Mariborske univerzitetne sanje

If you could kick the person in the pants responsible for most of your trouble, you wouldn’t sit for a month.

(Theodore Roosevelt)

Le kaj se dogaja z mariborsko univerzo pod rektorjem dr. Danijelom Reboljem in njegovo ekipo, da postaja z vsakim dnevom vedno bolj papeška od papeža, obrnjena proti svojim zaposlenim in vedno intenzivneje privržena korporativističnim idejam zdaj ene in zdaj druge vlade?

Govorim o neverjetni servilnosti, o participaciji pri projektu prenove univerzitetnega prostora v še eno, korporativno upravljano podjetje. Novi zakon o visokem šolstvu je, tako pravijo, dobil krila prav v Reboljevi ekipi. Če so drugi deležniki in rektorji te dni v javnih in zaprtih razpravah pokazali nekaj socialne čuječnosti, se mariborska ekspozitura rektorjev in prorektorjev tako močno navdušuje nad ministrico in novim zakonom, da to že močno in nezgrešljivo spominja na čase neoliberalističnih prijemov superministra Žige Turka v vladi Janeza Janše, ki so prav tako vedno znova najbolj inspirirali mariborskega rektorja. Da sta ideološki »pakungi« dveh politikov, Janševe in Cerarjeve, na moč podobni, ni več skrivnost. Kako se ob tem odzivajo univerze, pa bi moralo skrbeti. K sreči druge bistveno bolj znosno in razumevajoče kot mariborska.

Dr. Bogdan Lešnik je ta tragikomični dokument označil za »zbirko, ki kar poka o neoliberalizma«, na koncu pa sklenil, da nam »sistematično vsiljujejo samomorilske fantazije in trajen konflikt interesov.« Ali kot pravi za novi zakon: To so njihove »ameriške sanje«. Sam bi dodal: to so očitno mariborske univerzitetne sanje.

Le kaj se dogaja z Mariborom, da je uspel po eni strani v Slovenijo uvoziti vstajniško mentaliteto in odstraniti vladarja, poudariti zahtevo po političnih spremembah in zavezanosti demokratičnim zahtevam ljudstva, kakorkoli se ta v samem totem mestu sprevrača v svojo karikaturo na čelu z »vstajniškim« (ali vstajniškim) županom, medtem ko se aktualni rektor univerze znova obnaša kot nekdo, ki želi v državo implementirati neko čisto nasprotje poziva k radikalnemu prelomu s socialnimi logikami kapitalizma? Namreč k discipliniranemu podleganju korporacijskim modelov delovanja in upravljanja sistemov?

Ko se mariborski rektor v svojem dopisu sprašuje, le kaj bi bilo narobe z njegovim sloganom »Odgovorni posamezniki na odgovornih delovnih mestih«, in se polemično norčuje iz sindikatov, češ ali bi se morda slogan moral glasiti »Neodgovorni posamezniki na odgovornih delovnih mestih?«, hkrati zvito zamolči socialne in druge kontekste. V tiraničnih in avtoritarnih vladavinah bi namreč monarh lahko porekel takisto: le kaj je narobe z odgovornimi posamezniki, ki se bodo priklonili našim absolutističnim idejam? O kakšni odgovornosti je govora? O solidarnostni in socialni gotovo ne. Družbena odgovornost se začenja tam, kjer imamo v mislih dobrobit družbe, organizacije, univerze. Vendar ne kar tako, simpliciter: kdor ob tem nima v mislih dobrobiti ljudi, temveč le hierarhične toge strukture, slepo pokoravanje avtoriteti na čelu takih struktur, je zgolj podložen tlačan, ne pa odgovorna oseba. Na delu sta torej dva socialna, ekonomska in tudi mentalna dispozitiva, ki ju Maribor ponuja in tako rekoč sramotno izvaža.

Prekarizacija zaposlenih in komercializacija, logika gospodarske uspešnosti, vavčerji, zniževanje stroškov dela, povečan obseg raziskovalnega dela, izključevanje zaposlenih iz odločanja in drugi jasni znaki zmanjševanja avtonomije univerze z novim konceptom ZViS pa povsem zbledijo, ko se mariborski rektor in njegova prorektorska ekipa lotevajo njegove vehementne promocije in obrambe, češ da bo le z njim mogoče urediti sistemsko financiranje. Še več, kot je bilo razbrati iz razprave na Svetu za visoko šolstvo nekaj dni nazaj, bi s hitro ureditvijo financiranja s pomočjo novele obstoječega ZViS prišlo do usahnitve reformne vneme, posledično pa UM ne bi prehitro dobila denarja, ki ga potrebuje. Brati je treba takole: večji je finančni primež UM, prej bo prišlo do realizacije izrednih pooblastil za avtoritarno upravljanje in želenega stanja, uresničitve ameriških sanj! Kakor da bi nekdo vpil: udarite močneje, želimo si več strogosti, da bomo bolj odgovorni do vas, gospa ministrica!

Ob neverjetni ihti in mokrih sanjah nekaterih se vedno znova kaže, da ni več nobene pametne razlike med Janšo in Cerarjem, Žigo Turkom in Stanko Setnikar Cankar. Da je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport tako močno navdušeno nad implementacijo neoliberalnih logik v visoko šolstvo in je pri tem pripravljeno spregledati dobrobit zaposlenih in študentov. Zaradi česa že, cui bono? Kaj psihološko ali kako drugače poganja takšno vnemo? Zgolj privrženost neki vnanji ekonomski ideologiji, nereflektirano posnemanje tujih zgledov, nerazumevanje in nepoznavanje domačih razmer?

»Vsak vladar ima okrog sebe največ pet ali šest zvestih pribočnikov, ki imajo vedno dostop do njegovega ušesa. Z vladarjem jih povezuje lasten interes, odvisnost, soudeleženost v njegovih zločinih in strast do oblasti. Ta šesterica vlada vladarju enako močno kot on vlada njim in vsak ima pod sabo sto sledilcev, ki jih prav tako povezuje interes ali zločin.« Misel je zapisal Etienne de La Boétie v svojo Razpravo o prostovoljni sužnosti (1549). Morda drži, da danes sužnji niso priklenjeni z verigami, temveč s pogodbami, toda tlačanski odnos lahko razbiramo že iz pripravljenosti popuščanja »ljubljanski politični centrali« in modernim centristom, voljnosti v imenu nekih mokrih sanj. Kdor se vede na tak način, že s svojim ravnanjem nakazuje, kako sprejemljiva so zanj tlačanska razmerja, kako vanje verjame in kaj vse je pripravljen brezkompromisno storiti.