Filozofi in klateži kot nesojeni politiki

Verjetno bi bilo bolje, če bi postal filozof ali klatež, potem bi lahko bil še politik.

V državi obstajata dve vrsti ljudi, nam sporoča pozitivna oblast: mi, pošteni ljudje, ki delamo in garamo, ter filozofi in klateži. Mi, ki proizvajamo, ki smo lastniki podjetij, ki skrbimo za ekonomsko podstat. In potem so tu še tisti drugi: izmečki, lopovi, paraziti, klateži in filozofi.

Vse to nam je želel povedati zdaj že bivši pozitivni minister za gospodarstvo Stanko Stepišnik v oddaji Odmevi, ko se je namenil preganjati slednje. Še preden je gospodarica Slovenije, gospa Alenka Bratušek, uspela potočiti solzico za njim, se je že zgodila strahotna krivica: tako dobro je delal, tako dobro je hotel, pa je moral oditi. Ne bi raje žrtvovala kakšnega drugega, manj koristnega ministra?

Morda dr. Uroša Grilca, saj se vendar šlepa na kulturo kot doktor filozofije! Vanj, gospoda Stepišnika iz svoje strankarske kvote, je imela neomajno zaupanje, nasprotno ljudstvu, pa ni šlo. Mediji so se obrnili proti njemu. Zato je ponosno ugotavljala – ko je že pomahal v slovo -, da Slovenija stopa na pot zelo visokih moralnih standardov, ker mora oditi njen tako odličen minister. A je takoj postalo jasno, da je sklicevanje na standarde le pritlehen alibi za njeno globoko žalost, ker ga je nepričakovano proti svoji volji izgubila.

Stepišnika so zalotili v interesnem konfliktu: kot solastnik podjetja Emo Orodjarna je konkuriral za državna sredstva, toda obenem je zasedal ministrski stolček. Kandidiranje za javna sredstva na taki funkciji pa predstavlja korupcijsko tveganje. Še več, Stepišnik je tudi lagal in zanikal, da se njegovo podjetje ne prijavlja na druge razpise. Pa se je. In ko se je znašel v Odmevih, je stisnjen v kot, češ mar ne bo tudi kot poslanec še dalje v konfliktu, užaljeno izstrelil puščico v svoji dve lahki tarči: filozofe in klateže. V tem vrstnem redu.

Stepišnikova lamentacija je bila tudi Jankovićeva. Njegov zvesti zaščitnik je razmišljal podobno: če si gospodarstvenik, ti menda v politiki ni postlano z rožicami. Zapreti moraš podjetje, odpustiti delavce in poskrbeti, da nate ne pade nobena senca dvoma. In v tem smislu moraš prisiljeno biti nekoristnež: če nimaš ničesar, konflikta interesa ni. Filozof in klatež sta lika z največjo možno integriteto, sta emblem nemožnosti korupcije. Ker sta nesposobna, ker za dobrobit države ne prispevata ničesar. Posledično sta edina etična subjekta, ki pač nikoli ne moreta postati podkupljena. Zato sta idealna za politična akterja. Zato smeta, po čisti krivici in neumnosti, stopiti v politiko, ki sicer preganja nedolžne gospodarstvenike. To res ni pravičen svet!

Svetovni dan klatežev

A najbrž tega, iskanja idealnih kandidatov, bivši minister ni imel v mislih. V njegovih besedah je pena, je pljunek. Kakor je opozoril že Janez Markeš v odličnem zapisu, je Stepišnik izbral najslabšo možno tarčo. Na predvečer svetovnega dneva filozofije je napadel filozofa, ki bi lahko pomagal zgraditi pravo neorodjarsko ideologijo:

Pred enajstimi leti je Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo razglasila svetovni dan filozofije. Odslej se ga praznuje vsak tretji četrtek v novembru (ta četrtek) in generalna direktorica Unesca Irina Bokova, so poročale tiskovne agencije, je povedala, da je filozofski razmislek tisti, ki v današnjem kompleksnem svetu poziva k temu, da naredimo korak nazaj in vzpostavimo dialog – in ta bo pripomogel k izdelavi rešitev za premostitev velikih težav.

Ko preberete takšen razmislek o filozofskem razmisleku, res lahko nastanejo velike težave s pravim razumevanjem filozofije. Irina Bokova se je dan pred tem bržkone pogovarjala s slovenskim gospodarskim ministrom (ki je ravno odstopal) Stankom Stepišnikom, kajti on je ob pomoči filozofije rešil polovico svojih političnih težav (te prihajajo od pomanjkljive politične higiene in od hoje po robu suma korupcije), drugo polovico pa je rešil s klateži. Potem ko je odstopil, je na nacionalni TV, v oddaji Odmevi, kot solastnik podjetja, ki je na njegovem ministrstvu prosilo za denarno subvencijo, takole ubranil čistost svoje politične vesti: »Verjetno bi bilo bolje, če bi postal filozof ali klatež, potem bi pa lahko delal v politiki.«

V trenutku slabosti je na kratko povzel prevladujoči mit o novi Sloveniji kot deželi pridnih rok proizvodnih delavcev »realnega sektorja«, z realno (orodjarsko) proizvodnjo, produkcijo realnega denarja, torej sektorja, katerega edina »nadstavba« je lahko le dovršen bančni sistem. Saniramo banke in rešimo vse, je oblika edinega učinkovitega dialoga, ki bo, kot za filozofijo pravi Irina Bokova, pripomogel k izdelavi rešitev za premostitev velikih težav.

