Karl ne bo zmagal. Karl je že zmagal.

Večni upokojenski šarmer, zunanji minister Karl Erjavec, je »spet komentiral« arbitražo o meji s Hrvaško. Na posnetku TV Slovenija je na ocene Zagreba, ker Slovenija izgublja sodne postopke enega za drugim, neposredno napovedal lastno, Karlovo zmago:

Če so dvakrat zmagali, to ne pomeni, da bodo tretjič. Tukaj bo zagotovo Karl zmagal.

Kdo bo zmagal? (vprašanje novinarja, ki ni dobro razumel)

Karl. Jaz sem prepričan, da bomo dobili prost dostop do morja.

V preteklosti sem že nekajkrat opozoril na fenomen govora o samem sebi v tretji osebi, Karla o Karlu. Najdemo ga tudi v domačem političnem močvirju, z njim so se večkrat opremili politiki, kot so Alenka Bratušek, Franc Kangler, Zoran Janković, tudi Karl Erjavec. Lanskega septembra sem zapisal:

V lingvistiki in psihologiji se takšna raba imenuje ileizem. Nekateri ga razvrščajo v več kategorij rabe: značilna naj bi bila za ironičen ali sarkastični govor, za govor narcisoidno inspiriranih in za pogovor z otroki (kjer otroci največkrat prav tako uporabijo prav tretjo osebo).

Pri otrocih je ileizem normalna razvojna faza v govoru.  Ko Lan reče »Lan mora it spat« ali »Lan je žejen«, se to največkrat zgodi, ker naši malčki še niso začeli ločevati med osebnim in svojilnimi zaimki (»jaz« vs. »meni«, »ti« vs. »tebi).  Ker v pogovoru s starši in drugimi slišijo svoje ime na začetku tvorjenega stavka, ga enostavno ponovijo, razen tega v svojem zgodnjem razvoju še ne razumejo povsem funkcije zaimkov.

Psihologija bi najbrž znala povedati, da se odrasli v ileizem zatekajo takrat, ko so v stresu in delujejo obrambno. Nekateri ga rezervirajo za prestrašenost, spet drugi govorijo o ljudeh skromnih mentalnih sposobnosti.

Erjavčev govor pa je le malce bolj specifičen. Na podoben način, kot je že Bratuškova ob ileizmu uvedla še enačaj med Slovenijo in njeno malenkostjo, ko je dejala, da »upa, da je Slovenija ponosna na to, kar nam je Juncker namenil«, pri čemer je merila nase kot evropsko poslanko (a je kasneje gospa zatajila), je podobno tudi s Karlom.

Ko namreč minister o samem sebi pravi, da bo zmagal, želi v resnici povedati, da bo zmagala Slovenija, kar razume na podlagi kraljevskega miselnega obrata : »L’état, c’est moi.« Ker je on, po njegovem, Slovenija, bo zmagal seveda on.

Avgusta letos je Vanessa Barford na BBC News opozorila na podoben fenomen ileizma pri Donaldu Trumpu. Njegove konstantne rabe v zadnjem obdobju vsebujejo npr. izjave, kot so »Nobody would be tougher on Isis than Donald Trump« ali »You wouldn’t even be hearing about immigration if it weren’t for Donald Trump«.

V posameznem primeru so ugotovili, da je ob uspehu TV šova z naslovom Apprentice uspel predsedniški kandidat iskreno čestitati samemu sebi, objavil je tvit z vsebino »Congratulations Donald!«

Toda vrnimo se h Karlu. Včasih ileizem proizvaja komične učinke nehote. Toda njegov pristop je najbrž premišljeno humoren in šaljiv. Na tej točki se, zaradi tega dejstva, odpira vrsta resnih političnih in medijskih dilem.

Prva je recimo tale: spodobilo bi se, da bi šaljivce, kakršen je naš zunanji minister, nekdo spomnil, da naj v primeru »Karlove zmage« prevzame tudi milijonske stroške za arbitražo. Pa naj bo zmaga res njegova, če jo je pošteno plačal sam.

Medijske so še hujše. Nikjer nisem zasledil, da bi ileistični diskurz novinarji poskušali komentirati ali celo, v danem primeru, grajati. Saj ga vendar Karl jemlje zares. Diplomatsko sporno in neustrezno napovedovanje arbitražnega rezultata, celo po veliki aferi glede tega, je za ministra spet ostalo neproblematizirano. Prisvajanje morebitne zmage tudi. Ker so se mediji raje odločili ostati v žanru obveščanja, je pravzaprav v vseh reciklaži medijskih poročil Karl že zmagal. Naredil si je odlično reklamo s pomočjo nekritičnih medijev, postal je zmagovalec, za nameček pa je koga še pozabaval.

Ko bo po še eni, arbitražni zmagi, naš zunanji minister po zgledu Donalda Trumpa morda tvitnil »Čestitam ti, Karl!«, bo morda spet pravi čas, ko se bomo lahko poklonili vsem zaslužnim: »Čestitamo, dragi volivci. Po vaši zaslugi nam vladajo cirkusanti. In mediji, kot jih imamo.« Če smo odkriti, lahko to storimo že danes.