje je jasno definirano.
In tudi v apelu ni zatrjenega prav nič, kar bi lahko šteli za politizacijo: predsednik vlade in ministrica bi morala uporabiti svojo moralno in politično avtoriteto ter učiteljem povedati, da ravnajo v nasprotju s poklicnimi merili. Iz očitka o politizaciji bi sledilo, da se ministrica in premier na noben način ne bi smela odpraviti na kranjsko gimnazijo. V tem duhu lahko razumemo tudi poudarek v njenem članku, ki že v podnaslovu (»Ministričin odziv ne sme biti oster«) implicira, da je ministrstvo storilo prav vse, kar je lahko. Tej tezi v podporo je navedeno mnenje predsednika združenja osnovnošolskih ravnateljev Gregorja Pečana, v katerem poziva k angažmaju šolske inšpekcije, ki pa je očitno nihče sploh ni angažiral:
»Če so zakoni kršeni, lahko ukrepa le šolska inšpekcija,« pojasnjuje in dodaja, da se ministrica na dogajanje v Kranju ne bi mogla odzvati ostreje, kot se je, saj je inšpekcija, ki edina lahko vstopa v šole in preverja morebitne kršitve zakonodaje, organ v sestavi ministrstva. Ostrejši odziv bi lahko razumeli kot pritisk na njihovo odločitev.
Kot bom pokazal kasneje, je novinarkina intenca ves čas potiskana v smer argumentacijskega strašila: podpisnikom želi podtakniti nekaj, česar nikoli niso trdili, da od predstavnikov vlade pričakujejo kazen in ostro ukrepanje zoper neposlušne učitelje. Na podlagi karikiranega pričakovanja lahko tudi g. Pečan organizira svoje pomisleke: kot da podpisniki menijo, da bo Cerar namesto inšpekcije izpeljal ugotavljanje kršitev zakonodaje in predlaga kazni.
Njegova sugestija po tem, da »ostrejši odziv« ni na mestu, je spet zgovorna po sebi v tem, da ne predlaga svoje rešitve. Ob tem nastane vtis, da se s stanjem moramo kar sprijazniti, saj nihče ne zahteva angažmaja inšpekcije, nihče ne zahteva česarkoli, zato lahko zmaga status quo: nestrpnost in izgon otrok brez spremstva.
Očitek populizma
Tudi vzporeden pripis populizma Merljakova sugerira že v podnaslovu članka (»Gre za politizacijo in vdor populizma v šolstvo?«), potem pa ga podrobneje ne pojasni. V sorodni maniri stori isto še v svojem komentarju, ki nosi naslov »Všečne zahteve javnosti« in evidentno meri s tem na apel, podžge pa ga še v podnaslovu: »Še bolj nedopustno bi bilo, če bi ravnanje učiteljev izkoristili za vstop politike ali populizma v šolo.«
Novinarkina vrednostna ocena, kot rečeno, ni v ničemer utemeljena, da bi jo lahko lažje in bolje pretehtali. Zato je ni mogoče razložiti drugače kot na naslednji način: podpisniki apela izvajajo pritisk na slovensko vlado, ki pa je storila vse, kar je v njeni moči. Zahtevajo politizacijo ali s svojo zahtevo sami politizirajo: glede tega se ni opredelila.
Ker terjajo nekaj nemogočega (nastanitev otrok v kranjskem domu za dijake), želijo biti všečni javnosti in ustvariti vtis, da so na strani ljudi in proti politični eliti. V tem primeru novinarka implicitno meni, da gre za všečni izbruh levega populizma, saj se desnica v Sloveniji in velik del množic ne postavlja za begunce, temveč proti njim. Zavzemanje za nastanitev mladoletnih otrok brez spremstva je torej dokaz takšne všečnosti – v tem primeru tistega dela slovenskih prebivalcev, ki do beguncev goji solidarnost.
