Prazna moška prsa in referendumsko bitje srca

»Prazna moška prsa«, se je ob izteku ertevejevskega referendumskega soočenja zgrozila gospa Metka Zevnik malodane s solzami v očeh, medtem ko jo ob mikrofonu za ramena držal Aleš Primc in na trenutke poskušal pomiriti z božanjem.

Kar se mene tiče, je bil prav to melodramatičen vrhunec, crème de la crème z zakonom reguliranega prvega in poslednjega celovitega prikaza referendumskih argumentov s strani vedno bolj odtujenega javnega servisa. Kjer so 35 organizatorjem odmerili minuto ali dve in s tem menda zadostili zakonskim pravilom.

Ko forma narekuje argumente

Kjer vas na ta način omejijo in brez koncepta vodijo skozi oddajo, ne smete in ne morete pričakovati argumentov. In še manj njihovega soočenja, kot so obljubili. Vnaprej ste se jim odpovedali. Zgodi se ravno nasprotno: forma bo izničila vso argumentacijsko moč, se iz nje ponorčevala in posredovala ničen rezultat. Ta je znan.

Javnost se je od četrtka naprej zgražala nad dokazi nasprotnikov novele zakona o zakonski zvezi ali se jim posmehovala. Podobno niti zagovorniki niso ravno blesteli.

In res, v hudi konkurenci konspirativnih in paranoidnih teorij o gejevskih lobijih, ki nam vladajo, šolski in kurikularni mafiji s svojo skrito agendo ideološke prevzgoje v poljuben spol, clear and present danger, ki čaka naše lastne vnuke, če se nam kaj zgodi, vsenavzočih hormonskih motilcih in spremenjenih stanjih prostate (manjkal je le še Boštjan M. Zupančič s podtezo o prededipalcih, ki nas posiljujejo z novim zakonom), akutni nevarnosti zakonske zveze med fizično osebo in podjetjem (sic!) in, seveda, postfreudovski psiho-analitično-sklepalni-logični antidoktrini spola tretje vrste, nihče ni zares opazil miselnega diamanta, ki je prišel na koncu in vse druge prekašal.

Predlagatelj referenduma je v zaključni repliki namreč dragocen prostor pred mikrofonom džentelmensko prepustil svoji soborki, gospe Metki Zevnik. In čeprav sta bila oba tistega dne še med najbolj decentnimi gosti na tribuni PROTI, kolektivno oboroženi z obojestransko potiskanimi lističi v rokah s sugestivnimi stavki in podobami, je sam format izbranega trenutka naznanil, da nas čaka demonstrativen vrhunec večera in modra beseda avtoritete, kakršna pritiče tistim, ki premorejo znanje, izkušnje in leta. Skratka, dobili bomo najboljše, boljše od fantkov v krilcih.

Ljubezen ni vedno kul

Gospa Zevnik je nato vstala, s svojimi lističi stopila do mikrofona in prizadeto začela govoriti, obenem pa kameri kazati izbrane fotografske upodobitve. Na prvi je bila ženska dojka z otrokom, na drugi dva moška z otrokoma v naročju:

»Kaj se bo spremenilo? Učbenik ‘Ljubezen je ljubezen’ govori tako: »Biti lezbijka ali gej… je normalno in povsem kul.« To je učbenik za osnovne šole, ki govori v okviru spola in je že uporabljen v delavnicah.

To pa je tista ljubezen, ki jo jaz priznavam. Sem babi in sem mama in vem, kaj pomeni otrok na materinih prsih. Ko za celo svoje življenje črpa moč, pa ne samo moč hrane, ampak moč ljubezni iz spočetja očeta in mame.

Kdo ima srce, da mi bo vzel vnuka, ki bi ga dali na prazna prsa dveh moških. Za usodo otrok gre in ne za usodo odraslih.«

Pustimo za trenutek ta puhli apel o brezsrčnih kradljivcih naših vnukov ob strani. Že res, da na prvi pogled omemba moških prsi v bogatem nizu čudaških asociacij ne izpade impresivno. Pa vendar si, vsaj v smislu strukture argumentov, zasluži maksimalno pozornost.

