Medijski kritik George Seldes v svojih številnih analizah na rovaš ameriških medijev nekje zapiše, kje po njegovem tiči osnovna podstat pomanjkanja njihove kritičnosti na svoj račun. Če kdo ravna samoobrambno, so to mediji sami: »Najbolj sveta krava tiska je tisk sam.«
V nizu prispevkov sem poskušal pokazati, kako samozaščitniško – kot sveta krava – poskuša ravnati Društvo novinarjev Slovenije (DNS) s tem, ko vztrajno usmerja prst odgovornosti za mariborsko tragedijo na druge, v ti. tabloidne in rumene medije, po njihovem mnenju odgovorne in obenem izključno odgovorne zanjo. Zagovarjal sem stališče, da bo treba krivdo in odgovornost podeliti bistveno bolj enakomerno in da je potrebno grajati ravnanje obojih: »resnih« in rumenih medijev.
Nakazal sem, da je nekaj močno narobe s takšnim iskanjem grešnega kozla in da je nekorektno točno do mere, v kateri so sami ravnali neodgovorno in napak. Žal tudi po dvajsetih dnevih nič ni bistveno drugače. Iskanje grešnega kozla (ti. scapegoating) je v psihologiji množic taktika, kjer želimo na nekorekten način za neko težavo osramotiti drugo skupino ljudi. Ker pa ta skupina ni odgovorna za nastalo situacijo, oziroma točneje v dani situaciji ni edina odgovorna, lahko govorimo o tipu vzročne zmote.
Argument, ki je omogočil, da se DNS vede kot nekdo, ki verjame, da je njegovo ravnanje bilo edino smiselno, medtem ko je ravnanje rumenih medijev bilo, milo rečeno, napačno, zadeva predvsem njihovo po samomoru objavljeno presojo, da poročanje v danem primeru ni bilo v javnem interesu. Več od tega nam običajno niso želeli razložiti – trditev so postavljali zelo lapidarno, tako rekoč s sodniško nezmotljivostjo: ker je zasebna sfera posameznika varovana stvar, in odnos ravnatelja ter učiteljice je bil takšen, o tem ne samo da ne smemo pisati, temveč moramo celo molčati, so dejali. In to navzlic naravi okoliščin in temu, da je bila zgodba že spravljena v socialna omrežja, da je postala viralna, vsem dostopna. Ampak koliko je vreden argument, ki si domišlja, da bomo z mižanjem pasto spravili nazaj v tubo?
Javni interes ali ne, to je zdaj vprašanje
Ker se je stališču DNS pridružila medijska stroka ali mu vsaj ni nasprotovala, je sčasoma postajalo vedno bolj očitno, da navzlic širšim diskusijam praktično ni mesta za ugovor za sicer ne dovolj neeksplicirani razlog. Svete krave tiska niti niso dovolile dvoma v začetno premiso, naredile so jo za dominantno in samoumevno interpretacijo. Ker sem zaradi svoje kritičnosti pri DNS pričakovano ignoriran že dolga leta, me ponovljena vaja glede mojega ločenega mnenja niti malo ni presenetila, vendarle pa sem računal, da bo skeptično stališče do takšnega izhodišča zagovarjal morda še kdo. Pa se skoraj ni zgodilo – o navzočem javnem interesu za poročanje so kvečjemu čebljali rumeni mediji, zdaj potisnjeni v kot pred obtožbami o nič manj kot udeležbi v umoru ravnatelja, da bi se oprali krivde pred največkrat sicer upravičenimi očitki na svoj račun, da so se spustili na nivoje nesprejemljivega. Socialna omrežja so, v skladu s prevladujočim moralizmom, seveda morala zagovarjati čisto pozicijo zasebnosti vpletenih – modno in najbolj enostavno. Enako so razmišljali liberalno misleči in stvar opreprostili in dekontekstualizirali na očitek »A zdaj bomo pa morali še koga prositi za dovoljenje, kje smemo seksati?«, vsi drugi pa so tvegali zmerjanje, da so mentalni konservativci.