Kako odgovoriti na tak očitek? V bolj tehničnem smislu se novinarka zateče k zagovoru večno »nepopularnega« mnenja stroke, ki ne sme slediti diktatu všečne večine; ob tem omenja dva primera. Prvega iz Zdenske vasi, kjer so strokovnjaki ugotovili, kot pravi, da bi namestitev otrok po družinski tragediji v bližini kraja bila njim v škodo, zaradi česar je »tudi v primeru otrok brez spremstva namestitev otrok v okolje, ki je do njih sovražno nastrojeno, verjetno njim prej v škodo kot v korist.«
V sicer dveh povsem neprimerljivih zgodbah želi zagovarjati stroko, ki bi, tako implicira, bila proti namestitvi beguncev v Kranju. Ob tem pa pozabi navesti njihova stališča – meni žal neznana. Nato navede že finsko prakso, tam otroke »najprej namestijo v posebne ustanove, kjer z njimi delajo osebe, ki imajo dovolj znanja in osebne širine, šele nato jih začnejo vključevati v lokalno okolje.«
Skratka, očitno je to predlog, ki bi mu morali po njenem mnenju slediti: namesto namestitve v Kranju ali kjerkoli drugje potrebujejo begunski otroci brez spremstva izolirano namestitev in predhodno socializacijsko obravnavo. Očitek o populizmu potemtakem govori o tem, da podpisniki apela nestrokovno napadajo slovensko vlado in želijo biti všečni množicam, ne da bi sledili zapovedim stroke, ki terja posebno namestitev. Pri tem pozabi omeniti, da se pod apel podpisuje ravno vrsta strokovnjakov – verjetno ne iz popolne nevednosti in brez razloga.
Sam sicer zaradi pomanjkljivih znanj ne želim in tudi ne morem merodajno presojati, koliko so vredni njeni predlogi. Vsekakor pa lahko trdim, glede na osnovno intenco poziva, ki je v obsodbi ksenofobnega in sovražnega odziva učiteljev, da je njena graja o populistični všečnosti močno deplasirana. Zato sploh ne čudi, da se novinarka v obeh prispevkih niti posebej ne trudi obsoditi ravnanja učiteljev – glede na to, da zavzame stališče ločene namestitve. Ali to pomeni potuho tamkajšnjim učiteljem, lahko vsak presodi sam.
Očitek o nedopustnosti kaznovanja
Tretji novinarkin očitek je povezan s prvima dvema: znotraj politizacije in populizma v apelu razbira tudi težnjo po kaznovanju 24 učiteljev. Zapiše, da ni treba nikogar kaznovati in »še manj, da je treba sistem spremeniti in kaznovanje omogočiti.«
Kot sem že nakazal, je osrednja strategija novinarkine kritične intence zgrajena na konstrukciji karikiranega strašila kot pogoste argumentacijske prevare: dokazovati želi škodljivost in nevarnost poziva, pri tem pa se upre na edino mesto v njem, kjer se poziva, da premier in ministrica »ustrezno ukrepata«. Ta sintagma je edina v besedilu, na katero se je oprla v svoji osrednji izpeljavi.
Že zgoraj sem pojasnil, da takšno napihovanje intence predstavlja obliko grdega zavajanja: nihče ni pozival h kakršni koli sankciji, saj ta niti ni možna in je ne predvideva noben predpis, zaradi česar je nihče ni imel v mislih in v sintagmi tudi ni implicirana.
Iz tega razloga je odveč njeno poudarjanje, da »nad zakonitostjo ravnanja v šolah bdijo inšpektorji« in retorično razglabljanje, ali »bi bilo prav, če bi zaradi kranjskega dogodka o (ne)etičnem ali (ne)zakonitem ravnanju šolnikov odločal še kdo?« Obenem v danem kontekstu navaja omenjenega g. Pečana in njegov poduk, da sme v tem primeru ukrepati le šolska inšpekcija (kot da si je za tem kdo prizadeval) in nato še go. Al-Mansour, češ da »pozivi k ukrepanju zoper učitelje niso na mestu«, zaradi česar »sankcioniranje zaposlenih ni primerno«.
