Samo trije ali štirje dnevi so bili potrebni, da se je začetna medijska psihodrama glede mariborskega samomora ravnatelja in iskanja dežurnih krivcev zanj v medijih čisto polegla in praktično poniknila. Žal pričakovano. Pobudam h konkretnim dejanjem je sledilo bolj malo akcije, dramatične besede so uvenele čez noč, pozivi k samorefleksiji tipa »Smo se iz tega kaj naučili?« so bili že od začetka mišljeni bolj ali manj kot retorične puhlice. Sledili sta morda dve omizji, kakšna kolumna več, in to je vse. Kot da bi medijska psihodrama že bila vkalkulirana v virtualnost njenega prikazovanja, kot da bi bil pretirani šok morda namišljen, da bi znova plenil zgolj pozornost, se prelil v novi dobiček lastnikov ter pomiril slabo vest. V nekem delu res, v spet drugem pa je nenaden padec zanimanja in odsotnost refleksije pač stvar začetne zadrege, da slovenski novinarski ceh ne prenaša najbolje premisleka o sebi. Potrebovali smo še en dokaz.
Moralno-medijska panika je bila bolj namenjena metanju peska v oči, kazanju s prstom na druge, da se ne bi morda kdo spomnil pokazati s prstom na nas. Poglejmo, kako so se oblikovali medijski krogi moralizirajočega pekla. Naštel bom tri vrste moraliziranja – z njimi merim na neupravičeno, pretirano ali hinavsko uporabo morale, vsaj enega od teh elementov – in temu dodal še četrto, svojo moralno obsodbo, za katero verjamem, da ni nič od tega (kakorkoli bi lahko kdo menil nedobronamerno drugače).
Trije krogi
Prvi krog je krog ljudstva, ljudsko moraliziranje glede dejanja, ker je videla v početju ravnatelja in učiteljice gnusno pohujšanje. Ta vrsta, hipokritična ali ne (torej v smislu, da sami počnemo to, kar drugim ne privoščimo), je prva vrsta moraliziranja v zadevi »mariborske spolne afere« (ki to ni, dogodek se izmika pametni označitvi) in zadeva oba akterja zgodbe. Kako sta mogla, kako sta mogla na tem mestu, kako sta mogla na tak način? Moralistična ost je bila osredotočena na tri »problematične« točke: nezvestobo, mesto spolnega razmerja in vrsto spolne prakse, tožeča stran je bil »emancipirani« del ljudstva in mediji, obtoženec pa konservativno hipokritično ljudstvo, ki sladostrastno (skrivaj) ogleduje posnetke le zato, da bi lahko s prstom krivilo nedolžna človeka. Rumeni mediji so stregli prav tej vrsti želje ne zgolj po radovednosti, temveč tudi z moralističnim spraševanjem kot takšnim. Kajti tudi takšna je njihova pomembna funkcija, kakorkoli velikokrat po krivici spregledana: ne zgolj kri in sperma, tudi čudenje, vihtenje rok, gnus, groza in zgražanje.
Drugi je krog moraliziranja glede ljudske hipokrizije v odnosu do rumenih medijev. Ko je samomor sprožil občutke krivde, je prišla na vrsto še ona: medijske drhali so morile, zato jim je treba soditi. Do trenutka tragičnega samomora je prva vrsta moraliziranja bila sploh edina; po samomoru se je hitro vzpostavila še ta, ki je kazala s prstom na hinavščino ljudi – natanko tisti, ki so se v začetku naslajali nad zgodbo in bili pridni konzumenti medijev, so zdaj v prvi vrsti ogorčeni nad mediji samimi, so nam dejali »resni« novinarji. Priznam, da posebej široke evidence za to hinavščino sam sicer nisem zaznal, čeprav dopuščam točnost ocene. Obtoženec tega tipa moraliziranja je bilo znova ljudstvo,to pot ne konservativno hipokritično, ampak dojeto na splošno, kot lojalni uporabnik rumenih medijev: »Vi, ki vas zanima zasebnost posameznika in ste pripravljeni skrivaj ali odkrito po njej brskati, ste nesrečnika ubili – če bi gledali proč in vas ne bi zanimalo, rumeni mediji ne bi sledili vašim pričakovanjem. Zato ste krivi.« Velja poudariti, da je bilo moraliziranje glede ljudske hipokrizije dvoslojno: na prvi ravni je očitalo, da so ljudje ubili nesrečnega človeka s svojo radovednostjo in naslado že kot uporabniki rumenih medijev, na drugi se je poudarjala dvojna morala, ki se sprva naslaja, potem pa pozabi na to dejstvo in se zgraža nad mediji, ki so ji naslado omogočili. Tožeča stran so bili znova »emancipirano« ljudstvo in »resni« mediji.
Tretji krog je stekel v odnosu »resnih« novinarjev do rumenih medijev: če smo natančni, v resnici ne samo do rumenih medijev, pač pa kar vseh, ki so o primeru pisali, namesto mižali. Geslo »Ubili so ga mediji« je bilo njihovo včasih eksplicitno izrečeno, včasih manj jasno podano geslo. Če bi ne imeli rumenih medijev, bi svet izgledal bistveno lepše in reševali bi življenja: zato je treba storiti vse, da bodo državne inšpekcije in drugi organi pregona storili svoje in prestopnike kaznovali.
