Je suis Charlie – ob pokolu v Parizu se nujno lahko sprašujemo o status satire in humorja doma, v domačih logih. Ko namreč razpravo osvobodimo religioznih kontekstov in napetih socialnih ali političnih mednarodnih situacij, običajno ostane le še kontekst merjenja politične korektnosti in vprašanja svobode izražanja. Verjetno sta to daleč najpomembnejša vidika, ki sta se doslej porodila v razpravah. Humor postane napačen in moteč, ko je običajno obtoževan pristranosti v svoji motiviranosti, seveda v strankarskih, ideoloških in političnih tirnicah. In takšen vidik hermenevtike ali dojemanja je v domačih razpravah dominanten.
Podobnost ostaja: govorimo o situacijah, ko nekomu, tako kot v primeru Charlie Hebdo, humor enostavno ni všeč in posledičnih reakcijah in ocenah tega.
Moji spodnji besedili iz leta 2000 in leta 2006 govorita predvsem o tem: koga sme satira napadati (kot da je to zanjo bistveno) in na kakšen način, je to naša politična opcija ali njihova? Drugo spregovori o dveh tipih humorja na TV Slovenija, enem pravilnem, drugem napačnem (po mnenju programskega svetnika dr. Ivana Štuheca). Postavljena je drzna teza, da satira ni satira, če tako rekoč ni naša (ali če nam iz nekega kriterija ne ustreza), da mora po glavi udarjati oblastnike in če jih ne, ni prava. Še več, ko udarja napačne, enostavno menda ni smešna in potreben bo napor iskanja pravih humoristov ter verjetno kaznovanja napačnih.
Kaj mislite o satiri? (2000)
Ko je Kvintilijan nekoč za satiro kot literarni žanr izjavil »satura tota nostra est« (satira je čisto naša) in jo tako ekskluzivno pripisal Rimljanom, si verjetno ni mislil, da bo veliko kasneje ta žanr deležen ne le prepričevanj o tem, kje je njegova domovinska pravica, ampak še o trditev tem, kdo si jo lahko lasti. O čem govorimo?
Ob politično-satiričnem “škandalu” – in obe strani se strinjata, da gre tu za satiro, kar tudi sam iz tega razloga postavljam za neproblematizirano predpostavko – ki že nekaj tednov miselno provocira politike in intelektualce v Sloveniji, je namreč Žarko Petan uporabil navidezno prepričljiv argument proti neumestnosti satiričnega nastopa Borisa Kobala rekoč, da satira nujno šiba in kara le vlado, ne pa obratno. »Satira mora napadati oblast, ne pa da jo ščiti«, se glasi njegov kredo. Misel je razdelal in poskušal podkrepiti še Bernard Nežmah ob analizi diskurza “psovalnega humorja”, uperjenega v politično elito, ki jo menda Kobal “prijazno žgečka”, medtem ko nasprotnike “degradira v manjvredna bitja”.
Tako Petan ne trdi le, da je bila v zdaj že famoznem nastopu v Lutkovnem gledališču satira v službi uradne politike, temveč celo, da zaradi tega in kot takšna ni satira. Sam se ne bi želel ukvarjati s prvim vprašanjem, ker je politične narave. Toda drugo je bolj strokovno in teoretsko: Kobal se brani s tem, da je pač poklicni satirik, Petan bi želel pokazati, da tu ne gre za satiro. Debata je torej odvisna od vprašanja, kaj satira je in kaj ni. Poglejmo si, v kakšnem smislu je Petanov argument o tem, da satira mora biti operjena proti oblasti, upravičen, smiseln in zgodovinsko opravičljiv. Na tem mestu puščam ob strani »vsebinsko« plat in »eterni« vprašanji o etiki izrečene besede in meje svobode govora (vprašanje, kaj je dovoljeno in kje so meje v satiričnem in komičnem žanru). Omejil bi se rad le na spekulacijo o tem, kaj se s satiro dogaja kot »formo« – kdo si jo lasti, komu jo odreka, kdo jo ima za zaželeno in kdo jo prezira.