Janša in frustrirani filozofi

Stepišnik je želel reči: če se iz politike znebimo tako fajn decov, kot smo mi, gospodarstveniki, nam bo ostal le še klateški šrot. Filozofska nesnaga. In res, zadel je bistvo aktualne vlade. Kajti vlada Alenke Bratušek je pač znova dokazala, da je po pravici dedič in dober naslednik Janševe. Ne le, da je prevzela vse njegove permanentne politične satelite, od Erjavca do Viranta, posvojila je tudi predhodnikov mentalni dispozitiv. Prav Janša je bil tisti, ki je v zadnjih letih negoval poseben odnos do filozofov: označil jih je za frustrirance, falirance, izobrazbene presežke in nesposobneže. Spodaj je majhen izbor njegovih izjav:

»Mislim, da bo tukaj tisto, kar bo odločalo o volitvah, ne pa razni forumi ali frustrirani filozofi.« (Janez Janša, Dnevnik RTV Slovenija, 14. 7. 2004)

»Ko je bila ta oddaja predvajana, je slovenska opozicija zahtevala prekinitev pogodbe s Patrijo,« je dejal in dodal, da upa, da »so jo presojali pravniki in ne filozofi«. (Janez Janša v parlamentu ob aferi Patria, 9. 9. 2008)

»Tako pa bo sedaj tam ministroval filozof, ki je znan po tem, da je kar 19 let potreboval za pridobitev univerzitetnega naziva. Res svetal zgled slovenskim študentom.« (Janez Janša na spletni strani SDS po imenovanju ministra za visoko šolstvo, 12. 11. 2008, http://www.sds.si/news/3507)

»Čeprav minister Golobič veselo govori o novi politiki, se ga slovenska javnost spomni tudi po dolgoletnem študiju filozofije (19 let), ki ga je kronal z zaposlitvijo v Ultri, t. i. visoko tehnološkem podjetju iz Zasavja … Vsak lahko na spletni strani Zavoda RS za zaposlovanje preveri, koliko podjetij je v preteklosti in koliko jih danes išče profil filozofa, z dolgoletnimi študijskimi izkušnjami, za delo na področju informacijskih tehnologij. Verjamemo, da bo aktualni minister z lahkoto razložil pot in način zaposlitve množici družboslovcev, ki zaradi neustrezne razdelitve univerzitetnih vpisnih mest v preteklosti danes s težavo iščejo ustrezno zaposlitev. Ampak minister Gregor bo znal razložiti, da pri njegovi zaposlitvi ni šlo za klientelizem.« (Janez Janša na spletni strani SDS, 16. 3. 2009, http://www.sds.si/news/4190)

»Nekatere študije bo treba omejiti. Kaj naj počnemo s toliko novinarji in filozofi?« (Janez Janša pred volitvami 4. decembra 2011 v oddaji INFO TV)

Filozofske orodjarne

Prvi orodjar v filozofiji je bil nesporno Aristotel s svojim delom po imenu Organon (kasnejša kompilacija, beseda pomeni orodje). Njegovi logiški spisi so ključ za razumevanje vloge filozofa danes: če ne drugega, nas učijo logike. Kdo si upa reči, da ta v politiki ni potrebna, razen samozaljubljenih politikov samih? Platon že v Državi zašpiči našemu ministru neljubo misel: »Je umestna trditev, da se zlo v polisih ne bo končalo prej, dokler ne bodo v njih vladali filozofi, glede katerih se strinjamo, da so za polise neuporabni?« (487e)

Na filozofiji je nekaj zgolj navidezno neuporabnega in klateškega. Ne le, kot pravi Markeš, da bo treba organizirati družbo, ki ne bo orodjarska in ekonomistična, ampak »filozofska«, ta dimenzija je šele nekaj, v čemer se razpre vprašanje smisla (skupnega) bivanja in početja. Definiranja skupnega dobrega. Ali politike same. Čemu napredek, če ne zavoljo skupne odgovornosti, čemu življenje, če ne zaradi raziskovanja? Neraziskanega življenja pač nima smisla živeti, tudi v filozofiji ne. Klateži in filozofi, vaš čas šele prihaja!