Moramo sovražni govor včasih ignorirati? Mnenje, ki čudi.

V okviru projekta Z (od)govorom na sovražni govor, ki ga s partnerji izvaja Mirovni inštitut, so ustanovili Svet za odziv na sovražni govor. Predseduje mu Nataša Pirc Musar, na primere sovražnega govora se bo odzival z javnimi izjavami, mediji pa so njegovi ustanovitvi posvetili ustrezno pozornost.

V svetu so ob njej še namestnik varuhinje človekovih pravic Jernej Rovšek, socialna psihologinja s fakultete za družbene vede Metka Mencin Čeplak, Brankica Petković z Mirovnega inštituta, aktivist za človekove pravice Mitja Blažič, Lija Mihelič iz prijavne točke Spletno oko, novinarka Lea Širok, ilustrator Ciril Horjak – dr. Horowitz in pevec Zlatko.

Ustanovitev Sveta je mogoče pozdraviti le z zadovoljstvom. Sam vidim njegovo prihodnjo vlogo kot nekaj, kar bo učinkovalo na dveh ravneh: ob konkretnem prepoznavanju, opozarjanju in posledičnem pregonu in delegitimaciji sovražnega govora pri nas bomo imeli možnost o tem, kaj je sovražni govor in kaj ni, tudi bistveno bolje javno reflektirati, ga točneje definirati in dvigovati državljansko zavest o njem. Kot namreč opozarjajo sami člani Sveta, se v razprave o sovražnem govoru hitro vključujejo drugačna pojmovanja, npr. sleherni žaljiv ali diskreditacijski govor še ni, v tehničnem smislu, nujno sovražen, česar pri nas ne razumejo niti novinarji. Še več, spet drugje se skoraj kar cela novinarska uredništva navdušujejo nad npr. športnim žargonom hujskaštva.

Močno se strinjam, skratka, z oceno pobudnikov, da je – kot je zapisalo Delo -, »najboljši odgovor na sovražni govor več govora o tej temi«. Vendar že v isti sapi sledi šokantno presenečenje: nekateri najbolj strokovno kvalificirani člani sveta, med katere reperski pevec gotovo ne sodi, razumejo »več govora o tej temi« na silno nenavaden način, namreč kot manj govora, kot ignoranco. Kaj šteje za več govora in kaj ne, kako je artikulirana meja med obojim?

Sovražni govor kot ignoriranje in prepuščanje pozabi

Namestnik varuhinje človekovih pravic, g. Rovšek, je v klepetalnici MMC RTV Slovenija nekaj dni nazaj ugotavljal, da je »nesramnosti in žalitve treba predvsem brisati in jim ne posvečati pretirano pozornost.«

Marsikdo bo rekel, da ima prav: morda je imel v mislih komentarje na spletu, sploh se ni opredeljeval do sovražnega govora, temveč njegovega »simulakra«, žalitev in sramotilnega govora. Vendar to ne drži. Rovšek, kot je zapisal v nedavni kolumni na strani MMC RTV Slovenija, z istimi vatli meri »izraze nestrpnosti« in »sovraštva«, izrazi nestrpnosti pa so zanesljivo definicijski primer sovražnega govora. Za eno in drugo pa včasih predlaga »prepuščanje pozabi« in ignoriranje:

V mnogo primerih pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je neredko tudi namen piscev sovražnih sporočil – da se širi njihovo sporočilo, prepoznavnost in prisotnost v javnosti; pogosto pa tudi sredstvo za delitve na “naše” in “vaše”. V mnogo primerih je sovražna sporočila ali grafite bolje izbrisati ali prekriti in jih pusti pozabi, kamor tudi sodijo. Umetnost odzivov na sovražni govor je zato v iskanju ravnotežja med odzivom in ignoriranjem.

Rovšek sicer, da ne bo pomote, nesporno govori o nujnosti takojšnjega odziva v primeru sovražnega govora (»Najboljša sta takojšen odziv in razprava o teh vprašanjih. Odziv naj bi bil po možnosti tam, kjer je bila sovražnost izrečena.«), vendar potem, zelo presenetljivo, brez navedbe ustreznega kriterija navija tudi za drugačno obravnavo, prepuščanje pozabi in gledanje proč. V katerih primerih točno, ni povedal.