Satira je po definiciji literarna ali umetniška oblika protesta proti posamezniku, skupini, organizaciji, državi ali sistemu, ki poskuša z bolj ali manj prikrito norčavostjo in posmehom vzbuditi zahtevo po popravi neumnosti in zlorab, ki jih razkriva. Ob tem se zateka k ironiji, sarkazmu, posmehu in drugim literarnim ali retoričnim prijemom. Satirik vedno zatrjuje, da smeši v imenu družbenega napredka in da ima njegova beseda neko socialno ali politično ost. Toda to še ne pomeni, da je satira po svojem poslanstvu politična dejavnost. Jasno je, da bo satira, ki bo smešila opozicijo, manj prepričljiva v svojem početju. Toda čemu bi imeli pravico odrekati ji ime satire ali poslanstvo, ki ga nosi s sabo? Satira je bila od Aristofana do Horacija in Juvenala, od Voltaira in Swifta do Shawa in Brechta enakovredno usmerjena proti posameznikom ali proti političnemu ali socialnemu sistemu.
Toda Petan trdi tole: »Če že koga, mora satira udarjati po glavi oblastnike. Govoriti, da je upravičeno enačiti nadškofa z nemškim ovčarjem, prosim vas.« Izjava implicira, da bi bilo s Kobalovim satiričnim prijemom vse v najlepšem redu, če bi bil njegov naslovnik kateri od pripadnikov oblastniške elite. Izreka se le o »naslovniku« satirika. Toda drugi stavek govori o neumestnosti »vsebine« in seveda po tihem predpostavlja Cerkev za politično silo, in to takšno, ki ni na oblasti.
Zgodovinski konteksti Petanu ne dajejo prav. Smiselnost satire je tudi odvisna od dveh neeksplicitnih pogojev, ki ju postavi, četudi nista v njeni naravi: prvi je ta, da eksistira žanr politične satire v ožjem smislu, drugi je ta, da je taka satira možna le v totalitarističnih sistemih. V prvem satiro zožimo na ozko politični kontekst, četudi je v resnici prej apolitična kot ne in jo zanima le smešenje tistega, kar si posmeh zasluži. Drugi je ta, da je kot označena za politično nujno domena totalitarnih režimov in ima politične ambicije. Toda satira je pač lahko protest posameznika, uperjen proti kateremukoli delu parlamentarno urejene in menda demokratične države. Če teh dveh tez, ki sta tu predpostavljeni in dodani konceptu satire, ne upoštevamo, ni prav posebej jasno, čemu bi ta morala nujno biti obrnjena proti oblasti. Še manj pa je v trditvi implicirano, da to, kar je uperjeno proti nečemu, kar ni oblast, ni satira ali vsaj ni njeno poslanstvo. Povedano drugače: opredeliti se glede satire ne implicira vsebinske opredelitve o njej v posameznem primeru.
Strinjamo se namreč lahko, da je bil satirični nastop Borisa Kobala plitek, neduhovit in primitiven. In morebiti je ravno v tem, in ne čem drugem, srž problema: celotna Kobalova oddaja TV Poper boleha za istim sindromom. Spekulirali bi lahko, da bi ob kvalitetnejšem satiriku v Lutkovnem gledališču nikoli ne prišlo do takšnega odmeva. Toda prepoznati vsebinsko nekvaliteten nastop še ne pomeni biti v splošnem proti njegovemu nastopu ali proti satiri, v kateremkoli kontekstu. Zagovarjati stališče, po katerem se deklariramo, da smo za satiro, vendar ne za vsako njeno vsebino, je zato čisto sprenevedanje. Reči, da je satira v službi uradne politike, pa vzbudi vprašanje o tem, kaj počnejo tisti »pravi« satiriki, ki bi jim nekdo raje prisluhnil (ob domnevi, da nihče nič nima proti satiri kot takšni)? Dokler Kobalovi nastopi učinkujejo ali so celo smešni, so verjetno potrebni. Če niso smešni, uničujejo in brišejo samega sebe. Odmirajo tako rekoč po naravni poti, brez pogrebcev. Od tistih, ki se z njim ne strinjajo, bi torej pričakovali, da se proti njemu in tezi o zlorabi satire borijo s satiro in ne z užaljenostjo ter političnim pregonom. Dalje: v političnih razmerah zlorabe satire, ki jo riše Petan, menda ne smelo biti prostora za užaljene. Pri nas je očitno prostora za užaljene dovolj. Situacija je zdaj pervertirana: ker satirik pač mora biti napadan, v defenzivi in predvsem kaznovan, če naj obvelja, da je satirik, vsako pljuvanje po njem pomeni pohvalo Kobalu in mu celo dviguje digniteto. Učinek napadov in odrekanja satiričnosti njegovemu nastopu ima tako dobesedno kontraproduktiven učinek – Kobal postaja toliko bolj spoštovanja vreden satirik, kolikor bolj ga napadajo in kolikor bolj je splošno mnenje proti njemu.