Ker mi ni preostalo drugega, sem za razsodnike po mnenju številnih usodne dileme poklical nekaj referenčnih medijskih strokovnjakov iz tujine: opremil sem jih z osnovnimi podatki zgodbe, jim poslal nekaj povezav na tuje zapise o njej, jim pojasnil svoje mnenje in trenutno stanje javne recepcije zgodbe. Moj izziv zanje je bil na koncu preprost: lahko najdejo v njej sledi javnega interesa ali ne? Manj presenečen sem ugotovil, da so se prav vsi strinjali z mano in tezo, da javni interes za pisanje v danem primeru ni kar tako izostal. V čistem nasprotju s tem, v kar nas novinarski ceh družno prepričuje doma. Prav tako so vsi sodelujoči v osnovi soglašali, da postavljena dilema ni, ali pisati o tem ali ne, temveč se skriva v uporabljenih stilih in pristopih. Dele njihovih razmislekov navajam spodaj. Dokler ne pridobim dodatnega dovoljenja, ne bom navajal njihove identitete, čeprav so vsi pisali z vednostjo, da se nanje naslavljam v presoji, ki je javno uporabljiv podatek.
Prvo mnenje
Thanks for raising this issue with me – it is, as you say, an interesting ethical dilemma.
My view is quite clear that this story is in the public interest and deserves coverage but needs careful handling to ensure the man’s death is handled sensitively, that the privacy of the bereaved family is not invaded and that the story is not covered in an insensitive or salacious way.
Whilst the teachers’ sex lives would normally be considered private there are a couple of caveats here: 1) Their act is private provided they keep it in private, having sex in a classroom where it can be seen by students is clearly anything but. This is a public place and the judgement of professionals is called into question by such actions and that places them firmly in the public interest. 2) That they do not involve themselves in conduct that is considered by many to be immoral. Having a sexual affair when at least one of them is married is not what most people would consider to be acceptable and is a very bad example to students.
We also need to consider that this is a man (the headteacher) who is in a position of considerable responsibility. He has a duty of care to students, to his staff and to the parents of his students who rely on him to present a good example and to ensure his students (their children) are guided to behave well. Even his relationship with the teacher is questionable – head teacher to teacher relationships may well involve abuses of power and are always complex, fraught with complications and best avoided. The mere fact he was prepared to start such a relationship puts his judgement in question and this alone is in the public interest. The public has a right to know what sort of man leads one of their local schools.
The fact that he eventually committed suicide is very upsetting but does show that he realised the seriousness of his actions albeit too late.
Avtor, sicer britanski profesor medijske etike in pisec ene najbolj referenčnih knjig s tega področja sploh, zelo naravnost pove, da je bila zgodba v javnem interesu. Podobno kot sam (in v tem smo si vsi edini) opozarja na previdno obravnavo, še zlasti po samomoru ravnatelja, ter omenja pomembnost občutljivosti zaradi prizadete družine.
Glede opisa gre celo nekaj korakov dlje, kot bi storil sam: spolnost je res zasebna stvar, toda le tako dolgo, dokler se trudimo, da je zasebna, kar pa spolnost v učilnici ni – podatek o učilnici, šlo je za kabinet, je pač netočen in marsikdo bi morda rekel, da je razlika zelo velika. Vendar vsi ostali argumenti avtorja nakažejo, da to ni odločilna okoliščina, saj presenetljivo verjame, da je že sama nemoralnost dejanja, kjer je vsaj ena vpletena oseba varala, vse pa opravljajo javni poklic učitelja, po svoji naravi nekaj, kar večina ne bi sprejela in je slab zgled učencem. Njegova vloga ravnatelja nalaga odgovornost tudi do njihovih staršev, problematičen pa je tudi odnos z učiteljico, ker vključuje kompleksna razmerja – golo dejstvo, da je sploh začel takšno razmerje, je že v javnem interesu, ker ima javnost pravico vedeti, kdo vodi lokalne šole. Avtor celo samo dejanje samomora prebira povsem drugače kot trenutno »moralizirajoče« javno mnenje, obrnjeno proti medijem.
Drugo mnenje
I concur with your “personal view” as described in your original message: this was a story that justified reporting it, but the question is how to go about it. I agree that given the position of authority over young people and the degree of trust required for the headmaster, this conduct was a matter of public interest. Had he chosen to engage in these activities off campus, the analysis might possibly be different, but such a demonstration of bad judgment seems to me to be a matter of legitimate public interest.
The tricky part, I think, is what to do about the video. The need to authenticate it is obvious. It sounds like it was authenticated. But even so, news organizations would have to ask themselves whether to publish it online themselves. I believe mainstream news media in the United States would NOT publish it, at least not in its entirety, as a matter of taste. The privacy laws in the United States are not as strict as those in many countries in Europe, and media here tend not to defer to privacy concerns as much, but even so, the legal standard is that publication of material in which the subject has a reasonable expectation of privacy AND that would be highly offensive to a reasonable person is NOT protected by the First Amendment unless there is a countervailing “public interest.” This is based on a US Supreme Court decision from 2001,Bartnicki v. Vopper.