Tri mnenja o pozabi

Ker me je takšno stališče osupnilo, sem poskušal odkriti, ali je namestnik varuha na podoben način govoril že kdaj prej v preteklosti. In resnično je. Ugotovil sem celo, da je del njegove kolumne na MMC RTV Slovenija povzet iz njegovih drugih dveh zapisov, objavljenih na spletni strani varuha na dan 22. marec 2013 in na strani Mirovnega inštituta v okviru publikacije Media Watch junija 2013. Za primerjavo z začetnim zapisom naj navedem oba:

V vseh drugih primerih, ki jih nisem omenil kot tiste, ki terjajo odziv, pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati in jih pustiti pozabi. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je v mnogih primerih tudi namen piscev sovražnih sporočil – da se širi njihov domet in njihova prisotnost v javnosti. Včasih, glede na prakso pri Varuhu, imam občutek, da nekateri mediji in novinarji prav iščejo grafite s sovražno vsebino, jih fotografirajo, objavljajo in na tej podlagi terjajo odziv Varuha ali varuhinje. In če odziv ni tak kot so pričakovali, je cilj sovraštva varuhinja, to se je zgodilo lani poleti. Končalo pa se je s še več sovraštva in celo z grožnjami s smrtjo. Ali ne bi bilo bolje grafit sovražno vsebino prekriti in ga pusti pozabi, kamor tudi sodi? (stran Mirovnega inštituta, MediaWatch, junij 2013)

V vseh drugih primerih, ki jih nisem omenil kot tiste, ki terjajo odziv, pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati in jih pustiti pozabi. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je v mnogih primerih tudi namen piscev sovražnih sporočil – da se širi njihov domet in njihova prisotnost v javnosti. Včasih, glede na prakso pri Varuhu, imam občutek, da nekateri mediji in novinarji prav iščejo grafite s sovražno vsebino, jih fotografirajo, objavljajo in na tej podlagi terjajo odziv Varuha ali varuhinje. In če odziv ni tak kot so pričakovali, je cilj sovraštva varuhinja, to se je zgodilo lani poleti. Končalo pa se je s še več sovraštva in celo z grožnjami s smrtjo. Ali ne bi bilo bolje grafit sovražno vsebino prekriti in ga pusti pozabi, kamor tudi sodi? (stran varuha, izjava za javnost, 22.3.2013)

Prekriti grafite s sovražno vsebino

Rovšek v vseh treh besedilih, ki je zgolj neznatno variirano, govori o »izrazih nestrpnosti in sovraštva«, kamor lahko nedvomno vključimo tudi sovražni govor. V nekaterih primerih torej zanje predlaga »puščanje pozabi« (zanimivo, da se v vseh treh ohranja ista tipkarska napaka: pusti pozabi), spregled in ignoranco, a ne pove točno, v katerih. Prav tako ne navaja pametnega kriterija za tehtanje in umetnost presoje, kot temu pravi – sklicuje se na iskanje pravega ravnotežja med ignoriranjem in obravnavo, a obenem ne pojasni, kaj bi tvorilo njegov kriterij. Po moje prav nič: ali imamo sovražni govor in smo ga dolžni z vso resnostjo jemati, ali pa ga nimamo in ga posledično, ob relevantnem pojasnilu, če je potrebno, ne obravnavamo.

Namestnik je s tem malce razkril tudi tehniko delovanja urada: če se boste nanj obrnili zaradi sovražnih grafitov, lahko računate s tem, da se enostavno ne bodo odvali, ker jim je »pozaba« glavno vodilo. Če prav razumem, pri tem graja medije in učinek javne razprave pri tem, ki da proizvaja kontraproduktivne učinke, kar se maksimalno ne sklada z začetno maksimo o »najboljšem odgovoru na sovražni govor, ki je več govora o tej temi«.

Kot praktičen primer v podporo ignoriranju »izrazov nestrpnosti in sovraštva« navaja medijske zahteve po obravnavi, s katerimi se sklicuje v uradu varuha, in obenem tudi politične zahteve po takšnih obravnavah. Obe vrsti zahtev, kot se zdi, percipira kot obliko nedovoljenega pritiska na delo varuha, oboje pa torej jemlje za podlago in v podkrepitev svoje presoje po nujnosti ignorance v nekaterih primerih. Pomembno je poudariti, da torej v ignoranco in pozabo Rovšek ne cilja zgolj na situacije razprav na spletnih forumih in delo urednikov, temveč meri neposredno na delo urada, v katerem je zaposlen. V dokaz navaja »empirično izkustvo« naraščanja sovraštva, če odziv prijavitelja ni tak, kot bi pričakovali. Njegova argumentacija je torej takale: »V nekaterih primerih, ko presodimo, da bi obravnava sovraštva še dvignila nivoje sovraštva, je pametneje molčati, prekriti grafit s sovražno vsebino s svežo barvo in vse pustiti pozabi«.