Če upoštevamo, da novela ZZZDR sploh ne omenja niti ne regulira posvojitev in so zagovorniki novele naredili enega krucialnih mimobrcev že s tem, da so sploh dovolili sicer pričakovano prevlado diskurza o njem, je navedba dokaznega momentuma o polnih vs. praznih prsih, tistih čudovitih gumbkih, iz katerih se črpa moč in ljubezen ter onih drugih, iz katerih se ne more posesati ne enega ne drugega, bizaren biološkodeterministični red herring, ki nas vlači v cono nesmiselnih čudenj o tem, kako naj moška oseba s svojo dojko nahrani otroka. V cono, v kateri nam je seveda, ker je nesmiselna, že zaradi tega dejstva sugeriran odgovor.

Namesto začetne diskusije npr. o tem, zakaj je ali ni zakonska zveza »z zakonom urejena življenjska skupnost dveh oseb«, je ob uvodnem prepoznavno homofobnem diskurzu (biti lezbijka in gej očitno ni kul) argumentacijska nit zdrsnila v izključno domeno vprašanja »kaj pa bo, če bosta dva geja posvojila otroka«, se dodatno čustveno subjektivizirala v obliki »kaj pa, če bosta dva geja posvojila točno mojega vnuka«, nato pa se še dodatno oddaljila celo v primeru, ko bi novela res kaj povedala o posvojitvah. Namreč v razpravo, katere (čigave) so prave in napačne prsi – v dihotomijo torej, ki je bila vzpostavljena izrecno.

Samo za ultramazohiste

In kakor da povedano še ni vse, sledi usoden zadnji korak: moške prsi so pač vedno nujno prazne in ne morejo ponuditi mleka otroku, zato prsi dveh moških (no, že enega, kajne) služijo kot ultimativni biološki dokaz, da je z novelo zakona nekaj močno narobe. No, če enačaj med dojko kot hkratnim izvirom hrane in ljubezni pustimo ob strani.

Tako kot pri formi strašila lahko končno zmagoslavno udrihamo po nasprotnikovem argumentu, ker se zdi, da smo ga povsem sesuli: naj kar dokaže kakšen zarukanec, da lahko dedci, ki so že itak videti nevarni pedofili, podojijo otroka. Poskusite! Če se ob tem občutimo še osebno prizadete ali ogrožene, dejansko ali zgolj za potrebe kampanje, bo učinek še boljši.

Nadaljevati disput v smeri ugibanja, kako lahko ima tak argument kakšno posebno vrednost, saj posvojitelji običajno pač ne dojijo svojih posvojencev, bi bil znova odvečen ultramazohizem. In ja, izpeljava gospe Zevnik ima sicer še eno lepotno napako: ko bi šlo za dve lezbijki, prsi praviloma niso tako prazne. Če gre za homofobijo, pa njeni uporabniki, zgolj domnevam, diskriminacije med moškimi in ženskimi istospolnimi pari res ne bodo pripravljeni uvajati.

Prsi kot referendumski sovražnik

Opisana zaključna scena soočenja ni zanimiva le zavoljo prikaza kompleksnosti izrečenih nesmislov ali opozarjanja nanje. Tako kot celotna oddaja je dodala v omnibus ideoloških, religioznih in drugih strahov ali fantazem, ki jih poganjajo, še enega, relativnega svojstvenega. Ostala bo v spominu kot paradigmatska fantazmagorija, pri kateri se je zdelo, da gospod Primc po očetovsko (ali sinovsko) pomirjujoče boža svojo babico, ki bi bila lahko babica kogarkoli, in to v trenutkih, ko je v njej prizadeto spregovorilo spoznanje, da ji bo nekdo od srca odtrgal vnuka, ki ga ima tako rada, ter ga grobo predal v naročje brezčutnemu paru praznih kosmatih prsi.

S tem so te končno stopile na zemljevid referendumskih sovražnikov. »Kdor ni za prazne, bo zato glasoval proti« je postalo eno najbolj bizarnih sporočil te kampanje.