The story itself is, I believe, a matter of public interest. The salacious video probably is not — at least, not in its entirety. But in the United States, where privacy laws differ from state to state, the outcome might vary depending on the location of the legal action. As long as the news organizations did nothing illegal themselves to obtain the video, they would not face liability for that.
One of the biggest challenges for the “establishment” or “traditional” press is how to distinguish itself from non-traditional media, bloggers, etc., who have very different ethical standards. It is a difficult decision when others are linking or posting material to choose not to do so. Inevitably, some readers will praise that; others will say the news organization is depriving them of information. The key is to have a principled approach and to be as transparent about the decision-making process as possible. Readers may still disagree, but they will at least understand that the decision was not made lightly. The Society of Professional Journalists Code of Ethics (voluntary) suggests that journalists should “Seek Truth and Report It,” but also “Minimize Harm.” The balance is often difficult to strike.
Avtorica, sicer znana ameriška profesorica medijske etike, zelo konkretno pove, da je zgodba v javnem interesu in soglaša z idejo, da ni težava v tem, da o zadevi ne bi smeli poročati, temveč v načinu pristopa. Kot argumenta v podporo javnemu interesu navaja položaj avtoritete, ki jo mora imeti ravnatelj, kot tudi stopnje zaupanja, ki so za takšen položaj zahtevane. Tudi njena ocena navzočnosti interesa se nanaša (tudi) na čas pred samomorom. Ob tem opozarja, da bi njegova ravnanja zunaj šole morda lahko obravnavali drugače, tako pa so nesporno stvar njegove »slabe presoje«. Navedbe o previdnem ravnanju z videom in potrebi po njegovi avtentifikaciji so nekaj, glede česar se vsi strinjamo, po tragičnih posledicah v svojih dejanjih (žal prepozno) tudi rumeni mediji. Ker me je zanimal osnovni poudarek o javnem interesu, za razpravo na tej točki ni bistven: in seveda objava videa v danem primeru nikakor ni del takšnega interesa. Natančno dileme je lepo ponazorjena z iskanjem ravnotežja med dvema načeloma: »iskanje resnice in poročanjem« ter »minimiziranjem povzročene škode«.
Tretje mnenje
I tend to agree with you. It’s difficult for the quality media to completely ignore a story that is all over the Internet and the tabloid press, and there’s an argument to be made that they shouldn’t pretend to do so. So the question they face is how to cover it — ideally in a way that can broaden the discourse about the issues involved (not the sex itself, and not the outrageousness of the tabloid media, either … hardly news there, eh?), as you suggest. That also can perhaps create an alternative narrative for at least some subset of the population, as well as offer some hope to those involved that their lives can go on when the media storm abates.
Given the tragic outcome in this case, one potentially valuable story line to pursue might be what sort of help might be available to people who find themselves in this sort of horrible media glare. It happens all the time — there was a recent case here in the UK, with a similar sad outcome. What do psychologists or other experts advise as strategies for somehow coping with the immediate mortification created? That would be one public-interest angle to pursue, perhaps. There no doubt are others.
Ameriška avtorica, zaposlena v Londonu, tudi profesorica medijske etike, je podobno nedvoumna, da je zgodba v javnem interesu. Morda bi lahko kdo oporekal, da potencialno opisuje predvsem situacijo po samomoru učitelja, vendar sem v svojem vprašanju in opisu jasno naznačil dilemo pred samomorom, ne po njem. Da bi kvalitetni mediji povsem ignorirali zgodbo in se pretvarjali, da je ni, se ji zdi težko sprejemljivo. Izziv je kvečjemu, podobno kot že njeni kolegi poprej, kako bodo pristopili k pisanju, ne odločitev za opuščanje. Ta »kako« pa mora vsebovati načine širitve razprave, nenazadnje pa tudi jasne napotke, kako ravnati v podobnih primerih – v nedavnem v Veliki Britaniji so psihologi navajali strategije, kako ubežati javni sramotitvi – kar je vsaj ena oblika navzočega javnega interesa.