Osebno sem prepričan, da je takšno početje maksimalno napačno, neutemeljeno in celo nevarno. Endemičnih socialnih fenomenov z molkom pač ne moremo reševati.  Za nameček je v totalni koliziji z osnovnim poslanstvom ustanovljenega Sveta, saj sem prepričan, da brisanje, spregled in ignoranca v nečemer ne morejo prispevati k zmanjšanju primerov sovražnega govora v družbi. Kako se bodo (tudi) na ta način borili proti njemu, si ne znam predstavljati. Če se s tem v Svetu ne strinjajo, bodo morali zavoljo lastne verodostojnosti jasno določiti merila, na podlagi katerih bodo kot seme od plevela ločevali primere nestrpnosti in sovražnega govora, ki si zaslužijo obravnavo, ter tiste, ki si zaslužijo tipko »ignore«. Seveda lahko ugotovijo, da se z Rovškom enostavno ne strinjajo in da je njegovo mnenje bilo ločeno. Da stališče ni kak poseben lapsus, izvira že iz dejstva trojne ponovitve v roku treh let in dejstva, da je po vsem sodeč tudi stališče urada varuha človekovih pravic.

Evolucija stališča o razsodišču politikov

V vseh treh zgoraj obravnavanih besedilih sem naletel tudi na zanimivo evolucijo Rovškovega stališča do njegovega predloga o političnem razsodišču, ki bi obravnavalo primere sovražnega govora. V publikaciji Media Watch in v besedilu na strani varuha je zanj leta 2013 plediral, vendar je v novem besedilu, ki se, kot očitno, naslanja na prvi dve, to idejo izpustil:

»Zato tu predlagam, da poslanci in drugi politiki sprejmejo etični kodeks in oblikujejo razsodišče, ki se bo odzivalo na posamezne primere sovražnega govora v politiki, ki zaslužijo javno obsodbo.« (22.3.2013)

»Na javni predstavitvi sem ponudil predlog, ki so ga nekateri kasneje podprli: da bi tudi poslanci in drugi politiki sprejeli etični kodeks in oblikovali razsodišče, ki bi se odzivalo na posamezne primere sovražnega govora v politiki.« (Media Watch, Mirovni inštitut, junij 2013)

»Zato bi bilo dobro, da bi poslanci in drugi politiki pri nas sprejeli etični kodeks in dorekli način odziva za posamezne primere sovražnega govora v svojem okolju, v politiki.« (2.4.2015)

Kolikor vem, se pobuda o etičnem kodeksu politikov prebijajo v parlament že dolga leta, zadnja pobuda je letošnja, saj je poslanska skupina Zavezništva AB na predsednika Državnega zbora naslovila pobudo za obravnavo etičnega kodeksa poslank in poslancev DZ. Čeprav je zanimivo opazovati, kako težko se ta pobuda prebija do svoje realizacije, je pobuda razsodišča še bistveno bolj zanimiva – brez razsodišča bo najbrž z etičnim kodeksom težko doseči osnovne cilje.

Sklep

Javnost bi smela pričakovati, da se novoustanovljeni Svet precizneje opredeli do svoje (?) zgoraj navedene obravnave sovražnega govora skozi puščanje pozabi in jo natančneje pojasni – če tega ne bo storil, bo to karseda slaba popotnica ob začetku njegovega delovanja, pojasnil pa bi si želeli tudi od urada varuha človekovih pravic. Čeprav so medijske in politične manipulacije in zlorabe sovražnega govora kot eden od razlogov za takšen pristop in premislek resnično velik problem, pa se jih na ta način ne da reševati: situacija spominja na nedavni odziv medijev na mariborsko tragedijo in pristanek na logiko, da je treba skupaj z umazano vodo stran zliti tudi dojenčka. Tj. namesto ustreznega pojasnila, zakaj o mariborskem primeru pač ne smemo pisati, se je novinarski ceh raje odločil za neustrezen molk. Najbolj bizarno, kar bi si lahko želeli kot rezultat, je namreč možnost, da bi dobili strokovno telo za odziv na sovražni govor »z govorom in odgovorom«, ki pa bi ugotavljalo, da se proti njemu borimo (tudi) s spregledom in ignoriranjem.