Sedem predsodkov o istospolnih starših

Referendumska kampanja o noveli zakona o zakonski zvezi v precejšnji meri spominja na podobno okoli družinskega zakonika. Morda ne bo odveč obnoviti nekaterih momentov takratne razprave ali argumentacijskih okoliščin, zato znova objavljam besedilo, ki sem ga takrat spisal. Spodaj je.

Med temami, ki se v času javne razprave okoli novega družinskega zakonika največkrat omenjajo v najbolj pregretih kontekstih,  je tudi predlagana možnost posvojitev otrok s strani istospolno usmerjenih posameznikov. Nasprotniki takega predloga nemalokrat politično motivirano napadajo predlog in pri tem nizajo celo vrsto pomislekov. Opozicija grozi z referendumom, njen prvi mož pa govori celo o tem, da je to nekaj, kar »po naravnih zakonih ne sodi v slovenski pravni red«.

O tem, kakšno vlogo naj bi naravni zakoni (kateri le?) odigrali v pravnem redu, lahko kaj povedo pravniki. V tem prispevku  se želim kot filozof opredeliti do nekaterih argumentacijskih značilnosti številnih ponujenih ugovorov proti možnosti posvajanja otrok. Tomaž Merše iz Družinske pobude je tako nedavno tega zahteval, da otroci morajo biti deležni »prisotnosti obeh principov, moškega in ženskega«. (oddaja Odmevi, RTVS 11. 12. 2009)  Šele ta naj bi ponujala »najboljši vzorec za zakonsko življenje, ki se je skozi desetletja izkazal za najboljšega«. Aleš Primc iz Civilne iniciative za družino in otrokove pravice denimo navaja, da otrok potrebuje očeta in mamo, kajti »oči« in »mami« so prve besede, ki jih izreče. Nadalje še dokazuje, da otroci potrebujejo moško in žensko vzgojno dimenzijo. Poslanka SDS Alenka Jeraj je recimo v isti oddaji zavrnila navedbe državne sekretarke, češ da v javni razpravi niso slišali nobenega strokovno utemeljenega razloga v prid temu, da bo otroku v istospolni skupnosti slabše.  Po njenem to drži, ampak ne obstaja niti noben strokovno utemeljen razlog, da bi mu bilo »boljše kot v heterogeni skupnosti«. Poslanec SLS Jakob Presečnik pa je npr. ugotovil, da posvajanje otrok ni primerno, ker se ne sklada s klasično definicijo družine. Ustava nam, še pravi, zagotavlja  posebno varstvo otrok, prav tako pa se opredeljuje glede materinstva in očetovstva. Predlog novega zakonika torej krši nič manj kot ustavo in krni otrokove pravice.

Zgolj na podlagi izjav v neki partikularni oddaji lahko hitro izluščimo osnovne strategije zavračanja možnosti posvajanja otrok: takšna rešitev bi bila nenaravna, bila nesklada z običajno definicijo družine, nevzgojna, protipravna ali celo protiustavna. Dva poskusa razlage se zdita izrazito »predznanstvena«: tisti o potrebnem ravnovesju moškoženskih principov in tisti o prvih besedah, ki da jih izreče otrok – kot da bi verjeli v kozmični ekvilibrij in kot da bi otroci izrekali besede spontano in bi znanje jezika izviralo »od znotraj«, nikakor pa ne bi bilo stvar učenja.  Prav tako je seveda nesmiselno strašilo, češ nov zakon bo otrokom ponujal boljše pogoje v istospolni skupnosti – seveda ima ambicijo ponujati le enake. Čeprav si tudi našteti poskusi zaslužijo več pozornosti, bom v nadaljevanju zelo na kratko nanizal tiste bolj splošno navzoče vzorce argumentov in jih, glede na njihovo šibko prepričljivost, razumel kot oblike predsodka. Osnovnih sem naštel sedem.

Prvi predsodek

»Otroci potrebujejo mater ali očeta, da bosta lahko oba odigrala svojo moško in žensko vlogo«. Tudi če je to res, pa otroci brez doma – in o njih govorimo, ko imamo v mislih posvojitve – nimajo ne očeta ne matere. Hkrati so vloge v družinskih odnosih  že doslej prevzemali babice in dedki, strici in tete, učitelji in prijatelji, sosedi. Zahteva je očitno premočna in terja več od realnih situacij, ki jih srečujemo. V postopkih posvajanja je vedno mogoče vplivati tudi na to, da bodo v novem okolju otroci deležni podobnih vlog. Razen tega je ta stereotip izrazito krivičen do mater samohranilk in vseh enostarševih družin, kjer pogoj, ki se zahteva, že zdaj ni izpolnjen oziroma je izpolnjen natanko na način podeljevanja novih vlog. Ta predsodek skratka uvaja dvojna merila.

Drugi predsodek

»Edino sprejemljivo okolje za otroka je tisto, kjer imamo mater in očeta, ki sta poročena«. To dejansko ne drži. A četudi bi, bi po istem argumentu ne veljalo že za stanje otrok, ki čakajo na posvojitev. Otroci brez doma nimajo možnosti izbirati med poročenim staršem, materjo in očetom ali kakšno drugo obliko starševstva. Ti otroci nimajo očeta in matere, poročenih ali neporočenih. Podatki recimo kažejo, da je bilo leta 2002 v ZDA posvojenih približno 51.000 rejencev, vključno z otroki, ki so jih posvojili posamezniki. Izbira za posvojitev ne bi smela obsojati otrok na rejništvo le zato, ker nekdo zahteva obstoj klasične jedrne družine. S tem predsodkom torej ozkosrčno ohranjamo težavo z otroki, ki čakajo na posvojitev, na drugi strani pa zavračamo poročena partnerja ali partnerki, ki lahko prevzameta obe vlogi. Tudi bistveno manjše številke v slovenskem kontekstu niso bistvene, kajti pravni red mora vselej ne le generalno urejati vse dane primere, temveč sooblikovati rešitve za slehernega med njimi.