Četrto mnenje
While journalists follow various ethical codes, many lack a fundamental moral framework through which to view them. Basically, my reading of the situation is that the matter needed to be reported because of the public importance issues you raised, but the WAY it was reported could easily have focussed on the fact that a sexual act had occurred in a school building – involving a headmaster and a teacher – without going into the titillating details…
All coverage should focus on the public concern aspects at issue and upon what might be done to minimise harm from such circumstances in the future.
Avtor je profesor medijske etike v Avstraliji, ki opaža, da novinarji sicer sledijo različnim etičnim kodeksom, vendar jim primanjkuje osnovnega moralnega znanja, skozi katerega bi lahko presojali. Poročanje bi se po njegovem lahko osredotočilo na dejstvo, da je prišlo do spolnega akta v šolski stavbi, pri čemer ne vidi potrebe po poseganju v žgečkljive podrobnosti. Prej bi moralo slediti zadevam, ki so v javnem interesu v perspektivi zmanjševanje škode v podobnih situacijah v prihodnje.
Peto mnenje
Of course, once the headmaster killed himself, the story is of even greater importance, and the identity of the teachers, and of the school, must inevitably become public knowledge. Even then, I would hope that coverage would not identify the children involved.
I cannot and do not speak for the BBC in this. I can speak only as an individual journalist. On the basis of what you have told me I would have wanted to report the story as soon as it became known that children had put on the internet secretly-filmed recordings of their teachers engaged in a sex act. I would not have identified the teachers, the school, or the part of the country where it took place. But, even at that stage, the story raised important questions about the right to privacy when a “private” act takes place in a semi-public place.
Avtor je »trustee« (eden od desetih) pri BBC, tj. upravljalskega in programskega neodvisnega sveta, ki vodi ta ogromen in spoštovan britanski javni servis. Nanj sem se obrnil z vprašanjem, kako bi o primeru poročali pri njih: sam bi kot novinar o tem postregel nemudoma po objavi posnetka, vendar ne bi navedel imen učiteljev, šole ali dela države, kjer se je dogodek zgodil. Po samomoru pa je zgodba še pridobila na pomenu, zato je postalo navajanje identitete učiteljev in šole neizogibno stvar javne vednosti. Zdi se mu pomembno, da v medijskem pokrivanju ne bi identificirali učencev.
Kaj naj stališča tujih strokovnjakov povedo o domačih razmerah?
Glede na to, da so vsa prejeta mnenja v čistem nasprotju s stališči dominantne domače novinarske scene, ki je prav včeraj izdala »Javne zaveze za boljše medije«, bi smeli utemeljeno podvomiti v prevladujočo tezo o pravilnosti molka in mižanja v postopanju resnih medijev vse do trenutka samomora. Seveda bodo številni zamahnili z roko in dejali, da bi najbrž lahko navedli tudi nasprotna mnenja. Toda tudi če je to res, je zgornja evidenca verjetno dovolj vsaj za spoznanje, da je bila vehemenca novinarskega ceha premalo utemeljena. Podpis zavez, ki si za svoj osrednji predmet jemljejo etičnost novinarskega početja, je spodbuden dogodek, veliko grenkobe pa pušča, zakaj prihaja do njih tako pozno, čemu so bila opozorila doslej neuspešna, kot tudi neposreden povod zanje.
Pogumnejši se bodo vprašali po idiosinkraziji domačega razumevanja fundamentalnih medijskih dilem; izoblikovani pristopi na ravni »poročati ali ne« so zato že manifestacija rudimentarne odsotnosti obsežnejše novinarske refleksije o etičnih dilemah – na kar sicer opozarjam že dolga leta. Lažno dilemo sem v svojih zapisih opisal z metaforo o tem, kako z izlivanjem umazane vode skupaj z njim mečemo stran tudi dojenčka. Vzpostavimo lahko štiri linije novinarskih etičnih spraševanj, od katerih nobeno ni bilo povsem analizirano:
— kako so mediji pisali o zgodbi pred samomorom,
— kako so pisali o njej po samomoru (ko so »resni« medij končno spregovorili)
— kako bi morali pisati pred in po samomoru in ali je samomor res odločilen element za spremembo kurza v pisanju (vznik javnega interesa, za katerega se trdi, da ga ni bilo)
— kako so pisali in kako pisati zaradi samomora.