Lepo in prav, naj se zgodi. Toda ta misel »resnih« medijev in stroke je predpostavila, da bomo vse težave rešili tedaj, ko bomo, čisto enostavno, rumene medije odpravili. Ni pomislila, da se to najbrž ne bo zgodilo in da ustrezni načini regulacije tega enostavno ne morejo zahtevati, temveč napraviti vse, da se rumene medije omejuje in sankcionira, ne pa tudi odpravi.
Že pomisel, da bi vse bilo v najlepšem redu, če rumenih medijev ne bi bilo, je močno simptomalna: nakazuje namreč načelno izhodišče, na vrhovni medijski princip, ki so ga do tega trenutka vsi izpostavljali: ker v mariborskem primeru ni bilo nikakršnega javnega interesa, bi morali mediji enostavno molčati. Resni mediji so torej od rumenih pričakovali nekaj povsem nemogočega, nekaj, za kar so vedeli, da ti ne morejo izpolniti: krivi so že, ker so sploh pisali, ne le, kako so to počeli. In vendar so vse do nesrečnega trenutka samomora ravnatelja (29. novembra, DNS se je oglasil dan kasneje) molčali tudi glede njihovega ravnanja. Zaradi obeh okoliščin jemljem njihovo ravnanje za moraliziranje. Tudi zategadelj, ker pozivi k prevzemu odgovornosti zvenijo preveč lahkotno, dokler do prevzema res ne pride.
Če si pogledamo strukturo iskanja krivcev za tragedijo, kjer je treba vedno znova poudarjati, da je proces stekel v vseh primerih šele po samomoru, ne pred njim, potem dobimo naslednjo situacijo:
Resni mediji -› krivda je pripisana ljudstvu in rumenim medijem
Rumeni mediji -› krivda je pripisana ljudstvu
Ljudstvo -› krivda je pripisana ljudstvu (ne »mi«, ampak »oni«) in rumenim medijem
Moja pozicija je malce drugačna, malce osupljivo pa je ne zagovarja praktično nihče: iz kroga krivcev težko izvzamem resne medije. Še huje, ker so bile reakcije ljudstva in rumenih medijev predvidljive in težko spremenljive, pripisujem še večjo težo napačnemu pristopu resnih medijev, DNS in stroke. Njihov »acting out« šele po samomoru ne morem šteti za nič drugega kot za dejanje prikrivanja lastne napake: njihov molk je zajel hkrati mižanje glede dogodka (češ, ni javnega interesa, zato glejmo proč) in obenem opredelitev do ravnanja drugih medijev, najbrž z argumentom, da bi s tem pridodali prvim preveliko pozornost.
Kako pojasniti, da do trenutka novinarska srenja ni zmogla niti najmanjše kritične refleksije na svoj račun? Vrana vrani ne izkljuje oči?
Poziv k »zamisliti se pri sebi«
Za začetek bi bilo dovolj, da se zamisli vsak pri sebi, kaj vse to pove o družbi, o medčloveških odnosih. In ja, o medijih po slovensko. Šele nato lahko začnemo pot do boljše medijske in siceršnje kulture v državi. Kjer bo za medijske prakse, kot so podčrtale mariborsko tragedijo, veljala ničelna toleranca.
Drži, da smo o tem novinarji spregovorili pozno, zato je še pomembneje, da ne ostanemo le generali, ampak da novinarstvo ne gre mimo odgovornosti in kršitev.
Predsednik DNS Matija Stepišnik je kot edina izjema zmogel majhno polpriznanje, da so morda novinarji o zgodbi spregovorili malce pozno. In res se zdi, da molk in neodzivnost resnih medijev, novinarskih združenj in stroke niso bili v opevanem javnem interesu.
Vendar iz navedenega stališča sledijo številna protislovja, tako rekoč paradoksi. Naj navedem dva. Najprej je tu paradoks molka: »Drži, da smo o tem novinarji spregovorili pozno« se ne ujame s trditvijo, da je bila edina pravilna drža novinarjev molk. Ker če je bila pravilna, niso spregovorili (pre)pozno. Molk je po definiciji odsotnost (spre)govora. Treba se bo končno odločiti: bodisi niso spregovorili prepozno bodisi ni bilo prav, da so molčali.
Naslednji je paradoks odgovornosti: »Zato je še pomembneje, da ne ostanemo le generali, ampak da novinarstvo ne gre mimo odgovornosti in kršitev.« se ne ujame s trditvijo »Za začetek bi bilo dovolj, da se zamisli vsak pri sebi, kaj vse to pove o družbi, o medčloveških odnosih. In ja, o medijih po slovensko. Šele nato lahko začnemo pot do boljše medijske in siceršnje kulture v državi.«
Namreč bodisi novinarstvo ne bo šlo mimo odgovornosti in kršitev (beri: ustrezno takoj zahtevalo sankcije za novinarska in uredniška ravnanja) bodisi bo zadovoljno, da se »za začetek« vsak zamisli pri sebi, potem pa bo »šele«, kot pravi avtor, spontano in kot po čudežu sledila boljša medijska kultura v državi. Kje je zdaj začetek, v dejanjih DNS ali v abstraktnem dejanju »zamišljanja nad sabo«, ki ga mora izvesti sleherni državljan? In še: kako naj mediji terjajo refleksijo od državljanov, če drži, da velikokrat bežijo pred njo že sami?
Več o tem:
http://vezjak.com/2014/11/21/seks-v-mestu/
http://vezjak.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/
http://vezjak.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/
You must be logged in to post a comment.