Neznosna usoda vstajniškega duha

Se lahko v Mariboru na pragu leta 2015 ponovijo vstaje iz leta 2012? Bo nova tarča negodovanja novi mariborski župan, ki je s pridevnikom »vstajniški« izrinil prejšnjega? Nekateri menijo ali celo zavidajo, da je mariborski duh zgneten iz posebej vnetljive snovi, ki se vžge bistveno prej kod drugod in mu lahko potem sledijo še drugi požari.

Ni preprosto, situacija je zapletena kot še nikoli. Ker so se protagonisti sami razkrili, zdaj bolj ali manj vemo, da so vstaje v letu 2012 bile bistveno manj motivirane s socialno podstatjo mesta, revščino in brezposelnostjo ljudi. Še manj so bile iz tega razloge vodene. Tisti, ki smo dopovedovali ves čas, da je takšna hermenevtika preuranjena in tendenciozna, nismo govorili nečesa, kar bi večino prepričalo, lažje je bilo verjeti v romantično zgodbo o socialni bedi, povečini proizvedeno v Ljubljani, kjer razjarjeni tlačani zahtevajo odstop skorumpiranega vladarja in mu ne želijo več plačevati desetine. Zgodbo, ki je videti romantična zato, ker dobrota na koncu zmaga, vsi so siti in zadovoljni, lopovi pa za zapahi.

A se dogaja bolj v pravljicah. Neresničnost nakazane predpostavke motivov za začetek mariborskih vstaj leta 2012 ni v tem, da ne bi obstajala socialna beda v mestu in da ne bi imeli skorumpiranih vladarjev. Ne, nerealna ocena, ki je kasneje bila povod za val protestov in vstaj po deželi, zgreši predstavo o ohlapnejši ali kompleksnejši vzročni povezavi med enim in drugim. Ljudje so na mariborske ulice odšli iz gneva proti aroganci mestne oblasti in načrtovanega sistematičnega ropanja njihovih denarnic zaradi sistema radarjev. To je bila točka, ko so v nizu barabij preprosto dejali »Dovolj imamo« – spodbujeni z ustreznimi močnimi impulzi takrat anonimne facebook skupine. Če odmislimo kasnejšo vstajniško »marksistično postprodukcijo«, ko protesti dobijo celo barve podpore zatiranih delavcev in boja proti kapitalizmu, ko iz prazne ponovitvene geste skandiranja »Gotof si!« nenadoma na ulicah zraste uspešna ideološka agenda, ki vse težave vidi v kapitalu – spomnimo se na transparente »korupcija je kapital«, ki v resnici maličijo prave agende borbe proti korupciji v danem trenutku – v mariborskih razmerah ni bilo nikakršne posebne začetne artikulacije razlogov niti težav, kaj šele protestniških zahtev ali nakazanih rešitev. Edini program, ki se mu je sledilo, je bil lapidaren »Odidite!« S takšnim pozivom se resda vse začne, toda vse ostalo je treba šele zgraditi. V Mariboru se gradilo ni, če ne bi bilo Iniciative Mestni Zbor, bi tudi težko govorili sploh o kakšni pametni projektni zapuščini vstaj.

Iz vseh podanih zahtev po družbenem revoltu, kot so mu dejali, smo dobili dva omejena otipljiva politična »outputa«: zgolj v Mariboru je uspel odstop kakšnega politika, čeprav si del vstajniškega gibanja malce domišlja, da je dosegel tudi odstop Janševe vlade. Drugi uspeh je morda vznik Združene levice, ki je zajahala konja socialistične ideje in vstaje dodobra izkoristila za njeno promocijo do točke, da ji je uspel naskok na parlament. Na mestu opozicije in tudi sicer zaradi svojih ekonomskih stališč pa lahko v parlamentu danes počne vse ostalo razen tega, da bi vplivala na gospodarsko in socialno stanje v državi.