Pa še za konec: kaže, da je v pregretem predvolilnem ozračju debata o tem, kje so mere satire in kaj satira je, zadobila neke druge dimenzije in postala prvovrstno politično vprašanje. Ne dopuščati satiro pomeni opredeliti se politično na desno, dopuščati jo pomeni opredeliti se na levo. Povedati svoje mnenje o satiri je tako rekoč konstitutivno zraščeno z vašim političnim prepričanjem. Izredna priložnost, da lahko nekaj nemerljivega (kar je politika po naravi) merimo z nečim merljivim (satira je vendarle oprijemljivi literarni žanr s svojo definicijo in zgodovino). Ker ni možna situacija, da imate o satiri »neodvisno« mnenje, deluje vaše mnenje kot lakmusov papir – če vas znanec na ulici povpraša, kaj si menite o zapletu v Lutkovnem gledališču in ali ga obsojate, boste z odgovorom eo ipso zarisali svoj položaj na slovenski politični atlas, dasiravno se razglašate za neopredeljenega. V resnici bi lahko organizatorji bližnjih volitev na tej podlagi ugotovili, kam se »vpisujejo« neopredeljeni – povprašati jih je treba le, kaj mislijo o satiri.
Košnik proti Hribarju (2006)
»V socializmu sta bili dve temi tabu: politiki pa seks. Zdaj sta pa ravno dve temi, ki nista več tabu: politiki in seks. In humor se je zreduciral na politike in na seks.« (http://www.rtvslo.si/val202) Originalna misel člana programskega sveta RTV na zadnji seji tega organa 18. julija letos se je komajda prebila v medije. Pa še to po zaslugi izjave tedna na Valu 202 tri dni kasneje. A kaj, ko bodo to rubriko po novem ukinili, kontakti v živo so menda preveč nevarni.
Kaj je želel povedati dr. Ivan Štuhec z verjetno zgrešeno oceno, po kateri danes prevladujeta omenjeni temi humorja? Seveda to, da sta v napoto. Ker je moralni teolog predstavnik Katoliške cerkve, nam je druga razumljiva: seks ni zabaven. Toda od kdaj predlagatelju, ki naj bi bil predstavnik civilne družbe, ne diši preveč politični humor? Ali še bolje: zakaj mu ne diši, ko z ukazovalnostjo oblastnika svetuje »Začnite načrtno iskati dobre humoriste!« (Radio Slovenija, Dogodki in odmevi, 18. 7. 2006)? Kaj sploh še ostane ob dveh najbolj banalnih vsebinskih izbirah v pozivu po drugačnem humorju?
Morali se bomo sprijazniti: nova oblast, novi časi pomenijo manj smeha in dovolilnico zanj. Natančneje povedano, vodijo v njegovo regulacijo, v poseg vanj. Dragi Slovenci: želeli ste, poslušajte! Zveni absurdno in bizarno, a v demokraciji novega slovenskega trenutka pridejo na vrsto za žaganje tudi vici. Disciplinizacija humorja, nov žanr za konsumpcijo slovenskega naroda po meri lastnega (!) javnega RTV servisa, je doživela svoj prvi preizkus kar v omenjeni kontaktni oddaji, v kateri poslušalci komentirajo izjave. Na novinarski »Kaj se sme in kaj se ne sme v šali reči?«, »Kaj je smešno in kaj sme biti smešno?« in »Kaj so teme slovenskega humorja?«, so bili odzivi klavrni. Razen gospoda, ki je ugotovil, da je to ena najbolj humorističnih izjav, kar jih je bilo predvajanih v zadnjem času, ga ni bilo junaka, ki bi zaznal nevarno past ambicije po regulaciji tako spontanega žanra, kot sta smeh in komika. Zdravorazumske replike so se vrtele okoli tega, da humor nikoli ni pravi, da je vedno nekdo užaljen. Naslednjega koraka poslušalec ni več zmogel: užaljen je verjetno tisti, ki bi ga kanaliziral in omejeval! Spet drugi je psihološko ugotavljal: tebi je smešno, eden pa zares vzame. Zato nikoli ni vsem prav. Konkretizirati ni znal, ali pa je bil preveč prijazen. Tretji je menil, da se humor vedno norčuje iz človeških slabosti. Iz čigavih, si ni drznil povedati.
