Predsednikov populistični kroše

»Jaz sem prinesel s sabo rokavice. Zdaj se vam slabo piše,« je predsednik republike Borut Pahor navrgel boksarskemu prvaku in začel po njem kar v beli srajci in s črnimi rokavicami mlatiti, na veliko navdušenje vseh prisotnih. Kako razumeti ne le partikularen dovtip, ampak že ustaljeni vzorec obnašanja, tako netipičen celo za slovenske politike?

Verjetno bi storili še eno napako, če bi začeli jamrati o nizki osebni kulturi malo vrednega politika in njegovem nepoznavanju bontona, morda celo protokola. Ne, Pahorja ni treba podcenjevati, zelo dobro ve, kaj počne. Ko mlati po nasprotniku, Dejanu Zavcu, lahko končno igra in je to, kar mu omogoča njegova čarobna politična formula: igralec.

Toda igra ima svojo populistično funkcijo. Pahor je populist na prvo žogo, ker poskuša svoja dejanja opravičevati z obračanjem proti ljudstvu in nenehnim koketiranjem, ponujanjem številnih všečnih podob. Še več, on je ljudski populist s tem, ko stavi na čisto identifikacijo z ljudmi tudi takrat, ko mu jih ni treba prepričevati v svoj prav in svojo agendo: ko je v agendi delovanja pomembna le še lastna osebna promocija, višanje rejtingov zase. Ko lahko zasliši glas: »Kako je naš presednik fejst, ni mu težko biti picopek, asfalter ali boksar!« in »Pa tako simpatičen je v tem!«

Za populizem je dalje značilno, česar se Pahor izjemno dobro zaveda, razširjenje občutkov antielitizma: šele z njihovo pomočjo bo zares uspešen. Obroč, ki ga mora politik  na oblasti, sploh predsednik republike, popolnoma prebiti, je simbolni razkorak med vladarjem in vladanimi, politikom in rajo – to lahko stori le, če sebe predstavi ne kot del elite, kar strukturno neizogibno tudi je, temveč kot »one of us«, kot človek iz ulice. Njegove nenehne menjave vlog v podobi opravljanja volonterskega dela so dosegle take učinke – pri čemer je volontiranje bilo zgolj lepa fasada za to, da je antielitistična psihološka operacija lahko stekla in omogočila identifikacijo ljudstvu. Identifikacijo z predsednikom kot nekom, ki je menda na las podoben nam.

Tretji element njegovega populizma tvori potreba po obravnavi interpeliranega ljudstva kot monolitne skupine ljudi brez notranjih razlik – ker si ne more privoščiti, da bi eno skupino izločil ali privilegiral pred drugo. Iz podobnega razloga se mora znebiti sleherne potencialne ideološke ali politične pristranosti ali nagnjenja, biti mora povsem brezbarven – ne zato, ker bi želel koketirati z vsemi, levimi in desnimi, našimi in vašimi, ampak ker mu strukturna pozicija populista to onemogoča. Ob tem mu pride prav tudi izgovor, da mora kot predsednik republike ohranjati nadstrankarsko nevtralnost. Ne, takšen mora biti iz drugega razloga.

Četrtič, komunikacijski stil Pahorju veleva, da se posledično nujno obnaša kot igralec, ne kot politik. Vsakič, ko nastopi, je prav to, Chuck Norris, kot bi dejal Igor Lukšič, in to celo boljši od njega:

Od kod že poznamo vlogo superčloveka? Novembra 2010 je Igor Lukšič branil svojega dvojnega šefa, predsednika vlade in stranke:

Zakaj se je Chuck Norris odločil, da odide iz javnosti? Ker je izvedel za sposobnosti Boruta Pahorja.

Populizem uspeva v komunikacijskem okvirju, ki je za ljudi sprejemljiv, s katerim se »navadni« ljudje lahko poistovetijo in v takšnem, da se v njem lahko učinkovito pretvarja, da govori ali dela v njihovem imenu. Koketiranje z ljudstvom v oblačenju, stilu govora in sicer je težavna in časovno naporna naloga, zaradi katerega vam ne preostane več veliko časa za opravljanje predsedniških dolžnosti. Razen tega, kot rečeno, ne smete imeti stališč o nobeni stvari, sicer nujno zgrešite neujemljivo, vselej abstraktno ljudstvo voljo.

Kar mora populist početi, je biti v permanentnem napornem stiku z ljudmi in jih prepričati, da ima dve telesi: eno kraljevsko in eno zanje. Ter da slednje venomer žrtvuje zanj, za populus. Le če bo nepopustljiv, le če bo do kraja ljudski, bo lahko še naprej predsednik. Ko je Pahor stopil na to pot, se verjetno ni zavedal, da je to pot brez povratka. Predsednik republike bo zgolj tako dolgo, dokler ne bo opravljal funkcije predsednika, temveč to drugo, alternativno chuck-norrisovsko vlogo. Ko nekega dne ne bo spekel pice, rezal mesa, popravil avta, pobarval ograje in boksal z Zavcem, več ne bo predsednik.

Več:

https://vezjak.com/2015/02/23/pahorjevi-nezavezani-ceveljci/