Da bi smeli soočenje predsednika vlade in ministrice na šoli interpretirati kot nevaren politični pritisk, je demantirala že sama ministrica, ko je (spodaj) zapisala, da se na ministrstvu zavedajo pomembnosti in občutljivosti situacije, zato odprta vprašanja razrešujejo skupaj z ravnateljicami in ravnatelji šol, omenila pa je tudi, da se je v minulem tednu »o pomembnosti strpnosti pogovarjala tudi z ravnateljico Gimnazije Franceta Prešerna Kranj, gospo Mirjam Bizjak«. Kaj torej šteje za obliko politizacije, že pogovor, morda le obisk na šoli? Žal novinarka tega ne pojasni, po najmanj prvi (bizarni) razlagi pa je ministrica pravzaprav primer že politizirala. Ko opozarja na zakone (znova spodaj), bi spet lahko dejali, da bi lahko na to spomnila šolski inšpektorat, ki deluje v sestavi njenega resorja.
Novinarka Dela me dan pred objavo svojih člankov ni spraševala o tem, kaj si predstavljam pod pojmom »kaznovanja«, zanimalo jo je zgolj, kakšen odziv predsednika vlade in ministrice pričakujem. Poslal sem ji odgovor, iz katerega je lahko zelo dobro razbrala, da prvopodpisani pod apel nimam v mislih nobenih oblik kaznovanja – kot je podtaknila podpisnikom -, temveč že citirani poziv k odločnejšemu nastopu vlade. Navzlic temu, da je vse to vedela, se je naslednji dan odločila v prispevku in nato še v komentarju podpisnike obremeniti s tezo o nedopustnem pozivu h kaznovanju, populizmu in politizaciji, čeprav s temi pomisleki v komunikaciji z mano ni postregla.
Kakšno rešitev podpira novinarka?
Na kratko povedano: ne vemo. Novinarke v ničemer ni zmotila neodzivnost vlade, zdi se ji, takšna kot je, celo ustrezna. V prispevku sicer korektno citira moje poudarke, tudi o tem, da je že neodzivnost odsev manka politične in komunikacijske kulture, ki jo je predsednik SMC zagovarjal ob svojem vstopu v politiko, s tem pa osnovne omike in nespoštljivega odnosa do podpisanih državljank in državljanov. A ta del je manjša težava, ki je ne vznemiri.
V odsotnosti sleherne ponujene rešitve ali namiga, kaj bi bil pravilen pristop v primeru »kranjske zgodbe«, hote ali nehote podpira status quo: ničesar ne pove o ingerencah šolske inšpekcije, še manj kritizira vlado in celo ne odziva profesorjev, govori pa o posebni nastanitvi za begunske otroke.
Oba zapisa v Delu morda pojasnita, zakaj se časopis do tistega trenutka, torej celih 12 dni, ni odločil za to, da bi »obstoj« apela sploh omenil, četudi je prejel celo dva poziva. Ker je očitno presodil, da s takšnimi populističnimi idejami nima smisla vznemirjati javnosti…
Pomenljivo je tudi, da je novinarka uspela kar v obeh zapisih tega dne (članku in komentarju) opozoriti na dejstvo, da bodo podpisniki vendarle prejeli odgovor. Zapisala je: »Ministrica, ki se je tudi odzvala takoj po dogodku, je medtem sporočila, da bo avtorjem pisno odgovorila še ta teden« in v komentarju nato še »Ministrica je svoj pisni odziv avtorjem apela že napovedala, v vladnem uradu za komuniciranje menijo, da se je premier pravzaprav že odzval.« Učinkovalo je: prav na dan objave v Delu (8. marca), torej dvanajsti dan, je prispel odgovor ministrice, do tega trenutka, ko to pišem, pa premierjevega ni in ga očitno, glede na napoved, tudi ne bo.
Kaj lahko iz povedanega sklenemo?
