Kaj pa korupcija v novinarstvu?

Zgodba o odgovorni urednici Večera Katji Šeruga in njenem pisanju reklamnih člankov za denarno protiuslugo je sicer starejšega datuma in v finančnem oziru manjših dimenzij, a bi morala biti poučna tudi danes. Zakaj?

Ne zato, ker ne bi vedeli, da se kaj takšnega v novinarstvu ne dogaja, ker v tem smislu ni nič novega. Lahko bi štela za izhodišče javne razprave o tem, koliko je sploh korupcije v novinarstvu. V časih, ko nam novinarji dnevno servirajo nove in nove koruptivne afere v gospodarstvu, politiki, zdravstvu in drugod, nemalokrat tudi zato, da bi si dvigovali naklado, zelo vneto molčijo o korupciji v lastnih vrstah.  S tem nas navajajo na misel, da je tam ni. In smo pri motu te spletne strani: kdo bo varoval same varuhe, quis custodiet ipsos custodes, kdo bo varoval same medijske čuvaje, saj sami najbrž niso najboljša možna izbira?

Dnevnikov novinar Tomaž Klipšteter je dokazal svetlo izjemo. Napisal je članek o ravnanju iz konkurenčnega časopisa in njene odgovorne urednice, kar bo marsikdo zlahka razumel kot nagajanje med dvema medijema. O korupciji v novinarstvu se v Sloveniji težko pogovarjamo še iz veliko drugih razlogov. Naj omenim najbolj zloglasen primer iz zadnjih let, aretacijo Vladimirja Voduška, ki je v delu desnih medijev minila v znamenju obrambe imenovanega novinarja. Eden od razlogov za zavezane jezike je izjemno banalen: nihče se v resnici novinarjem ne želi zameriti. Naj bom konkreten: si lahko predstavljamo, da bo Klipšteter kdaj dobil službo ali honorarno zaposlitev na Večeru zdaj, ko je objavil takšno zgodbo? Si lahko predstavljamo, da bi jo po takšni objavi dobil kakšen brezposeln novinar? Še huje je morda, takšen novinar je ne bil dobil še kje. In marsikomu se bo za nameček to zdelo celo samoumevno.

Pojdimo naprej. Bo kakšen medijski analitik zelo jasno obsodil takšno ravnanje? Bomo videli, ampak tvegal bo predvidljivo usodo. Se bodo za zgodbo zanimali drugi mediji? Dvomim, novinarska solidarnost se velikokrat kaže v napačnih smereh. Zgodbe o novinarski korupciji so torej prejkone obsojene na neuspeh, žal. O njej se niti pogovarjati ne moremo, vsaj zelo težko, in še manj oblikujemo spoznanja ali posledično ukrepamo. Takšna nemoč in nemožnost razprav pa je najboljši in najbolj eklatanten znak tega, kako zrela je neka medijska krajina. Po načelu: »Povej mi, koliko razprav o korupciji v novinarskih vrstah zmorete in povem ti, kako zrela medijska demokracija ste.«

Zaprašena zgodba Katje Šeruge ima več plasti. Urednico močno obremenjuje dejstvo, ki ga niti ne zanika, da je res zahtevala protiplačilo za »propagandne« članke, ki niso kritični, ampak odkrito reklamni, kakor odkrito pravi. Kar zanika, je samo dejstvo, ki se ga menda ne spomni: da je takšno plačilo tudi  prejela. Priče govorijo o nasprotnem. Da je to želela storiti celo dvakrat, jo močno obremenjuje. Prostodušnost navajanja razlogov (reklamnost, propagandizem njenega zapisa, ki ga poudarja), zaradi katerih namiguje na plačilo, je srhljiva. Ključno je spoznanje izsiljevane strani, tajnice društva, ki je novinarki leta 1999 učinkovito zabrusila nekaj, kar še danes zveni kot aktualna pedagoška sentenca:

Dejstvo, da za to zahtevate honorar s strani založnika, kaže na tragično stanje v slovenskem novinarstvu.

Da vsaj po ovinkih urednica obžaluje svoje dejanje zaradi lastne nezrelosti, vliva nekaj upanja.  Po drugi strani se sklicuje na »sedanje« profesionalne standarde in na učno uro, ki je zanjo. Toda sam sem na tej strani že nekajkrat opozoril prav na zgodbo, ki jo omenja novinar Dnevnika: da v primeru presoje ravnanja in napovedanih sankcij za Melito Forstnerič Hajnšek prav nič ne kaže, da so ti standardi kaj boljši. Tudi tokrat je Šerugova svoje standarde zanikala in potlačila. Ne šestnajst let nazaj, ampak letos. Če se sklicuje na učno uro in privrženost standardom danes, ji torej ne moremo preveč verjeti.

V predzadnji številki Dialogov na temo medijske pristranosti (v njej nastopa z svojimi odgovori tudi Katja Šeruga) sem zapisal, kakšno je stanje monitoringa pristranosti in korektnosti v Sloveniji:

Če se v domačem prostoru res tako veliko pogovarjamo o pristranosti, se nad njo zgražamo in jo želimo omejiti, čemu je potem ne raziskujemo in spoznavamo? Razkorak je impozanten.V tujini obstajajo institucionalni okvirji za sistematično ukvarjanje z njo. Različne ustanove in skupine opravljajo vlogo psov čuvajev in se celo eksplicitno posvečajo monitoringu pristranosti in korektnosti medijskih poročil. Ena takih je npr. v ZDA politično konservativna AIM (Accuracy in Media); svoje kompetitivno nasprotje, saj je očitno mogoče biti pristranski tudi v samem merjenju, je dobila v liberalni FAIR (Fairness and Accuracy in Reporting). »Watchdog« funkcije, ne le ideološko konotirane, ne opravljajo le številne organizacije, temveč obstaja cela industrija političnega spremljanja pristranosti na blogih ali posebnih radijskih ali TV oddajah. V Sloveniji je vse drugače: zanesljivo taki poskusi niti ne obstajajo, če odmislimo publikacijo Medijska preža, ki spremlja tudi domača medijska dogajanja, neposredni poskusi kritičnega empiričnega spremljanja so prejkone zasmehovani in bojkotirani, pojem »pristranosti« pa še vedno v fazi osnovnega spoznavnega procesa in utemeljevanja koristnosti tovrstnega početja. Razlogi niso znani, bi pa jih veljalo raziskati.

Obelodanjenje zgodb o novinarski korupciji in posledični pristranosti zaradi nje je zanesljivo nekaj, kar v Sloveniji še čaka na svoje boljše čase. Kaj bo do njih pripeljalo, ne moremo vedeti. Bržkone več novinarske odgovornosti, glede katere pa nisem ravno prepričan, da jo imamo v izobilju.