Kako bodo begunci kastrirali novinarja

Po tistem, ko je odgovorni urednik Mladine v zadnjem uvodniku napisal kolumno, s katero vso ihto sovraštva do beguncev, mainstreamovsko mentalno formo velikega dela slovenstva ta čas obrne na glavo, po tistem torej, ko je beguncem izrekel dobrodošlico s stavkom »Dovolj torej teh razprav, v katerih smo danes. Ne moremo ustaviti sveta. Dobrodošli, novi sodržavljani«, se je pričakovano oglasil tisti, ki se čuti najbolj poklicanega braniti okope.

Grega Repovž je s stališčem predvidljivo stopil na žulj braniteljev okopov istega slovenstva, v velikem delu prežetega z mržnjo, nepredstavljivo krutostjo in nacionalnim besnilom, saj je podobo prebežnika predstavil na način, ki v imaginariju nasprotnikov prebežnikov »realno« predstavlja nevarnost celo za našo državo, zaenkrat še vedno pretežno zgolj nepomembno tranzitno točko. Največji žulj zato, ker je podobo Drugega predstavil kot trajno, realno stanje tukaj in zdaj, na begunce se je naslovil kot na sodržavljane in jim za nameček izrekel še dobrodošlico.

Ne preseneča, da je odmev na kolumno silovit in da se stopnje adhominalnosti še povečajo. Zato je Janez Janša v svojem ad metum udaril naravnost, nemudoma je naslikal posledico, ki bo sledila: oni, ki so nevarnost, takšne preveč prijazne in širokosrčne državljane po svojih običajih kastrirajo:

Repovž najbrž ni pomislil, da z njimi prihajajo tudi navade, po katerih takšne, kot je on, kastrirajo.

Če odmislimo osebno adhominalnost, je Janševa poanta v ciničnem pripisu naivnosti: glejte, ni pomislil. V katero verjetno niti sam ne verjame, a je pomembno, da dosega retorične učinke. Kakršna koli podrobnejša analiza bi bila odveč, kajti predsedniku SDS je evidentno šlo le za podel cilj: diskreditirati Repovža in še očvrstiti strahove pred begunci.