Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu

Pahorjeva novoletna poslanica državljankam in državljanom na današnje Silvestrovo razkriva sicer nezakrito in težko zgrešljivo »pisavo« predsednika. Ne le v jezikovnem oziru z obveznimi patetičnimi vložki, ne le zaradi pedagoške pokroviteljskosti, tudi zaradi psiholoških nesmislov in populističnih nakladanj.

Naj omenim le tri ali štiri stvari, ki padejo v oči iz celotnega besedila:

Drage državljanke, spoštovani državljani.

Nikoli, nikoli in nikoli več se ne sme zgoditi, da nas bi taka ali podobna kriza znova spravila na kolena. Na predvečer novega leta, v katerem se bomo skoraj zanesljivo izvlekli iz najhujšega, si moramo zato nekaj obljubiti. Napak ne bomo več ponovili, ker smo se iz vsega hudega nekaj naučili. Nikoli več, zaradi kratkoročnih političnih koristi, zaradi komotnosti ali celo zaradi strahopetnosti ne bomo odlašali s potrebnimi odločitvami, preden bo prepozno. Nikoli več ne sme nedostojno visoko ceno za odsotnost voditeljstva nepravično plačati tako veliko naših ljudi.

Moje sodržavljanke in sodržavljani.

V prihodnjem letu bo za odtenek bolje. Ne bo še povsem konec krize, vendar bo skoraj zanesljivo začetek njenega konca. In zaradi utrujenosti od nje bomo tega upravičeno veseli. Vendar je ključno, da ne bomo kot družba prehitro in preveč zadovoljni. Gospodarsko okrevanje je sicer zelo pomembno. Toda za modernizacijo naše družbe in države ter za našo večjo prilagodljivost razvitemu svetu ni zadostno. Potrebujemo zelo zahtevne strukturne spremembe, zlasti na področju zdravstva in visokega šolstva. In iz izkušenj vemo, da jih je mogoče doseči le, če smo pripravljeni sodelovati.

Kot predsednik republike čutim ob tej važni uri preboja dolžnost in odgovornost, da spodbudim vse nas k medsebojnemu spoštovanju, sodelovanju in povezanosti. Če bomo vsi dali od sebe najboljše, smo kot narod in država sposobni doseči neverjetno dobre stvari. Skupaj lahko dosežemo nepredstavljivo. Postavimo mejnike boljšega in bolj pravičnega sveta tudi za naše otroke in vnuke.

Kar se pa želja za srečo tiče…

Usoda nam pokloni srečo v znak hvaležnosti, za naš pogum in dobroto.

Lep večer.

Prvič, predsednik republike si gladko privošči jezikovno prisvajanje državljanov. »Moje sodržavljanke in sodržavljani« zveni zaradi uporabe zaimka kot nasilno prilaščanje tistih, ki ne želijo biti Pahorjevi »njegovi«. Recimo takih, ki jim ni prišlo na pamet, da bi ga volili – in v skupni masi vseh volivcev jih je celo daleč največ. Pogledal sem nekaj govorov svetovnih voditeljev in presednikov in našel le en primer (dopuščam, da jih je še več), kjer je nekaj podobnega storil JFK ob svoji inavguraciji. Ja, tisti JFK, ki ga Pahor sebi rad postavlja za zgled. Vendar zaimek v angleščini zveni bistveno manj invazivno:

And so, my fellow Americans, ask not what your country can do for you; ask what you can do for your country.

My fellow citizens of the world, ask not what America will do for you, but what together we can do for the freedom of man.

Drugič, predsednik se obnaša kot šef UMAR-ja, kot ekonomski analitični prognostik. Ve nekaj, česar ne ve skoraj nihče: da bo menda »skoraj zanesljivo« leto 2014 prineslo gospodarski napredek in konec krize. V tem je res pogumen; ravno pogum je tisto, o čemer govori na koncu prispevka. Navajati takšne optimistične prognoze, za katere sploh ni poklican, pa še to v novoletni poslanici državljanom, je redko videna drznost.

Tretjič, predsednik Pahor prodaja nesmisle s komičnimi učinki: če bo prihajajoče leto prineslo gospodarsko okrevanje (»v katerem se bomo skoraj zanesljivo izvlekli iz najhujšega«, »ne bo še povsem konec krize, vendar bo skoraj zanesljivo začetek njenega konca«), v isti sapi postreže s svarilom po prevelikem zadovoljstvu, ki bi utegnilo slediti: »Vendar je ključno, da ne bomo kot družba prehitro in preveč zadovoljni.«

Predsednik nakazuje svojo bojazen, da bi bilo krize prehitro konec in da bi bilo zadovoljstva preveč. Ali vsaj, da ne smemo prehitro preiti iz stanja konca krize v stanje zadovoljstva. Čemu nas pred tem svari sredi krize same? Kakor da bi ta prijazen možakar tistim, ki so lačni, empatično dejal, da je hrana na poti, vendar ne sme dospeti preveč hitro, ker je zadovoljstvo ob njenem (prehitrem) prihodu škodljivo. Ker od prenajedanja bolijo želodci. Kakor da bi napovedal, da bodo socialne stiske ljudi manjše, vendar naj še malce počakajo, ker je napak, če jih takoj odpravimo. Cinizem prve kategorije ali nehote sproducirani absurd, to je zdaj vprašanje.

Četrtič, predsednik podaja oceno vzrokov krize v Sloveniji: če prav razumem, je do nje prišlo  zaradi kratkoročnih političnih koristi, zaradi komotnosti (ja, lektorja ni bilo doma) in strahopetnega odlašanja pred potrebnimi odločitvami. Plačali smo še, dodaja, »visoko ceno za odsotnost voditeljstva«, in to nepravično.

Ta del je pomenljiv: Pahor kot nedavni predsednik vlade priznava, da je krizo povzročila politika, zato bi ga zdaj mediji in državljani morali pocukati za rokav in zahtevati, da konkretizira svoje navedbe. Čigave so bile kratkoročne koristi, kdo je bil preveč »komot«, kdo je strahopetno odlašal z odločitvami in, končno, kakšno ali čigavo voditeljstvo smo pogrešali? Dajmo se pogovarjati o odgovornosti in krivcih!

Zaključek poslanice je že viden retoričen poziv k združevanju in »stopanju skupaj«, ki ga od kampanje naprej Pahor venomer reciklira in v ličnih stekleničkah ponuja kot čudežno zdravilo za Slovence: če bomo stopili skupaj, bomo nepremagljivi, bomo dosegli zvezde in končno bomo na vrhu sveta, kot je dobesedno obljubil leta 2006. Nekaj let nazaj torej, preden je v tej isti poslanici zapisal, da smo na kolenih. Ah, populisti imajo venomer smolo, da jih življenje demantira.