Nevidna gibanja kot konstrukt

Miro Cerar je ob včerajšnji splavitvi svoje stranke v hudi časovni stiski pred julijskim volitvami znova navrgel, da so ga v tak korak prisilile okoliščine. Konkretno, odstop vlade:

“Postali smo družba kraje in laži”

“Nismo si znali predstavljati, da nam bodo lastni plenilci razvrednotili težko pridobljeno državo in uničevali našo lastno nacionalno substanco. V veliki, daleč preveliki meri smo postali družba kraje in laži. Družba nezaupanja. Družba manipulacij.”

Če vlada ne bi padla, bi bili še naprej gibanje

Cerar je poudaril, da bi bili še naprej gibanje, če se ne bi zgodil nepričakovan padec vlade. “Na stanje v državi lahko zdaj neposredno vplivamo le tako, da se organiziramo kot politična stranka in zmagamo na volitvah.” Dejal je, da so do zdaj kot civilno družbeno gibanje delovali povsem neodvisno in samostojno, brez kapitalskih, klientelističnih, lobističnih ter finančnih in političnih ozadij.

Prvič, ne prepriča med Cerarjeva zaskrbljenost za stanje v državi. Če bi bila iskrena, bi njegovo gibanje, na katerega se sklicuje, češ da obstaja že eno leto (ali celo leto in pol, je dejal), do danes moralo pokazati vsaj minimalno dejavnost in manifestirati svojo legitimnost. Pa je ni. Kot sem  že na široko dokazoval, ne obstaja najmanjši indic, da bi njegovo civilnodružbeno gibanje od sebe dalo karkoli otipljivega vse do danes, zato lahko upravičeno sumimo, da je bilo ustanovljeno izključno za potrebe organizacije prihodnje stranke. In to je zloraba civilne družbe.

Drugič, če je Cerarjevo nevidno gibanje (beri: brez znanih stališč, obrazov, programa, spletne strani, česarkoli) resnično računalo biti »še naprej gibanje«, kot se je včeraj izrazil, kdaj je, končno in v resnici, nameravalo sploh kaj storiti proti uničevanju nacionalne substance, kraji družbenega premoženja, manipulacijam in lažem? Žal nimamo na razpolago prav nobenih indicev, da bi mu v to verjeli: bistveno verjetneje je, da je padec vlade enostavno približal državnozborske volitve kot edini cilj nevidnega gibanja, zato je moralo pohiteti.

Po vsem, kar lahko sklepam in vsem, kar vem tudi sicer, je nastop tik pred volitvami bila edina agenda tega misterioznega gibanja brez imena in vsebine; doslej se ni izkazalo npr. niti z enim samim javnim stališčem ali dejanjem. In v tem dejstvu tiči neposreden dokaz, da je bila imenovana civilna družba zlorabljena oz. uporabljena za politične potrebe.

Ob tem nastopi naslednji paradoks: Cerarjevo gibanje je nastalo v času največjega protestniškega vrenja v Sloveniji, torej uličnih pohodov civilne družbe. Cerar se jim ni pridružil, kakor je večkrat pojasnil, ne sam ne v imenu kakšnega kolektiva – kar na njegovo koncepcijo gibanja meče zanimivo interpretativno senco. Kakor da bi koncept njegove civilne družbe želel slediti neki togi, formalnopravni in prazni definiciji, njenemu pravnemu obstoju brez vsebine in outputa, v čistem in polnem kontrastu glede na pestrost in barvitost neformalnega žuborenja na ulicah. Kakor da je njegova koncepcija destilirano čisto zanikanje tega drugega. In smo spet pri naslednji dilemi: ne le, da je na delu zloraba, tej se pridružuje bržkone tudi temeljno nerazumevanje.