Kdo je štajerski Putin?

Svet na Kanalu A je informativna oddaja, na sporedu od ponedeljka do petka, kot pravijo. Njen integralni del je tudi »dnevnik«, torej »Svetov dnevnik«, redna rubrika.

Zadnjo so namenili Francu Kanglerju, ga poimenovali z vzdevkom »Štajerski Putin« (priimek so raje dali v narekovaje) in nato predvajali skoraj 10 minut dolg prispevek o tednu, ki so ga preživeli z njim.

Kdor si ga bo ogledal, si bo nujno zastavil nekaj vprašanj. So ob tem kršili kakšna novinarska načela, je prispevek pristranski, ga kaj razbremenjuje dejstvo, da je predvajan na mediju, ki mu ni tuj tabloiden pristop?

Ne more biti dvoma, da je desetminutna reportaža narejena na njemu izjemno naklonjen način. Novinarka Mojca Hanžič se je na vseh točkah svojega druženja z njim trudila predstaviti »gotofega« bivšega župana kot človeka številnih ljubkih karakternih značilnosti, privlačnih hobijev, duhovitega človeka narave in pristnega stika z zemljo, kot krivično žrtev političnih spletk, ki ostaja heroj ljudskih src in, last but not least, pri sebi zelo intenzivno razmišlja o ponovnem vstopu v politiko. Presenetljivo v dolgem in zelo osebnem prispevku ne nastopa le njegova družina, na katero se Kangler zelo rad sklicuje.

Beseda volivcev in novinarjev

Zelo indikativno, če se poglobimo v diskurz, je že osnovno besedilo vabila, s katerim so uvedli prispevek. Zapisali so:

Svetov dnevnik s Francem Kanglerjem

Vsaj 10 kazenskih ovadb. Enkrat je bil obsojen, dvakrat oproščen. Zadeva “radarji” je padla, dokazov, da bi bilo s poslom kaj narobe ni bilo.

Pa vendarle, Evropska prestolnica kulture in Univerzijada, pa ostali posli so njegova zapuščina.
Nekateri ga ne marajo, drugi pač. Vedno so eni za in drugi proti.
Razlog, da smo po padcu glavne zadeve proti Kanglerju preživeli teden z njim.
In naj vas dnevnik ne jezi:) Glavno besedo imajo vedno volilci in sodstvo.

Avtor uvodnega teksta se torej trudi z »relativizacijo«: uvodoma pove, da kazenske ovadbe padajo in da v poslu z radarji ni dokazov po nezakonitem delovanju. Nato preide na »ostale posle«, domnevno pohvalne za Kanglerja: EPK in Univerzijada. Pri tem res nima srečne roke – no, morda je niti ne želi imeti – kajti našteje prej neuspešna projekta, od katerih je drugi prešel v popoln debakel.

Relativizacijski manever nato avtor nadaljuje z uvedbo univerzalne teze o psihološki naravi človekove presoje: eni smo si všeč, drugi si nismo, kar velja tudi tokrat. Da bi podkrepil njeno veljavnost, simptomalno uvede trditev, ki začenja s prislovom »vedno«: skratka, eni bodo vedno proti. Ker jim pač Kangler ni všeč. S tem nam evidentno sugerira, da takih, ki bivšega župana ne marajo, nimamo pametnih razlogov jemati preveč resno.

Nato sledi omemba povoda za nastanek dnevniške reportaže. In res, padec »glavne zadeve« z radarji je razlog, da je nastal prispevek. Zveni kot napoved rehabilitacije, ki jo končno preventivno pri Svetu na Kanalu A zaključijo s predvidevanjem: naj vas naš dnevnik ne jezi. Toda zakaj se to zdi avtorju pomembno posvariti vnaprej? Zakaj bi lahko po njegovem bili jezni?

Seveda zato, ker bo prispevek, k čigar ogledu vabijo, Kanglerju naklonjen, proti čemur je usmerjeno, kar predpostavi, večinsko mnenje. Prijaznosti se avtor očitno zaveda in lahko smo mu hvaležni za odkritost. V podporo reakciji »jezljivosti« navede še kronska argumenta, ki jima res ne moremo oporekati (na to dejstvo tudi stavi), spoštovanje volje volivcev in sodišč. V smislu: lahko ste jezni, ampak ti imajo vedno prav.

Rezultat naslednjih volitev

Začetno besedilo torej razgalja veliko tega: pisci uvoda so se kar dobro zavedali, da bo njihov prispevek dojet kot pristranski. Da bo koga spustil zgroženega in besnega. Seveda so imeli utemeljene razloge, zato jim lahko kar verjamemo: res je že skoraj pocukrano takšen. Na trenutke je videti kot poceni promo material pred volitvami.