Tretji predsodek

»Istospolno usmerjeni nimajo trajnih odnosov in zato niso primerni za starševstvo«. Ocena ne drži, geji in lezbijke so po vseh primerjalnih podatkih sodeč v trajnih razmerjih, ki statistično ne odstopajo od heterospolnih partnerstev. Postopki posvojitve so dovolj natančni in zahtevni ter vsebujejo dovolj varovalk, zato se ne more zgoditi, da bi otroka dodelili komurkoli. Nobenih podatkov nimamo, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da geji in lezbijke niso enako dobri starši. Ameriška psihološka zveza je leta 1995 jasno zapisala, da ne obstaja »niti ena študija, ki bi dokazovala, da do otroci gejevskih in lezbičnih staršev prikrajšani v kateremkoli že pomembnem aspektu glede na otroke heteroseksualnih staršev.« (Lesbian and gay parenting: Resource for psychologists) Zaradi tega, pravijo, »bo domače okolje istospolno usmerjenih staršev povsem enako dobro skrbelo in omogočilo otrokovo psihološko rast kot okolje heteroseksualnih staršev.«

Četrti predsodek

»Otroci, ki jih bodo vzgajale istospolne družine, bodo verjetneje tudi sami postali istospolno usmerjeni«. Vse raziskave govorijo o tem, da spolna usmerjenost staršev nima nobenega vpliva na usmerjenost njihovih otrok, zaradi česar tudi otroci gejevskih ali lezbičnih staršev ne bodo nič prej postali tudi sami istospolno usmerjeni.  Nekatere raziskave nakazujejo, da so takšni otroci bolj odprti za drugačnost, kar pa po sebi ne more biti hiba, prej nasprotno. Bodo pa istospolno usmerjeni otroci v istospolnih družinah v bistveni prednosti pred drugimi prav zaradi razumevajočega okolja.  V javnem diskurzu je izrazito popularen tudi predsodek, po katerem »koncesije« istospolnim partnerstvom navajajo ljudi, da bi tudi sami modno sprejeli istospolno usmeritev, zaradi česar bi nekoč lahko postali narod pederastov. Ta bizaren razmislek tu puščam ob strani.

Peti predsodek

»Otroci v istospolni družini bodo zavračani s strani sovrstnikov«. Malo verjetno, kajti otroci so deležni ponižanja iz vrste razlogov, zaradi prevelike ali premajhne rasti, suhosti ali debelosti, različne barve kože, jezika ali veroizpovedi.  Hkrati izkazujejo veliko psihološko »odpornost« takrat, ko imajo zaščito v svojem domačem okolju. Razen tega so lahko rejenci soočeni z enako ali še večjo zlorabo s strani sovrstnikov prav zaradi rejništva, zaradi česar se počutijo enako zlorabljene in nezaželene. V tem primeru pa največkrat nimajo družinske podpore staršev, ki bi jim stali ob strani v težkih trenutkih. Ta predsodek je po svoje »krožen«, saj predpostavlja obstoj predsodka in se nanj sklicuje. Na podoben način bi lahko trdili, da se temnopolti vedno morajo peljati na drugi strani avtobusa, saj bodo sicer deležni šikaniranja in protestov. Na ta način rasnih stereotipov seveda nikoli ne bi rešili.

Šesti predsodek

»Istospolni starši bodo zlorabljali otroke«. Takšnega stereotipa ne podpira nobena raziskava ali podatek, ki bi dokazala povezavo istospolne usmerjenosti s pedofilijo. V neki raziskavi iz leta 1994 se je pokazalo, da je v 74 odstotkih primerov, ko je prišlo do zlorabe fantka oziroma otroka s strani moškega, nadlegovalec bil dejansko v heterospolnem razmerju z materjo fantka ali drugo žensko, ki je bila v odnosu do tega fantka. (Are children at risk for sexual abuse by homosexuals?, v: Pediatrics) Od kod torej preti večja nevarnost?

Sedmi predsodek

»Otroci, ki jih vzgajajo istospolno usmerjeni, bodo zaradi staršev odraščali v nemoralnem okolju«. Težko je presojati, zakaj bi takšno okolje veljalo za nemoralno. Diskriminacija tu trči ob mejo: za vernike je vzgoja otrok  v ateističnem duhu nemoralna, toda ateistom nihče ne brani, da ne bi posvajali otrok. Nekateri verjamejo, da je pijančevanje in igranje na srečo nemoralno ravnanje, toda tudi takšni ne bodo označeni za neprimerne posvojitelje otrok. Če izločimo vse, ki jih obravnavamo kot nemoralne, bi nam lahko zmanjkalo staršev, ki so še sploh primerni za posvojitve. Hkrati je verjetno jasno, da je bolj nemoralno pustiti otroke brez domov, kot pa dopustiti, da bodo družine ali pari, ki si to želijo, lahko zanje poskrbeli.

Zavedam se, da je taksonomija sedmih naštetih predsodkov, še zdaleč ne vseh, formulirana kot izziv vsem tistim, ki ne menijo, da se gibljejo v zoni prejudicev, če menijo nasprotno. Morebiti obstajajo tudi boljši argumenti v podporo nasprotnikom posvojitev s strani istospolnih parov. Moj zapis želi biti apel prav njim, da nam ji predstavijo, predsodke pa pustijo v svojih zaprašenih omarah.