Včasih se zdi, da se slovenski mediji izjemoma celo lotijo analize obstoja teorij zarot in njihove družbene uspešnosti. Kako to počnejo, na podlagi katere matrice prepričanj in predpostavk? V spodnjem članku iz Dela so za osnovni motiv vzete zadnje čase modni kemični repki (chemtrails) in razprave o umiku obveznega cepljenja. Omenimo v kratkem, do kakšnih spoznanj so se prebili avtorji v omenjenem članku iz Dela: dr. Olga Markič, Marcel Štefančič jr. ter dr. Alojz Ihan.
Ljubljana – Zdi se, da Slovenija postaja rodovitna prst za teorije zarot. Dokler ostajajo omejene na majhen odstotek prepričanih, težav ni. Nastanejo, ko se prelijejo v širšo javnost, ki v poplavi informacij težko loči zrno od plev. Tedaj se nenadoma začnejo resne razprave, ali številke na embalaži res pomenijo, kolikokrat je bilo prepakirano isto mleko.
Zakaj je slovenska družba tako primerna za razmah teorij zarot? Zakaj se pri še velikem nesmislu, ki bi, če bi znali nanj pogledati zdravorazumsko, obveljal za nebulozo, pojavi črv dvoma: kaj pa, če je vse res? Zakaj so nekateri prepričani, da so v koprenastih sledeh na nebu (s tujko chemtrails) strupene snovi? Na Arsu in na ministrstvu za obrambo so že večkrat povedali, da ni razlogov za preplah. A mnogi tem zagotovilom ne verjamejo. Nekateri so prepričani, da svetu vladajo reptili. In drugi, da je zaradi cepljenja umrlo veliko ljudi.
Naj sprva opomnim: ko se v domače množične medije tuintam prerine začudenje nad razmahom in obsegov vernikov v teorije zarote, se to vedno zgodi zelo stihijsko. Včasih jim sledi še drznejše sklepanje, da je Slovenija zanje postala zlata jama in slovenska družba rodovitna prsta, kot pravi avtorica.
V svoji knjigi Francis Wheen simpatično, a nekoliko preveč všečno navdušence nad teorijami zarote primerja s tistim flavorjem, ki ga je Marx pripisal religiji:
»The new irrationalism is an expression of despair by people who feel impotent to improve their lives and suspect that they are at the mercy of secretive, impersonal forces whether these be the Pentagon or invaders from Mars. Political leaders accept it as a safe outlet for dissent, fulfilling much the same function that Marx attributed to religion«.
Wheenova razlaga je torej klasična in pretežno že skoraj psihiatrična: verniki v teorije zarot, dejansko ljudje s paranoidno tendenco, razvijejo kompenzacijsko megalomanično iluzijo o lastni pomembnosti. Vprašanje je zgolj, kako daleč bodo pri tem šli. Če bodo pogumni, lahko pristanejo v ustreznih ustanovah.
Obravnava v zgornjem članku se loteva vprašanj teorij zarot in celo paranoje v značilnem duhu razsvetljenstva in stave na moč zdrave pameti: teorija zarot velja uspešno širitev neumnosti, gre za antiznanstveni ljudski diskurz, ki se vzdržuje onstran preverljivega in dokazanega, generira lastne misli in vzorce ter gradi svet prepričanj onstran stika z realnostjo. Vse to drži, vendar je pristop omejen. Zato pretežno ostaja zunaj kontekstov družbenega in političnega, se ne sprašuje po notranjih logikah ali načrtnih politikah (psihopolitikah) delovanja z njihovo pomočjo, o formiranju teorij s pomočjo medijev. Zato v njenem opisu skoraj več manjka, ko je je zapopadeno. Edino izjemo predstavlja dr. Alojz Ihan, ki konstrukcije paranoje vidi v odtujenosti politike od ljudstva – zanj je paranoja način, kako ljudstvo znova prevzema stvari v svoje roke. O tem naslednjič.
Vprašanje konstrukcije superteorij zarot
Velike teorije zarote predpostavljajo, da je obstoječi svetovni red zgolj fasada, za katero ne potrebujemo nikakršnih političnih ali socialnih razlag, še manj pa teorij o možni gospodarski preobrazbi držav ali celo sveta. Sicer se ne osredotočajo samo na politično teorijo v njenem relativno ozkem klasično-liberalnem pomenu, saj je zarota, katere namen je skrivni nadzor vlade, le eden od vidikov njihove razlagalne moči.
V pogosto citirani razlagi Fredrica Jamesona je »zarota kognitivno mapiranje/predalčkanje malega človeka v postmoderni dobi; je degradirana podoba celotne logike poznega kapitalizma, obupen poskus predstavitve današnjega sistema«.