Ena od poglavitnih zagat je, kako razložiti, da je prav s samomorom tudi za resne medije javni interes nenadoma vzniknil in so iz pozicije molčanja prešli v pozicijo polnega angažmaja. A prav samomor in etičnost poročanja ob njem odpira še vrsto drugih aporij. Majhen primer: psihologinja Vida Poštuvan iz Slovenskega centra za raziskovanje in preprečevanje samomora je npr. izjemno hitro po samomoru medijem javno svetovala skrajno previdnost pri poročanju in zaradi ti. Wertherjevega učinka svetovala prakso, ki jo tujina že pozna: ob zapisih naj novinarji na koncu prispevka navedejo tudi kontaktne številke za tiste v duševni stiski. Kolikor sem pregledal odzive, nisem zaznal, da bi kdo njeno navodilo upošteval.
Nemogoča izbira
Iskalci grešnih kozlov so pozabili na vsaj dva ključna elementa: da je svoboda izražanja že ime za javni interes – in da je torej javni interes tudi v svobodi izražanja – ter da obstajajo položaji in vloge odgovornosti javnosti, zaradi katere posamezniki kot nosilci takih vlog, npr. zdravniki in sploh učitelji, vsaj do neke mere bolj podvrženi nivojem odgovornosti do javnosti. Osebno sem prepričan, da je tista meja, s katero sta vpletena prestopila mejo in prešla od pravice do zasebnosti v sfero javnega interesa, samo dejstvo, da sta to počela v šoli – kabinetni prostor dogajanja v luči omenjenega ni noben poseben olajševalni faktor.
Če se trdi, da (niti) rumeni mediji ne bi smeli sploh pisati ali poročati o primeru mariborske video afere, potem se postavlja meja vsebinsko primernega tako zelo visoko, da bi ti ostali brez vsaj polovice vsebin. Kdor si želi medijski svet brez njih, temu pač ne bo oporekal, toda nobena čisto resna cehovska zahteva ne računa s tem. Če DNS misli, da je treba rumene medije ukiniti, bo to moralo karseda naravnost povedati – in dvomim, da bo. Ko po novem tudi od rumenih medijev ali novinarjev terjajo, da podpisujejo etične zaveze, ne morejo v isti sapi zahtevati, da sploh ne pišejo. Nemogoče je hkrati terjati (v istem primeru), da ne pišejo in hkrati navajati pogoje, pod katerimi naj pišejo, saj slednje predpostavlja, da vendarle to lahko počnejo. Predlagani in pričakovani podpis zavez torej rumene medije kulpabilizira zaradi konteksta, za prihodnje pa jim »obljublja«, da se bodo morali odpovedati številnim vsebinam, ne le načinom poročanja. Kot rečeno, se smemo bati, da so zaveze izključno posledica le enega tragičnega dogodka, ne širšega uvida v medijska razmerja.
Še disclaimer za konec
Po mojem mnenju so dominantni mediji imeli ne enega, temveč celo dva razloga, da o primeru poročajo in s tem morda, kot že rečeno, posredno pomagajo nesrečnemu ravnatelju: prvi je, da je zgodba bila vsaj do neke mere v javnem interesu. Drugi je, da bi se morali oglasiti in kritizirati rumene medije, ne pa svoja obsojajoča stališča skrivati. Ker če so nekateri »resni« novinarji opreproščeno obsojali rumene, češ vi ste ga ubili, potem lahko puščico z isto opreproščenostjo tudi vrnemo: če ne bi molčali, če bi nesrečni ravnatelj čutil več podpore zase, ki ste mu jo raje izrekali molče, bi morda bil še živ. Eden od zgoraj navedenih medijskih strokovnjakov je zapisal še tole:
There are always those who will seize on irresponsible reporting to attempt to shut down a free press. That is why professional ethics and a desire to behave responsibly – so easily forgotten in pursuit of circulation boosting stories – are so important.
Namesto tega smo spoznali, da je največji domači novinarski ceh miselno kompaktna enota, ki redko dopušča drugačno mnenje in je poenoten tam, kje verjetno ne bi smel biti. Zavedam se možnosti, da bi mojim podobna stališča tisti, ki trenutno iz očitnih trenutnih razlogov iščejo argumente sebi v prid pred obtožbami novinarskega ceha, lahko zlorabili ali uporabili po svoji meri. Zato ne bo odveč znova ponoviti, da sem od vsega začetka obsojal oba pristopa kot napačna, resnega in rumenega, da se mi objava vpletenih imen nikoli ni zdela dopustna in še manj je bila takšno prikazovanje posnetega videa.
Več:
http://vezjak.com/2014/11/21/seks-v-mestu/
http://vezjak.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/
http://vezjak.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/
http://vezjak.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/
You must be logged in to post a comment.