Paranoja prevare in veseli december

Na Planetu Siol s pomočjo psihologinje dr. Veronike Podgoršek svarijo pred nevarnostmi, ki jih lahko prinese veseli december, ko včasih menda malce preveč popijemo in posledično še lažje proizvedemo kakšno nepotrebno ljubezensko afero.

Kaj storiti? Navodila so krepka. Podgorškova ponuja manjšo serijo navodil, utemeljeno na nečem, čemur bom rekel paranoja prevare – torej bolezenskem strahu, da se nam lahko kaj ljubezenskega zgodi, zaradi česar se je pametno zavarovati pred skušnjavo ali že neutemeljenimi očitki svojega partnerja, seveda pa biti obenem hvaležen tistemu, ki vas je pred tem posvaril.

Lepota sporočil

Podgorškova svetuje recimo, da se ne smemo zaplesti v dopisovanje. Začne se z lepim sporočilom, lahko se konča z nevarno afero. Kajti če je tu sporočilo, je hitro povabilo na kavo, če je povabilo na kavo, je hitro…. Ups, saj razumemo, a ne? In tudi če se ne zgodi, se je zgodilo že preveč:

Tudi zaradi “lepega sporočila” se lahko partner počuti prevaranega

Ob tem se kaj hitro zgodi, da oseba, ki ji je na primer sodelavec ali sodelavka poslal/-a “lepo sporočilo”, v dobri veri odpiše in se nato kaj hitro zaplete v dopisovanje, a o tem, ker je “nepomembno”, ne spregovori s svojim partnerjem oziroma partnerico. Lahko bi opisali, kako hitro se proces pisanja in obujanja spominov odvija in kako hitro pride povabilo na kavo …

Marsikdo bi rekel, da s tem ni nič narobe, da se ni zgodilo nič, da je bilo zgolj dopisovanje. A dejstvo je, da se je zgodilo. Zgodilo se je prikrivanje. Če se je med dopisovanjem začelo prebujati še čutenje ali kaj drugega, pa se oseba, ki za ta dopisovanja izve, brez dvoma počuti prevarano.

Nemogoča situacija »čeprav se ni zgodilo, se je zgodilo« nam izrisuje edino preventivno možnost – ker se navzlic temu, da se nič ni zgodilo, nekaj lahko dogaja, namreč sum vašega bližnjega, da mu nekaj prikrivate, je najbolje ne odgovarjati na lepa sporočila. Lepota pa je subjektivna, zato nas lahko vznemiri že najmanjši namig. Tu mora veljati čista abstinenca, zahteva se čista dis-komunikacija, sicer se bo vaš partner čutil prevaranega. Podgorškova očitno misli, da upravičeno.

Slišanje, ki ni več poslušanje

Naslednja groza možne skušnjave se skriva v pogovarjanju. Prepoved je jasna: nikoli se z nikomer ne pogovarjaj o svojih osebnih težavah, oziroma tega ne počni z nasprotnim spolom. Ni jasno, ali Podgorškova zaničuje istospolno usmerjene ali nanje preprosto ne pomisli:

Ne pogovarjajte se o osebnih zadevah

Najbolj ključno se je zavedati, da se z nasprotnim spolom ne smete zapletati v pogovor o svojih osebnih, partnerskih zadevah, še posebej, če imate doma težave. Dogajati se namreč začne, da se ljudje ravno prek komunikacije začnemo nezavedno čustveno povezovati in navezovati. Ti pogovori namreč temeljijo na tem, da začnete čutiti, da vas tretja oseba ne zgolj posluša, ampak da vas sliši, razume, kar pa vodi v občutja ljubljenosti. To človeku začne goditi in začne hrepeneti po še.

Paranoja prevare, lastne popustitve zvestobi, torej zdaj sega tudi v področje fizične komunikacije, ne le dopisovanja. Zdi se, da je za avtorico to še nevarnejša skušnjava, omogoča namreč, da se na tistega, ki mu zaupamo, tudi navežemo, kar je priložnost, ki jo hudič v nas komaj čaka. In takoj bo ogenj v strehi in naš sogovornik v postelji. Za kar pa ne vemo, če si res želimo. Če kaj, je treba res paziti, da ne pride do možnosti, da bi nas naš sogovornik v naših osebnih težavah tudi slišal – če bi nas le poslušal, bi bilo še kar OK. Ker če nas sliši, to sproži razumevanje, kar je še večja groza. In tam, kjer je razumevanje, je občutek ljubljenosti, s tem pa hrepenenje in decembrska afera je tu, z njo pa godlja. Nje pa res nočemo, čeprav bi se radi pogovarjali. Abstinenca v pogovoru z nasprotnim spolom je torej nujna. (Podgorškova žal ne pojasni, kako teče pogovor z njo, saj vendar deluje kot družinska terapevtka. Mar ni potem ona sama podvržena isti verigi občutkov, ko jo njen obiskovalec posluša, sliši, razume in končno začne hrepeneti… velja pa tudi zanjo.)