Ko je Maribor oktobra letos še v drugo dobil vstajniškega župana, se je celo kak mesec nazaj občankam in občanom zdelo, da so se na nedeljskih volitvah znova odločili pravilno. Zadnje ankete pa kažejo, kako hitro so volivci pripravljeni zanikati in spremeniti svoje odločitve. Če se je to včasih dogajalo šele po dolgih letih in recimo Francu Kanglerju nobena nova afera ni posebej škodovala, včasih celo nasprotno, v teh kriznih časih lahko šteje za usodno že majhna napaka – dr. Andrej Fištravec si v zadnjih dnevih ni nakopal negodovanja z nobeno posebno afero, dovolj je bila že napoved drastičnih rezov v kulturo in socialo. Za nami je že prvi protestni shod kulturnikov, v nekaj dnevih se obeta shod še večjih dimenzij. Želim povedati, da so ljudje v principu neskončno in preveč potrpežljivi, a da se tudi točka konca potrpežljivosti lahko zgodi nenadoma.

V obeh primerih torej, pri Kanglerju in Fištravcu, je kot sprožilec protestnega vala delovala že napoved nekega dogodka: obakrat gre za strukturno podoben udarec po žepu. Tako kot bi Mariborčane v prvem primeru nenehno teple položnice zaradi mandatnih kazni, za katere je postalo jasno, da bodo občanke in občane nenehno izčrpavale, je podobno trajna napoved reza prišla iz ust Fištravca in njegove začasne metle Damjana Laha: ukinjanje socialnih programov, javne kuhinje, materinskega doma, kulturnih programov. Gnev in jeza zatorej ne izhajata neposredno iz socialne stiske po sebi, izvirata iz napovedi, ki vodijo v manjšanje socialne varnosti, ter predvsem arogance lokalnega političnega občestva. Povedano drugače: če Kangler ne bi poskušal z radarji in Fištravec ne s finančnimi rezi, se za svoj položaj ljudje še ne bi bili pripravljeni sprehoditi na ulico.

Za mariborskega vstajnika bi moralo biti samoumevno, da bo poskušal zastaviti svoje telo vsakič, ko sta ogrožena njegova eksistenca in ponos. In tako kot Fištravec ni upravičil zaupanja ljudi, neglede na oba volilna rezultata, si kot vstajniški župan zasluži lekcijo vstaj. Težava je v tem, da je njihova realizacija v drugo, konec leta 2014, še bolj pod vprašajem. Nihče točno ne ve, katere politične grupacije imajo večjo željo, da bi pri tem sodelovale in s tem izničile civilnodružbeni predznak dogajanja. Kulturniški protest pred dnevi, na katerem so se znašli kar trije Kanglerjevi podžupani (Verlič, Mikl, Ujčič), je že malce nakazal, da bo vsaka nova vstaja najbrž zlorabljena za obračun enega dela politike z drugim. O tem si ne velja delati utvar. Napad odstavljenega župana na novega bo le ena od nians, ki se obeta. Povedano v vstajniškem žargonu morda velja: hobotnice še živijo in se borijo za svoje teritorije. Težko je reči, ali so v takšni nevtralizirani situaciji učinkoviti protesti sploh možni, kaj šele, da bi bili avtentični in bi na njih lahko prišla do izraza iskrena volja ljudi. Kajti tako kot leta 2012 tudi leta 2014 prav dobro ne vemo, kdo točno želi ustvarjati proteste. Še manj, ali v tej spirali revolta, če to sploh je, kakorkoli napredujemo. Vendar verjetno prihaja čas, kot bomo presegli tudi omenjene prepreke.

Zadnje tedne se v zgoščeni obliki znova zarisuje spoznanje, kako huda je moralna zadrega, če izvoljeni vstajniški župan – in zaenkrat imamo v državi le enega, zato smo brez izkušnje – ne upraviči svojega zaupanja. Tako rekoč usojeno mu je, da bo takrat, ko je preveč podoben skorumpiranim vladarjem, moralo ljudstvo plačati dvojno ceno.