Avtonomija šolstva se ne kaže v tem, da podlegamo kolektivni psihozi protibegunske retorike in se nato sklicujemo na prestrašene starše, ki da nasprotujejo beguncem, nato pa jim preprečujemo vstop v dijaški dom in verjetno tudi v šolo. Da je obsodba takega ravnanja označena za politizacijo, je sprevrženo – gre ravno za odziv na nem pristanek politike na izsiljevalski ksenofobni diskurz, ki doseže svoj cilj, se širi po šolah in končno zmago tistih, ki se v svoji anonimnosti nato skrijejo za svojo avtonomijo. Pozivi, da predstavniki vlade ne smejo biti preostri pri tem in da se ne smejo vpletati v dogajanje, tudi da ne smejo oditi v Kranj, res niso prepričljivi.
Ravno tako ne more šteti za populizem obsodba protibegunske nestrpnosti: bo za takšnega obveljal vsak, ki na nehumano zavračanje beguncev opozarja in ne tisti, ki ga, sklicujoč se na splošno mnenje in strahove, tudi izvaja? Opisana pozicija čez ravnanje vladajoče politike nima ali ne more imeti nobene pripombe, tudi ne čez kranjske profesorje. Aja, saj res: čisto abstraktno jih morda velja obsoditi.
Ko ob koncu dneva ugotovimo, kaj se s tem podpira, je to na kratek rok nesporno naslednje: begunski otroci so še naprej odveč in ne vemo, kaj bi z njimi, nestrpneži so še naprej nestrpni, učitelji še naprej anonimni in skriti za avtonomijo, vlada še naprej brezmočna, šolska inšpekcija še naprej brez dela, tisti, ki opozarjajo, pa bodo obveljali za politikantske populiste. Krasen novi svet!
Več:
Odziv ministrice dr. Maje Makovec Brenčič (8. marec 2016):
Spoštovana gospa Matjašec, spoštovani gospod Vezjak, spoštovani vsi podpisniki javnega apela,
ob omenjenem dogodku v kranjskem dijaškem domu in odzivu nekaterih profesoric in profesorjev Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju sem večkrat javno izpostavila, da je v teh časih pomembno biti strpen, še posebej, ko gre za otroke. Vsi otroci bi namreč morali imeti pravico do mirnega otroštva, do izobrazbe. Prav bi bilo, da skušamo to omogočiti tudi tistim, ki so se brez staršev znašli v Sloveniji. Multikulturnost postaja del našega vsakdana, zakaj ne bi v tem skušali iskati bogastvo in učenje različnosti. Obenem sem opozorila na zapisano v 2. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki določa, da mora sistem izobraževanja temeljiti na vzgajanju medsebojne strpnosti, razvijanju zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanja drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanju otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanju enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi. Pomembno je tudi poudariti, da se na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport zavedamo pomembnosti in občutljivosti situacije, zato odprta vprašanja razrešujemo skupaj z ravnateljicami in ravnatelji šol, ki se s problematiko vključevanja migrantov v izobraževalni sistem že srečujejo. Hkrati pa sodelujemo tudi z vsemi drugimi ravnateljicami in ravnatelji, ki želijo preveriti informacije, postaviti strokovna vprašanja, razrešiti odprte dileme.
V minulem tednu sem se o pomembnosti strpnosti pogovarjala tudi z ravnateljico Gimnazije Franceta Prešerna Kranj, gospo Mirjam Bizjak. V pogovoru sem poudarila, da smo vsi pedagoški delavci dolžni delovati v skladu z našim poslanstvom in uresničevati cilje sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, delovati v duhu strpnosti in za strpnost. V tej smeri je pomembno razvijati kulturo celotnega šolskega okolja, ki ga usmerja in sooblikuje tudi vodstvo šole.
Naše ministrstvo bo še ta teden javnost seznanilo s konkretnimi aktivnostmi na področju vključevanja otrok in mladostnikov brez spremstva v izobraževalni sistem. Predstavili bomo obstoječe primere dobrih praks vključevanja otrok migrantov v slovenske šole ter objavili spletno informacijsko točko, ki bo namenjena ravnateljem, vzgojiteljem, učiteljem, staršem ter širši javnosti.
Lep pozdrav,
Maja
You must be logged in to post a comment.