Mojca Hanžič je tu morala močno razočarati svoje šefe. No, ne vemo. Generalni direktor Pro Plusa Pavel Vrabec je pred nekaj leti oddajo Svet opisal kot izdelek, ki se odlikuje  s pokončno, neopredeljeno in objektivno držo (Siol.net, 30. 3. 2010). Zelo nenavadno, potemtakem, če se že v napovedniku hvalijo z nečim, kar neopredeljenosti ne jemlje za vodilo.

Če odštejemo neizbežno tabloidnost in apeliranje na čustva, ki jih s sabo prinaša že sam žanr druženja z intervjuvancem, je omenjeni prispevek še vedno bolj videti kot produkt propagandistične akcije.

Neprijetnih vprašanj v njem ni, vizualne podobe in scene so skrbno izbrane na način, da Kanglerja slikajo v najbolj simpatičnih odtenkih: kot prizadevnega kmeta in ljubitelja živali, mojstra borilnih veščin, kot odličnega strelca, ki novinarki deli inštrukcije, tako da sama začne dobro streljati, skrbnega lovca v opazovalnici na nočnih pohodih, človeka stoterih prijateljev, ki ga radi pozdravijo na ulici, njemu pa se, ko mu novinarka izjave podpore pokaže kar na mobitelu, znova orosijo oči.

Kanglerja, ki zaradi pogroma proti sebi, kot pravi, dolgo ni mogel najti službe, dokler na Radiu Ptuj niso prepoznali njegovih nespornih referenc pri pridobivanju evropskih sredstev (odvzeta diploma zaradi plagiatorstva očitno ni bila ovira), navadni ljudje še vedno naravnost obožujejo, ker je toliko tega storil za mesto.

Novinarka ves čas asistira pri podajanju teze o »resnici, ki prihaja na dan«, dokler prispevek ne izzveni v smeri prikaza človeka, ultimativne žrtve vseh, ki so se spravili nanj.

Naj pride zopet nazaj

Vrhunec prispevka je nesporno dvojni prikaz »uličnih« mnenj o Kanglerju, na dveh različnih točkah prispevka, ko ga poskuša novinarka dobesedno razveseliti. Kako ne bi bil dobre volje, od sedmih predvajanih mnenj jih je šest nadvse pohvalnih, tisto preostalo, dveh mladenk, pa je zgolj pogojno negativno. Dejali sta namreč, da ga ne poznata, da pa sta slišali, da je bil »gotof«.

Kaj je preostalih šest intervjuvancev povedalo? Da je bil odličen župan, ker je vse zrihtal, da bi ga takoj podprli in volili, »toliko kot je on naredil za Maribor, ni še noben«, »vse najlepše o njem«, »naj pride zopet nazaj«, ovadbe sploh niso moteče, ker »v Sloveniji ga ni župana, da nima ovadbe«, če bi se vrnil nazaj, »bi ga volil«.

Skratka: če je to novinarska objektivnost, potem je rezultat naslednjih volitev že znan: volilo ga bo najmanj šest od sedmih občanov.

Putin in Mariborski utrip

Mojca Hanžič, sicer že prepoznana kot kršiteljica kodeksa v razsodbah NČR, je bila leta 2012, torej v letu začetka vstaj,  20-odstotna lastnica podjetja Mariborski utrip.

Mariborski brezplačnik je, kot je zapisala Nina Ambrož v Večeru, deloval proobčinsko, vanj so kolumne občasno pisali celo župan in podžupani, torej sam Kangler.

Kanglerjeva brezplačniška inovacija je temeljila na direktnih oglasih in piar člankih mariborskih javnih podjetij (Snaga, Mariborski vodovod, Nigrad, Pogrebno podjetje Maribor, itd.). Lokalna tradicija v izdajanju političnih brezplačnikov – tu sta se kovala tudi Slovenski tednik in Ekspres – se je s tem nadaljevala.

Gospodinjstva pa so nehala prejemati časopis decembra 2012, ravno v času vstaj. Podjetje, ki ga je izdajalo in sta ga vodili Simona Lobnik Ambrožič in Jerneja Lobnik, je takrat razglasilo insolventnost.

Če sklenem: edina enigma, na katero nismo odgovorili, je novinarska in uredniška izbira epiteta »štajerski Putin« za njihovega intervjuvanca. Malce dvomim, da so želeli s tem priznati svoje občutke o medijskem pokroviteljstvu nad sabo, kakršnega izvaja ruski voditelj.