“V Mariboru ne moremo več razmišljati, koliko cest bomo obnovili, kakšno razsvetljavo bomo imeli in koliko kilometrov vodovoda bom napeljali v naslednjih dveh letih. V resnici se pogovarjamo o tem, kakšen kos kruha bomo lahko odrezali občanom. Če je bil ta do zdaj polovični, bo zdaj samo še četrtinski,” je resnost razmer opisal Lah.
Le dober mesec po volitvah, ko so nam obljubljali mleko, med in novih 5000 delovnih mest, je prišla streznitev: nič več leporečenja, Maribor je na robu bankrota.
Trpko misel so stari in novi zmagovalci položili v usta mariborskemu županu dr. Andreju Fištravcu in predvsem novi metli, direktorju mestne uprave Damjanu Lahu, za katerega trenutno še ni jasno, ali so ga vpoklicali zato, da bi objektivno presodil občinske finance, ker jih njegov predhodnik ni zmogel, ali tudi zato, ker bo lapidarna presoja s strani prišleka zvenela bolj prostodušno in bo lažje šla z jezika.
Morda bi med volilne obljube morale uvesti tudi nujno zahtevo, da nam politiki niso v ničemer prikrivali dejanskega stanja in da bodo odstopili nemudoma, če so ga. En mesec je res kratka doba za takšno razkritje, ki pove, da nam je nekdo veliko tega preprosto prikrival.
Napoved, da bomo zdaj jemali revežem, ker denarja več ni, je Lah začinil še z opisom, da bo zmanjkalo tudi denarja za WC papir. Rezanje programov s področja sociale, sofinanciranje humanitarnih dejavnosti, javne kuhinje, Rdečega križa, Materinskega doma, letovanja otrok in podobno je nadomestila še napoved povečevanja cen komunalnih storitev.
Večerova anketa Vox populi je zato pomenljiva:
Če primerjamo oceni, čemu bi Mariborčani dali prednost, socialnim projektom ali višjim cenam položnic, jih navzlic močni stigmi socialno ogroženega mesta skoraj enako število anketiranih daje prednost temu, da se položnice ne bi dvignile: 33 proti 38 odstotkom.
Kaj nam to pove o socialni občutljivosti?
You must be logged in to post a comment.