Kaj vse bodo očitali Maretu Bulcu, režiserju letošnje Prešernove proslave v Cankarjevem domu? Da je nezreli attention whore, politični agitator, ki pljuva čez državne simbole in s tem kompenzira svoj umetniški manko? Je pred nami fotorobot predrzneža s psihološkimi motnjami s ciljem ukrasti šov lavreatom?
Spodaj je spisek nekaterih dosedanjih možnosti, ki so zaenkrat realnost postale. Prestavljajte si, kdorkoli med nami, da režirate taisto predstavo in da se v vaše delo vmešajo ali ga cenzurirajo – ne nujno na opisan način? Vi ste Bulc. Kaj boste storili bolje ali slabše od njega?
No, to je že začetna zadrega. Poskušate biti boljši. Lahko bi molčali, če ste lepo vzgojeni. Ali odstopili od projekta še pred izvedbo, ne pa da vztrajate. Lahko bi počakali nekaj dni ali teden, da stvar mine. Sicer nikogar več ne bi zanimalo, res je. No, to so tri možnosti, tri izboljšave. Še kaj resnejšega?
Tole.
Gre za proslavo pesnika, ne pa politični shod, je dejal Janez Bogataj. Skratka: umetnost, ne politika! Ker žica, prosim vas lepo, ne sodi v kulturni program tega ranga! Prešerna bi zabolelo.
Mare Bulc ne more biti pomembnejši od nagrajencev, je dejala članica UOPS Katja Pegan. Ja, in zdaj se bomo ukvarjali s tem domišljavcem.
A res noben kulturni praznik ne more miniti brez škandala, je dejal Tone Partljič. Kje je tvoja kultura, privzgojena omika, Bulc?
Izjava o cenzuri je skoraj zasenčila nagrajence, pravi Petra Vidali, kulturna urednica Večera. Ista poanta: ni lepo gnjaviti s cenzuro, slavimo raje umetnike.
Ker vsi pravijo, da je bila dobra, je res presenetila izjava režiserja, da proslava ni bila takšna, kot jo je želel. Pravi ista. Skratka: ker je bila po mnenju večine dobra, režiserjevo mnenje čudi. Se želi povedati, da cenzurirane proslave običajno niso dobre, ali pa morda sugerira, da se ni nad čem pritoževati, če uspejo navzlic cenzuri? Vprašajte domnevnega cenzorja, Bogataja. To drugo.
Če se N’Toko ni podvrgel proceduri in besedilo svojega komada ponudil na vpogled pred izvajanjem na odru, naj si sam pripiše, sugerira Vidalijeva. Umetniška avtonomija ustvarjalcev? Že, že, ampak prva je procedura! Sploh če je na drugi strani troublemaker.
In nato še dodaja: režiserjeva gesta izjave (!) ne bo prispevala k umiritvi kulturnega boja. In žica je po novem kulturni boj. Res je zamudil priložnost, da bi molčal.
Pač pa si je osrednje mesto sredi Večerove zgodbe o Prešernovi proslavi, dobesedno, vendarle priborila vest o ožičeni državi in Prešernovi muzi, ki ima v rokah klešče. Zakaj, kako? Kulturni boj vendarle dopuščen? Ja, kar se zgodi na kulturni dan in se rima na Prešerna, je newsworthy. Celo če je žica. Razen Bulca, seveda.
Skratka, ni razlogov za paniko, proslava je uspela. Bogataj je v slavnostnem nagovoru ponosno omenil svoje zasluge za kanapeje in darežljivost države, ker sploh še financira proslavo, kulturni boj je bil v post-produkciji uspešno ustavljen in s tem režiserjeve eskapade, tista žica pa, hvala bogu, ni uspela postati del scenografije na odru, ampak po naključju zgolj kipa na Prešernovem trgu. Kar se procedur tiče, pa se jih po bogatajevsko da tudi lepo zaobiti, že dokazano z nagrado Jožetu Možini.
No, nekateri mediji so skupaj s člani Upravnega odbora uspeli rešiti zadevo. V Sloveniji cenzure na dan kulture ni, bomo srečno dejali naslednje leto. Ker smo lani srečno eliminirali zadnjega cenzuriranca. Aja, pa modro bi bilo v odborove procedure dodati, da se po novem ne more nagraditi umetnikov in kulturnikov, ki tematizirajo begunce in žico. Naj ostane kultura prostor svobode, ne novih delitev med nami.
P.S. Kaj točno je že napletal Bulc? Menda sploh ni pomembno, pa vendar: »Proslava je bila cenzurirana. Njen umetniški, avtorski del. Protokolarni je tako ali tako vnaprej določen. Izločili so nekaj ključnih temeljev: zahtevali so novo scenografijo (scenografka je zato odstopila od projekta), odslovili so enega ključnih nastopajočih, dodali novo obvezno umetniško točko in drugo. Že pred tem so me ustrahovali z odpovedjo.
Čeprav so me konec novembra povabili k režiji in uradno sprejeli moj avtorski umetniški koncept, so mi po šestih tednih dela dali odpoved brez kakršnekoli obrazložitve, nakar so mi angažma čez 24 ur vrnili, češ da je prišlo do napake. »Igrica« z odpuščanjem, cenzura, ki sem jo bil z mojo ekipo deležen, in strah pred preveč provokativno, pretirano kritično proslavo, sta pokazatelja popolnega nezaupanja v avtonomni umetniški izraz in kritični razmislek o času.«
Več:
You must be logged in to post a comment.