Nedeljskega Večera običajno res ne preberem – gre za poskus tabloidnega reševanja časopisa iz rdečih številk prodaje in gašenje požara pred padanjem naklade.
Včeraj sem naredil izjemo. Naslovnica z Melanio Trump zato ne preseneča, poudarek na besedilu o potencialni »first lady«, ki bo prihajala iz Sevnice, če bo njen mož morda postal ameriški predsednik, pa je že hudičevo predvidljiv. Kot da bi legitimacija ne zgolj za nastanek članka, temveč predvsem tabloidno naravnanost teme in prav takšno uporabo novinarskih tehnik, stekla iz naključnega dejstva o poreklu Trumpove žene in postala alibi za izbiro enega in drugega. Kajti če postane predsednik, potem bomo pa mi nekaj res pri tem imeli, kajne?
Če se je Večer odločil za bolj rumene in manj poglobljene vsebine, pri čemer morda res poskuša držati neko mero, tudi prav. Ampak naj ne glumi. Točno to pa počne v isti današnji številki predsednik Društva novinarjev Slovenije, Matija Stepišnik, sicer ob tem še urednik notranje politike in gospodarstva. V nedeljski izdaji ima očitno redno kolumno.
In kaj je zapisal v isti številki danes? Nekaj modrih o pomenu poglobljenega analitičnega novinarstva, o intelektu in poziciji kritičnega ter informiranega državljana.
Morda lahko kaj takega pripoveduje res le naivnim – njegovo lastno pozicijo razgalja že sam kontekst, v katerega se vpisujejo velikopotezna načela nekoga, ki drži najpomembnejše niti, škarje in platno slovenskega novinarstva v svojih rokah.
Razumel bi še, če bi svoj novinarski Weltanschaung pribeležil na kakšnem bolj decentnem mestu, toda nedeljska edicija Večera niti po lastnem priznanju ustvarjalcev ni kaj takšnega, kaj šele po prepoznavnih parametrih in principih lahkotnejšega novinarskega sporočanja.
Ko Stepišnik omenja sodobno vulgarizacijo medijev in novinarstva skozi oglaševanje, ki nam ponuja, citiram, parfumirane oglase za lepši jutri, je treba s strani 17 preskočiti zgolj nekaj strani naprej, da razumemo, nad čim predsednik DNS ni navdušen, ampak le pri drugih:
Pred davnimi leti sem poznal Albanca, ki je krog prijateljev rad zabaval z resnično, očitno nehoteno sproženo domislico, kakršno je slišal iz ust nekega borbeno razpoloženega Beograjčana. Slednji se je malce zapletel, ko je naokoli druge poučeval o nedopustnosti preklinjanja, in je zato zmogel frazo: »Što mi jebeš majku, majku ti jebem!«
Zdaj se mora Stepišnik nehati pretvarjati, da sam dobesedno ne soustvarja tekstov v kritiziranih kontekstih. Seveda se z njegovo kritiko komercializacije RTV Slovenija ali širše lahko močno strinjamo. Dokler pa misel ne bo postala avtoreferenčna in eksplicitno avtodistancirajoča, bo sam vpis v register grajanega dokazoval, da mu žal ne gre verjeti na besedo.
You must be logged in to post a comment.