Noben od kličočih ni opazil ali razumel sugestij novinarke v vprašanju, če jih je že potreboval. Še manj zaznal, da so te v bistvu čisto odveč. Ko se torej bojevniki za realizacijo novega zakona o RTV pripravljajo na več zdravega ljudskega humorja, na Trefaltovo Košnikovo gostilno (na katere kultnost je opozoril Grims v parlamentu 11. januarja letos), nočejo sprejeti nase lekcije, ki je enostavna kot pasulj: ne moreš se bojevati s humorjem! Ta veje, koder hoče. Spomnimo, kako zelo smo v novih časih deležni celo disciplinizacije izraza na obrazu: ko je dve leti nazaj tedanji predsednik vlade na Krkini proslavi v Novem mestu menda muzajoče spremljal nastop Matjaža Javšnika, oponašajočega papeža in njegovo bolezen, je bil deležen reakcije slovenskih škofov, ker se mu je na obrazu menda zarisal nasmeh. Antop Rop je sicer takrat diplomatsko zavrnil tako početje: menda se ni muzal. Ista slovenska škofovska konferenca je leta 2000 obsodila tudi notorni satirični nastop Borisa Kobala v lutkovnem gledališču. Norčeval naj bi se iz slovenskega nadškofa. Leta 2006 je torej jasno, da je treba humor regulirati tam, kjer se najbolj vidi in sliši, na RTV, če je programski svet že tako razkošno zaseden z verskimi predstavniki.
Kaj je sploh dober humor? Mar ni nekom vselej zoprn po definiciji, grenak kot pelin in bodičast kot osat? Mar ni smeh, če ni oseben, tisti, ki se kot krč porodi iz turobnega življenja prav tedaj, ko ga najbolj potrebuješ, da bi vlil moči in poguma? V humorju je namreč nekaj tragičnega: skrivnosti izvor zanj ni veselje, temveč žalovanje. Zato v nebesih ni prostora za humoriste, kot pravi Mark Twain, kar je mogoče še en ključ za razumevanje, zakaj ga za nekatere ni niti v Sloveniji, novih nebesih pod Triglavom. Štosiranje je pač tip umetnosti, ki vselej predstavlja določeno emocionalno nevarnost. Najboljše šale so ogrožujoče, takšne pa so zato, ker so resnične. Pogrošna morala o zoprni (izrečeni) resnici nič manj ne velja za tiste, ki so omogočili, da nekateri v njihovem imenu odkrivajo njeno zoprnost. Seveda mislimo na vas, drage radijske in televizijske volivce: želeli ste, poslušajte! Ko ste volili nas, ste volili za naš humor!
Ob tem, da so manj resnične, smo nove smernice slovenskega RTV humorja spregledali verjetno še zaradi hude konkurence drugih domislic in ocen z zadnje seje svetnikov. Ti so zavzeto razpravljali o evrovizijski popevki in neuspešnem domačem kandidatu, ki škandalozno poje angleško, o psihopatologiji Mozartove Evrope in dekadenci finskih zmagovalcev, o slabem, preveč balkanskem okusu Slovencev, neprimernem ravnanju novinarjev in slabem mnenju mame predsednika sveta o radijskem programu. Seja, komedija verbalnih zmešnjav in pomešanih kompetenc, bi bila že po sebi kot gostilniški guč primerna za kakšen komedijantski, ne analitičen pregled. A kaj, ko to ne bi obveljalo za dobro komiko!
Na njej so tudi že nakazali, kako se disciplinira in kanalizira: za oddajo Hri-bar bodo prestavili na kasnejši, manj gledani termin. Njeni ustvarjalci so se že dolgo norčevali iz lastne ukinitve, ne zaman. Z njo so si zviševali možnost obstoja, češ: če nove vladarje soočimo z lastnimi željami po lepi podobi, si ne bodo upali. Kaj torej ostane gledalcem? »Izključite RTV, vključite možgane!«; »Televizija se ne boji resnice! Pogumno se bori proti njej!«; »Prehodil sem cel svet, toda nikjer se ne živi lepše kot na naši televiziji!«; »Ne poslušajte radio, temveč ratio!«; »Pomislite, da je zunaj vojna, nam pa se pokvari televizor!«; »Mislim, torej ne gledam RTV!«
Ne, to zaenkrat še ni humor po sprejetju novega zakona o RTV. Je nekaj istosmiselnih gesel iz študentskih demonstracij v Beogradu deset let nazaj. Smeh je pol zdravja, trdi znani pregovor. Radikalneje in po slovensko: smeh je preživetje. Nam bodo dovolili preživeti in se zraven celo smejati?
You must be logged in to post a comment.