Nosečnost političark in pravica do zasebnosti

Je notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar noseča?

Rumeni portal Bojana Požarja namiguje točno na to. Božidar Novak alias Milojka Balevski, kolumnistka Večera in omenjenega portala, v krogih DNS v šali javno imenovana tudi za častno predsednico novinarskega društva, se je razpisala o ekskluzivni novici s self-revealing žgečkljivo fotografsko opremo in še bolj naslovom prispevka, ki nosečnost zvaja na seks. Po pričakovanju so se pridružile Slovenske novice in vprašanje časa je, kdaj bodo sledili še drugi mediji.

Pravzaprav naslov vse zvaja na seks, ne le nosečnost: »Gospa ministrica, vse je zaradi seksa. Razen seksa. Ta je zaradi moči.« Pustimo za trenutek ob strani funkcioniranje rumenih medijev, tudi dopuščanje anonimnega novinarstva in nenazadnje 20 milijonov vredno igrico Media Polisa, ki jo je uspela zavrteti ista Milojka Balevski, sodeč po zapisih na socialnih omrežjih prijateljsko zvezana tudi z vodstvom DNS. Izziv poročanja o nosečnosti zadeva novinarsko etiko in pravico do zasebnosti. Kako je z njo?

Pri nas smo se pred leti o tem največ pogovarjali v primeru bolezni predsednika republike dr. Janeza Drnovška – ki se je na omenjeno pravico večkrat skliceval.

Pri pravici do zasebnosti politikov ni sporna vsebina (zelo dobro razumemo, da ima političarka pravico do zasebnosti svojega intimnega življenja, kamor morebitna nosečnost nesporno spada), odločilna je predvsem normativna moč take pravice, predvsem kolikšna je njena teža, ko jo primerjamo s pravico javnosti do obveščenosti.

Področje pravice do zasebnosti varuje 17. člen Kodeksa slovenskih novinarjev, ki pravi tole:

Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

Seveda takoj ugotovimo, da bosta presoja in tehtanje ostala čvrsto na plečih novinarjev v vsakokratnem primeru. Zlahka si predstavljamo razloge, h katerim se bodo zatekli tisti, ki bodo pravico do zasebnosti spodbijali: da ministrica (domnevno) prehitro odhaja iz službe in s tem ne izpolnjuje za državo pomembnih obveznosti v meri, kot to od nje pričakujemo, da bo morala zaradi nosečnosti v vsakem primeru čez nekaj mesecev morda odstopiti kot ministrica, funkcijo vsaj zamrzniti in najti zamenjavo zase, zaradi česar informacija o njeni zasebnosti ne bo mogla ostati zasebna, temveč javna, da nosečnosti v javnosti od nekega meseca naprej več ni mogoče skrivati, ipd.

Leta 2008 je španska obrambna ministrica postala Carme Chacon, sploh prva ženska na tem resorju v Španiji, vendar je v hipu imenovanja s strani predsednika španske vlade Jose Luisa Rodrigueza Zapatera že bila noseča in se etično vprašanje vdora v zasebnost ni pojavilo – pojavili pa so se dvomi o primernosti odločitve o imenovanju.

Istega leta je javnost izvedela, je noseča francoska pravosodna ministrica Rachida Dati, leta 2009 pa še njena ministrska kolegica Nathalie Kosciusko-Morizet, ki je novico objavila na mreži Facebook.

Čeprav prakse z medijsko obravnavo nosečih političark ni veliko, tudi v svetovnih novinarskih razmerah ne, se zdi nosečnost okoliščina, ki je izrazito zasebnega značaja, ker posega v družinsko življenje in telesno (in duševno) nedotakljivost posameznika. Kriteriji presoje bi tukaj morali biti strožji v primeru, če političarka sama ne želi razkriti informacije.

Ne glede na dejstvo, da bo (katerakoli) noseča političarka v teku opravljanja svoje funkcije sama na neki točki tako ali drugače morala razkriti dejstvo, da pričakuje otroka, pa v primeru nosečnosti odpade razlog, po katerem bi smeli v imenu javne blaginje, javnega zdravja ali iz varnostnih razlogov poseči v zasebnost politika, dokler ta poseg ni nujen za zaščito javnega dobra.

V tem smislu na ravni izrekanja domnev in sklicevanja na govorice nikakor ni bilo upravičeno poseči v zasebnost ministrice za notranje zadeve.