Kako ne misliti traktorjev

Če se želiš zares zameriti sosedu, mu očitaj drag ali prevelik avto. Nečesa podobnega se je morda genialno spomnila predsednica vlade, ko je hitela zameriti se lastnikom (in ne le njim) menda pregrešno dragih traktorjev. Njena puščica je poletela proti štiri kmetom, ki so kakšen dan prej protestno pripeljali mimo parlamenta, da bi protestirali proti novemu davku. No, 18. novembra si je v parlamentu privoščila njihove štiri traktorje:

So mi rekli, da jih zanima, koliko so ti traktorji vredni. Ti traktorji so vredni tam med 150 do 200 tisoč evrov. In razlagat ljudem, mladim, ki nimajo stanovanj, da ne bojo mogli plačati davka na nepremičnine, mislim da ni najbolj korektno.

Medialnost traktorjev

Traktorji so skoraj postali zvezde dneva. Vendar so obtoženci odločno zanikali krivdo. Vsi po vrsti. Citiram njihove demantije na Planet TV (20.11.2013):

Lastnik traktorja št. 1: Ta traktor je vreden okrog 10 tisoč evrov.
Lastnik traktorja št 2: 16 tisoč 500 evrov.
Lastnik traktorja št. 3: 9 tisoč 900 evrov.
Lastnik traktorja št. 4: Jaz sem se na uradnem servisu pozanimal in so mi rekli, da je ta traktor vreden 16 tisoč evrov.

No, mediji so se takoj razdelili v dva tabora: prvi so temo do konca bojkotirali, med njimi npr. Delo in še nekateri drugi osrednji mediji, ne pa npr. tudi Slovenske novice. Ko so se odzvali, so se zgolj zato, ker so se odzvali kmeti. Zakaj takšna pasivnost? Lahko le ugibamo, toda najbrž zaradi spontane podpore tej vladi ali morda zaradi površne uredniške presoje, da o minornosti kmečkih falusnih objektov (no, simbolni neuglednosti objekta razprave) pač nima smisla vznemirjati državljanov. Lažna dilema: da bi traktorji postali privilegirani predmet razprave, se je verjetno komu zazdelo groteskno. Pa vendar so storili napako.

V drugi tabor so se uvrstili vsi, ki so v traktorju kot domnevno luksuznem objektu ugledali zanimivo topiko, predvsem v navezavi na predsedničin obračun s kmeti, morda s kmečkimi lobiji. Razpisali so se o cenah in stanju motorizacije v kmetijstvu, denimo, in sledili odzivu kmetov, ki so diskusijo usmerili v smer tabloidnosti, prepirov in tehtanja pleha. Zato so ponudili vpogled v nekaj krepkih replik, ki so jih kmeti namenili Alenki Bratušek v revanšo. Disput o ceni traktorjev in čevljih premierke je pikanten in sočen, ni pa argumentacijsko bistven. Poglejmo si torej, kaj je medije v tej polemiki sploh zanimalo.

Volovske vprege in rali

Prvič, zanimala jih je točnost ocene, koliko so ti štirje traktorji vredni. Menda so skupaj vredni nekaj čez 50.000 evrov in ne vsaj 600.000 ali celo 800.000, kakor bi izhajalo iz premierkine ocene.

Drugič, zanimalo jih je realno stanje registriranih traktorjev. Tatjana Pihlar je ubrala strategijo spodbijanja dejstev in je v Dnevniku zapisala:

V Sloveniji je registriranih približno 100.000 traktorjev, po besedah Marjana Dolenška, strokovnjaka za kmetijsko tehniko, jih je v (vsaj občasni) uporabi vsaj še 20.000 neregistriranih. Njihova povprečna starost je 20,6 leta, le 18 odstotkov je mlajših od 12 let in zgolj pet odstotkov mlajših od pet let. Lani so v Sloveniji registrirali 1463 novih traktorjev, približno toliko naj bi jih tudi letos.

Tretjič, pisali so o nakupni vrednosti traktorja in pogojih za njihov nakup, npr. v okviru nepovratnih sredstev in subvencij:

Po naših informacijah je povprečna prodajna cena traktorja (z DDV) okoli 35.000 evrov, kmetje se lahko pri nakupu mehanizacije potegujejo tudi za nepovratna sredstva. Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja je v letih od 2007 do 2012 za nakup 1100 traktorjev odobrila okoli 22,5 milijona evrov in s tem subvencionirala nakup približno desetine vseh v Sloveniji prodanih traktorjev.