Obstajajo torej teorije o teorijah zarot, ki v njih vidijo nek politični smisel – takšne kot so, so del (kolektivnih) psiholoških procesiranj danih družbenih razmer. Spet druge razlage pravijo, da čas, v katerem živimo, ni samo para-zitski, ampak je tudi, dobesedno, para-noiden – čas hiperzavestnega človeškega duha, shizofrenega odzivanja na shizofren čas, ki ga živimo. In ki se mu paranoidnost enostavno prilega.
Na kratko, zdi se, da naše vrste poznavanja in védenja v svojem bistvu vedno bolj simulirajo paranoidno sumničavost. Ta sumničavost je delno lahko rezultat trenutne tehnokulture, morda so ti načini gledanja prav tako neločljivi od sodobnosti in sodobne racionalnosti. Vendar nobena od teh teorij ne meni, da je takšna oblika racionalnosti sprejemljiva, pravzaprav že kar edina ali primerjalno vsaj bolj racionalna. Prav to je storil Tomaž Mastnak v včerajšnji Dnevnikovi kolumni.
Mastnakov zagovor teorij zarot
Njegova razlaga v podporo teorijam zarot je preprosta, toda tako zelo radikalna, da jo je težko razumeti, kaj šele sprejeti. Za primer obravnave si v svojem zapisu jemlje racionalizacije pariškega pokola v uredništvu Charlie Hebdo, svojo podporo pa izreka univerzalno, brez izjeme, teorijam zarot kot teorijam zarot. Po njegovem počnemo nekaj hudo narobe, če jih generalno zavračamo – ko odštejemo nekatere neumnosti, ki jih konspirologi zagrešijo, se v njih vendarle vedno znova zablešči dragoceni diamant čistega intelekta:
Tako kot se je ob podobnih dogodkih dogajalo v preteklosti, so se tudi po tem zdaj hitro pojavile drugačne, alternativne interpretacije. Take interpretacije rutinsko zavračamo kot teorije zarote. Ko politiki ali veliki mediji kaj označijo za teorije zarote, je to kot poljub smrti. O tem se v najširši javnosti ne bo več govorilo, predvsem pa se tega ne bo jemalo resno. Averzija do teorij zarote se ne napaja z morebitnimi neumnostmi, ki jih zagrešijo zagovorniki teorij zarote – te so namreč prav lahko tudi bedaste. Ne, ta averzija prevladuje zato, ker teorije zarote postavljajo neprijetna vprašanja, izbrskajo dejstva, ki bodejo skozi odejo, ki se jo vrže čez travmatične dogodke, opozarjajo na protislovja v uradnih razlagah, želijo stvari razčistiti do konca… Najbolj neznosno je, da teoretiki zarot razmišljajo o dogodkih »neprimerno«, na neustaljene načine (četudi lahko – in neredko zlahka – padejo v lastne predvidljive ortodoksije), zunaj prevladujočih političnih predstav. Za naše vladajoče je vse bolj neznosno že samo to, da teoretiki zarot o političnih zadevah sploh razmišljajo, da mislijo. Kategorično diskvalificiranje teorij zarote je zato pred vsem drugim oficielni antiintelektualizem, sovraštvo do političnega in vsakršnega razmišljanja, ki si povsem prosto daje duška. (Da ne bo pomote: političnega razmišljanja ne enačim s teorijami zarote, pravim le, da teorije zarote praviloma so razmišljanje o političnih zadevah.)
Mastnak je prepričan, da so teoretiki zarot zaradi svoje vztrajnosti silovito koristni (izbrskajo neprijetna vprašanja in dejstva), da je njihovo neprimerno razmišljanje dejansko karseda primerno, da neustaljenost refleksij onstran političnih predstav odpira prostor novemu. Skratka, oni so na pravi poti, ne nasprotniki teorij zarot.
Dragoceno se mu zdi celo, da teoretiki zarot že razmišljajo, saj večina tega ne počne. Sklep: teorij zarot ne smemo diskreditirati, saj to kaže na naš šibek intelekt, ne konspirologov, naša kritika je zato manifestacija našega sovraštva do političnega mišljenja, ne njihovega.
Vse skupaj je niz smelih in nenavadno drznih trditev, ki jih zelo redko zasledimo – vse po vrsti so nedokazane, vse po vrsti implicirajo kakšen non sequitur (iz tega, da teoretiki zarot razmišljajo, pač še ne sledi, da pravilno, iz tega, da to počnejo na svoj način, še ne sledi, da je bolje misliti na tak način kot na nobenega, iz tega, da nekdo prezira teorije zarote, še ne sledi, da prezira mišljenje, itd.).
Razum ali reptili, to je zdaj vprašanje
Povedano drugače, Mastnak je v čisti opreki s Štefančičem jr, ki v Delu lapidarno ugotavlja razkorak med racionalnostjo in konkretno vero pri teoretiku zarote:
Konspirologi na začetku vedno poskušajo dati vtis racionalnega človeka, a na koncu se izkaže, kako verjamejo, da svet vodijo reptili.