Hudič spletnih portalov

Vrag se skriva tudi na spletu, tam so Sirene pomenkovanja še hujše, zato velja naslednja zapoved:

Na spletnih portalih ne odgovarjajte in se ne zapletajte v osebne pogovore, saj lahko s tem drugi osebi kaj hitro nenamerno sporočite, da ste zanjo zainteresirani.

Argument proti pomenkovanju na spletu na osebni ravni  – verjetno se misli tudi ali predvsem na socialna omrežja – se ponovi, v opis je zdaj vključeno tudi »nenamerno« sporočanje«, ki bi nehote (najbrž hote, torej na nezavedni ravni) drugim signalizirano našo odprtost. Ki lahko hitro preide v kofetkanje, in že je tu opisana nevarna skušnjava, ki je ne bo mogoče ustaviti. Ker je nevaren sleherni fizični stik, SMS sporočilo, spletni pomenek in katerakoli druga vrsta nagovora, bi se smeli vprašati, kaj sploh bi izpolnilo kriterij, v katerem bi se človek lahko komu izpovedal?

In ker je avtorica kolumne po vsem sodeč strokovnjakinja za družinsko terapijo, je kot Veronika Seleš napisala priročnik o nezvestobi, ki so ga reklamirali kot prvo celostno delo o tej temi:

Priročnik Nezvestoba je prvo delo v Sloveniji, ki celostno obravnava pojav nezvestobe in tudi teme, ki so neposredno povezane z njo, na primer ljubosumje in laganje.

Avtorica v globino razišče, kaj nezvestoba sploh je, zakaj do nje pride, kako se lahko z njo spoprimemo in tudi, kako lahko na učinkovit način preprečimo, da bi ogrozila našo partnersko zvezo. Podrobno se ukvarja tudi s tako imenovano novo vrsto nezvestobe, ki se pojavlja na delovnih mestih in na spletu. Razloži različne tipe nezvestobe, okoliščine, v katerih se določen tip pojavi, in kar je najpomembnejše, kako se s posameznim tipom nezvestobe spopasti in se ozdraviti posledic. Vsem trem prizadetim stranem ljubezenskega trikotnika je posvečena posebna pozornost, torej tako varajočemu partnerju, prevaranemu partnerju in tudi tretji osebi, ki se je znašla med njima. V knjigi vsak, ki se prepozna v kateri izmed teh vlog, lahko najde prepričljive nasvete in načine, kako poiskati izhod iz nastale situacije in nadaljevati normalno življenje z novim zaupanjem v partnerstvo – bodisi obnovljeno staro ali pa utemeljeno novo.

Paranoja prevare in lastne nezvestobe, možnosti torej, da bomo popustili samim sebi in nenadzorovano zbezljali v afero, ni naključna interpretacija v nekem mediju, prej glede na izdano knjigo lahko verjamemo, da avtorica z njo uspešno širi svojo ideologijo tudi širše. Kako in kje so njene trditve podvržene strokovnim presojam, bi bilo zanimivo vprašanje, ki si ga nihče ne zastavlja – in najbrž velja enako tudi za urednike medija, ki jo objavlja.

 

P.S. Nekateri so kritizirali razumevanje, po katerem se strokovnjakinja s svojimi nasveti naslavlja na vse in od njih pričakuje zvestobo. Nasveti naj bi veljali le za tiste, ki nezvesti ne želijo ostati.

Bodi rečeno kot prvo, kolumnistka in terapevtka verjame, da je kar 80 odstotkov populacije nezveste. Verjetno vsi med njimi ne želijo prenehati s svojo prakso, toda še vedno lahko sklepamo, da torej potencialno naslavlja nadvse veliko množico ljudi. Ne moremo je obtožiti, da kogarkoli s svojim nasvetom posiljuje, daje napotke le tistim, ki jim je nezvestoba v napoto. Toda kaj to spremeni glede kvalitete njenih nasvetov?

Narava njene razlage nezvestobe, tudi že definicije, ostaja težko prebavljiva. Avtorica namreč zapiše, da »se pogosto dogaja, da čustvena nezvestoba preide tudi v seksualno« in potem svari pred prvo. Se pravi, da ne sme priti niti do prve, ki je po njenem opisu tole: »Ko hodiš na kosila s točno določeno osebo, ko te ščemi v želodcu in ko to skrivaš pred drugimi, ne rabiš nobene spolnosti, da varaš.«

Preprosto povedano: ščemenje v želodcu je v primeru, če ste vezani, že vaše varanje in izraz preslabe ljubezni do (zakonskega) partnerja! Ne moremo dejati niti, da situacija opisuje potencialno varanje, ne nujno preteklo. Kajti ščemenje v želodcu že je varanje. Bizarno, bi rekel.