Četrtič, zanimalo jih je, če traktorji res lahko dosežejo ceno, ki jo omenja Bratuškova:

Lani so prodajalci pri nas prodali 36 traktorjev z več kot 150 konjskimi močmi, katerih vrednost presega 100.000 evrov.

Novinarka se je metodološko odločila, da »naivno« preveri tisto, kar je izrekla političarka, in iz tega naredila korektno zgodbo. Predvsem o traktorjih.  Z navajanjem dejstev je začetno trditev elegantno zavrgla. Vendar se ni osredotočila na bistveno, kot se v svoji neskrito motivirani pristranosti niti ni trudil novinar Planet TV Gašper Petovar. Duhovičil je na vse pretege takole:

PETOVAR (novinar): Večina dobrot na mizi je plod trdega dela kmetov, ki si pri delu pomagajo s traktorji. Ja čas rala in volovske vprege je v Sloveniji mimo. A premierko Bratuškovo so prav traktorji zmotili.

PETOVAR: Bog nam pomagaj, če so vse vladne ocene takšne kot ocena traktorjev.

PETOVAR: Poudariti je treba tudi dejstvo, da je stroj za čiščenje nesnage okoli vlade, vreden veliko več kot mehanizacija za čiščenje hleva.

Bistvo traktorja je očem nevidno

Disput o traktorjih je uokviril neko zgodbo, ki ni osrednja. Lahko se je zgodilo, ker se je vmes povsem izgubila argumentacijska srž premierkine trditve. Pameten novinar bi se moral izogniti skušnjavam in iskati bistveno: argument proti kmetom je bil adhominalna posplošitev ali generalizacija. Iz opazke štirih traktorjev pred parlamentom in njihove domnevne cene je Bratuškova sklepala, da so kmetje bogati in da lahko posledično z lahkoto plačajo predviden davek na nepremičnine. To in samo to je bilo glavno njeno sporočilo. Toda niso bogati vsi kmetje in iz cene štirih traktorjev o njihovem premoženjskem (in davčnem) stanju tega pač ni mogoče izpeljati.

Tega dejstva ne bomo našli izpostavljenega. Morda res zato, ker se je zmotila že pri osnovni oceni njihove vrednosti, kar je novinarje napeljalo v raziskovanje traktorskih stanj in vrednosti. A navzlic tej zmoti je premierkina namera nespremenjena – izrazito žali vse kmete in jih označuje za bogate, da bi legitimirala uvedbo davka. Novinarski posel bi torej moral biti, da raziskujejo takšno trditev. In ne le, da tega dejstva niso opazili mediji, še bolj presenetljivo ga niso niti kmeti sami. Roman Žveglič je kot predsednik Sindikata kmetov Slovenije poskušal raje primerjati traktorje s čevlji in Bratuškovo z Edvardom Kardeljem:

»Mi se ne spuščamo v to, kakšne čevlje nosi predsednica vlade, kajti bosa ne more hoditi v službo. Smo pa ogorčeni nad njeno izjavo o visoki ceni traktorjev, ki meji na sovražni govor, primerljiv z govorom Edvarda Kardelja pred leti, ko je dejal, da so kosilnice BCS brzostrelke v rokah razrednega sovražnika.«

Opazka o »sovražnem govoru« resda daje slutiti, da gospod anticipira napad na celoten kmečki stan (sovražni govor se vedno nanaša na razred ljudi). Vendar so potem kmetje sami raje artikulirali obrambo v smeri vrednosti traktorjev, četudi njena izjava ni nedopustna zaradi napačne ocenitve, temveč ker diskreditira kmete kot premožen stan. Še huje, v konflikt želi hujskaško spraviti dva razreda državljanov, kmete in mlade. Zadnji del stavka je namreč ostal tudi povsem spregledan v vseh naknadnih poročilih: mladi ne bodo mogli plačati davka na nepremičnine, kmeti pa se istočasno naokoli vozijo s predimenzioniranimi vozili. Zakaj njena vlada potem sploh uvaja davek, če Bratuškova že zdaj ve, da ga ne bodo mogli mladi plačati, je sploh vprašanje čisto zase.

Da cena štirih traktorjev pred parlamentom ni relevantna za presojo upravičenosti uvedbe davka na nepremičnine, s tem pa tudi ne spodbijanje njihovih cen kot zgrešenih, je ostalo kot osrednje sporočilo spregledano ali prikrito. In ker je Bratuškova vse komentarje po svojem verbalnem lapsusu zavračala, saj je očitno postala vnaprejšnja poraženka v za kmete dobljenem dvoboju, od medijske razprave o argumentih ni ostalo praktično nič.