Verbič proti Verbiču in verbalni kokošnjaki

Harem je šel, kokoši. Pa to naj bo zapisano.

Na te besede se je oglasilo Društvo novinarjev Slovenije in obsodilo dovtip postojnskega župana Jerneja Verbiča ne minuli seji občinskega sveta kot »hud napad na novinarsko avtonomijo«. Župan si je prostaško privoščil lokalne novinarke.

Pravilno in ustrezno dejanje ceha, le besede in opisi so izbrani nenavadno, kot bom pokazal v nadaljevanju. Čeprav se zdi dogodek na prvi pogled minoren, se zavzemam za ničelno stopnjo verbalne netolerance in suspenz razlikovanja med »majhnim« in »večjim« šikaniranjem. Če se bomo ukvarjali s manjšimi diskreditacijskimi prekrški, nam hitreje bodo prezentnejši večji. Da imamo velike težave z enimi in drugimi, že z njihovim prepoznavanjem, pa evidentiram že leta.

Jernej Verbič proti Jerneju Verbiču

Naključje je hotelo, da sem pred tednom dni tudi sam pisal o Jerneju Verbiču. A v tem primeru o članu vodstva istega Društva novinarjev Slovenije in njegovih verbalnih diskreditacijah na moj račun. Verbalizmi prvega in drugega Jerneja Verbiča niso tako zelo različni.

Po pričakovanjih nisem prejel nobenega odziva s strani DNS na svoje pisanje, na kar sem že navajen, čeprav ni dvoma, da je bilo s tem društvo seznanjeno. Vsaj za osebni pogled in subjektivno perspektivo lahko povsem upravičeno rečem, da se zdi, da je novinarju Jerneju Verbiču dovoljeno tisto, kar politiku Jerneju Verbiču ni dovoljeno. Pač dvojni vatli: jaz lahko, vi ne smete.

Zakaj? Predstavljajmo si zdaj, da novinar Jernej Verbič o politiku Jerneju Verbiču zapiše ali pove naslednje:

»Župan Jernej Verbič je v otroštvu na glavo padel, pa se mu to pozna. Ima preveč časa v življenju (zato lahko novinarke primerja s kokošmi), je politični plačanec (SDS, kajpada) in je sploh kronično nesrečen (seveda, nič čudnega, da ima slabo mnenje o ženskah).«

Kakšne posebne kvalitativne razlike med diskreditacijo v prvem in drugem primeru pač ni. In če je ni, v čem je novinar Jernej Verbič boljši od politika Jerneja Verbiča? Bi smel drugim očitati tisto, kar počne sam?

Primerjave z živalskim svetom, ki jim manjkajo dokazi

Naključje je tudi hotelo, da je taisti novinar Jernej Verbič v svojstvu DNS v prispevku TV Slovenija moral komentirati verbalne šikane politika Jerneja Verbiča. In je dejal:

»Primerjajo jih z živalskim svetom, z najstarejšo obrtjo na svetu, kar pavšalno jih obtožajo, da lažejo, ampak nič od tega ni dokazano.«

Ta argumentacijski dosežek si velja večkrat prebrati: nerodnost je bržkone proizvedla misel, da je greh politika Jerneja Verbiča v tem, da novinarje primerja z živalskim svetom in prostitutkami ali prostituti, a »nič od tega ni dokazano«. Da bo treba (znanstveno) dokazati, da novinarke niso kokoši? Nerodno, ker županov zdrs pač ni v tem, da tega ni dokazal, žaljivost in kompromitacija nista nujno ali celo sploh odvisni od dokazil. Mimogrede, tudi George Orwell  je v svoji politični satiri Živalska farma pripadnike človeške vrste gladko primerjal z živalsko, a tega nihče ne jemlje za žalitev. Stališče DNS torej res ni zadelo bistva in narave kompromitacije, tudi če bi novinar Jernej Verbič sicer ne bil nagnjen k njihovi uporabi.

In še zrcalni diskreditacijski obrat po načelu »plenica smrdi«:

Medijski strokovnjak dr. Marko Milosavljevič županovo izjavo komentira kot zelo zanimivo. »Več pove o županu, kot o tistih, o katerih naj bi govorila. Kaže znake nestrpnosti do novinark in do žensk. Vsaka posploševanja so neustrezna, ampak v določenih primerih se človek spomni, zakaj je nastal rek, da je s politiki kot s plenicami. Treba jih je pogosto menjavati, da se ne usmradijo.«

Dr. Sandra Bašić Hrvatin je prepričana, da novinarji ljudem, ki žalijo, sploh ne bi smeli dati medijskega prostora, saj s tem njihovo ravnanje »normalizirajo«. »Eno je poročanje o delu institucij, drugo pa o ljudeh in njihovih izjavah, ki ne spadajo v javnost.«