Da ne gre le za vtis, temveč resnično racionalnost, kjer referenca na svet in dejstva izgubi ves pomen, Mastnak konkretno ilustrira prav na primeru »uspešne« teorije zarote v razlagi terorističnega napada na Charlie Hebdo. Ko postane jasno, da njegova misel daje prednost konspirološki razlagi dogodkov:
V danem primeru je v problematizacijah in razlagah, ki jih najdemo v teorijah zarote, mogoče hitro identificirati nekaj poglavitnih točk. Prva je ta, da ni mogoče verjeti, da bi takšen napad lahko izpeljala dva amaterja. Ohraniti hladno kri in na hitro identificirati in likvidirati več kot deset ljudi, ki verjetno vpijejo, skačejo naokrog, se skušajo skriti ali zaščititi, rotijo ipd., menda ni tako lahko, kot si nepoučeni in neizkušeni predstavljamo. Profesionalni analitiki z ustreznim znanjem in izkušnjami trdijo, da je bil napad izpeljan zelo profesionalno, tako, kot ga znajo izpeljati specialci. Drugi problematični element v uradni verziji je najdba osebnega dokumenta v avtu, s katerim sta napadalca pobegnila in ga potem pustila ob cesti. Na podlagi te najdbe naj bi ju policija identificirala. Znani ameriški jurist Francis Boyle je po objavi te novice izjavil: »Če to verjameš, moraš biti idiot.« Precedens za tako najdbo osebnega dokumenta obstaja – na kraju, kjer sta v ognju in dimu kolapsirala tista newyorška dvojčka, so našli potni list enega od napadalcev –, ampak tovrstna identifikacija pariških napadalcev je zato samo še bolj neverjetna. Zadevo še bolj zaplete dejstvo, da avto, v katerem sta napadalca pobegnila, ni identičen avtu, v katerem je eden od njiju pustil osebni dokument, čeprav gre za vozilo istega tipa in barve. Fotografije jasno kažejo detajle, po katerih se ta dva avtomobila razlikujeta. Tretjič, policijsko varstvo naj bi bilo nekaj časa pred napadom umaknjeno izpred vhoda v zgradbo, v kateri je uredništvo satiričnega tednika. Četrtič, brata Kouachi in tudi osumljenca za napad na judovsko trgovino naj bi bili ne le pod nadzorom obveščevalnih služb, temveč tudi na plačilni listi francoskih varnostnih služb. Imeli naj bi kontakte z alkaidovskimi tipi, ki tesno sodelujejo s CIA in FBI. Potem so tu samomor ali »samomor« visokega policijskega preiskovalca, prisluhi tujih obveščevalnih služb, vzporednice in podobnosti s terorističnimi napadi v bližnji preteklosti, nedavna napoved francoskega predsednika, da bi bilo treba ponovno premisliti sankcije proti Rusiji, ipd. Najpogostejši sklep na podlagi tovrstnih analiz in interpretacij – sklep, ki odgovarja na vprašanja, komu to koristi (qui bono?), kdo je to sposoben narediti in kdo je kaj takega pripravljen storiti – je, da je šlo za provokacijo tujih obveščevalnih služb, ki so jo ustrezne francoske službe dopustile.
Ne vem, koliko je v vsem tem resnice. Upam si pa trditi, da so te in takšne teorije zarote vsaj toliko verjetne, kot je verjetna uradna različica.
Zgornji seznam »epistemoloških« predpostavk teorije zarote okoli pariškega masakra razumem kot poklon njihovi smiselnosti in logičnosti. Miselni napor paranoika je okvalificiran za odlično mišljenje, navajanje partikularnih razlag dogodkov je bilo v funkciji potrditve začetne teze. Mastnak skratka daje prednost »alternativnim« pojasnitvam in na koncu sklene, da je tovrstna teorija zarota najmanj toliko verjetna, kot je uradna razlaga dogodkov. Povedano drugače, najmanj enako verjame vanjo.
Če zagovarjate in racionalizirate teorije zarote, potem kajpak ni presenetljivo, če morda vanje tudi verjamete. Ali če parafraziramo brate Marx v zlizanem domačijskem teoretskem diskurzu:
Množice prepričano verjamejo v teorije zarote, opisani dogodki in ljudje so tudi videti takšni, da se z njimi ujemajo, nato jih tudi kolumnisti imajo za racionalno teorijo zarote, ampak naj vas ne zavede, vse skupaj ni nič čudnega – res so teorija zarote.
Več:
https://vezjak.com/category/politicna-paranoja/
https://vezjak.com/knjige/paranoja-manipulacija-in-racionalnost/
You must be logged in to post a comment.