Neposlušni Juncker

Domača limonada z iskanjem in potrjevanjem slovenskega kandidata za evropskega komisarja je dosegla oba vrhunca: od začetnega zgražanja nad neetičnostjo, samokandidiranjem in domnevno bolestno ambicioznostjo Bratuškove, ki jo je treba na vso silo ustaviti, smo dan ali dva po razkritju liste Junckerjevih izbrancev naprošeni, da smo na izbiro ponosni.

Da bi bili ponosni na to izbiro, nas naproša sama Bratuškova, energetski krogi in lobiji (gospa naj bi bila predvidena ne le za mesto podpredsednice, temveč bo pokrivala pomemben resor energetike), pa tudi zagovorniki slovenskega interesa ali celo razuma in argumentacije v tej zgodbi, v kateri so nenadoma okrivljeni mediji kot napihovalci sovražnih senzacij. V veliki meri po pravici, a je krivda po moje bistveno bolj deljena. Na kateri točki bodo na izbiro saltomortalno postali ponosni tudi predsednik vlade in politične stranke na levo in desno, ki jih je upor proti Bratuškovi nepričakovano združil?

O spopadu dveh povsem nasprotnih pozicij in nepričakovanem obratu v zahtevah kdaj drugič – za trenutek si vendarle velja priklicati v spomin nek drug moment v razvoju dogodkov, namreč detajle politično diktirane animoznosti do takšne izbire.

Ne samo, da predsednik vlade rad ali celo pretežno govori o etiki, bil je eden tistih, ki so vodili igro proti izbiri kandidatke. Kako etična je bila njegova drža, ko je v Bruselj pošiljal druga dva, klical Junckerja in si potem premislil, češ saj s tem nimam nič?

V prejšnjem zapisu sem že pokazal, da je Cerarjevo kislo grozdje obrano nekam pozno: svoje intervencije je na koncu interpretiral kot odvečno vpletanje v nekaj, glede česar nima pristojnosti. Povedal je:

Pojasnjujemo, da je postopek kandidature za evropskega komisarja pristojnost in odgovornost Vlade RS, ki se poslavlja, izbirni postopek izmed predlaganih kandidatov pa je v celoti v rokah prihodnjega predsednika Evropske komisije Jeana – Clauda Junckerja.

A je potem novinarjem nakazal čisto drugačno zgodbo: Junckerju je svetoval, da Bratuškove ne izbere, a ga ta ni poslušal.

Po moje je neetično trditi oboje hkrati, če veš, da ni združljivo: bodisi je Cerar rahlo pozno spoznal, da posega v kompetence Junckerja in prepoznal svojo nepoklicanost, da intervenira in ponuja svoje kandidate, bodisi je poskušal na Junckerja vplivati, a se ta ni dal. Oboje pač ne gre skupaj. Če je namreč želel vplivali na Junckerja, a je ta ostal neposlušen, je za nameček ravnal tudi politično in diplomatsko nekulturno; kot je dejal kasneje dovolj avtoritativno, o kandidatih odloča on. Pika. Pa kaj, mediji so opazili vse, le tega ne.