Kako smo ukinili Poglede Slovenije in se pri tem celo smejali

Ukinitev oddaje Pogledi Slovenije in slovo Uroša Slaka in Bojana Travna, vsaj takšno je zaenkrati videti, odpira vrsto vprašanj. Skoraj nobeno med njimi niti po enem tednu ni dobilo pravega odgovora, čeprav se zdijo ključna za substancialno analizo stanja v RTV hiši, novinarsko avtonomijo in nenazadnje značilno dualno medijsko folkloro naši/vaši pri nas.

Med zame najbolj šokantnimi je bila širša javnostna recepcija napovedi ukinitve te oddaje – in to v kontekstu očitka o političnem diktatu, ki da je ukinitev sprožil. Če odštejem tiste na desnem polu (novinarskem ali širšem), ki so bili pričakovano v ofenzivi in zgroženi nad dejstvom političnega kadriranja, saj oba avtorja ves čas dojemajo predvsem kot desno profilirana, torej kot »naša«,  je izjemno presenetila reakcija obsežnega dela javnosti, tudi samih medijev. V veliki meri se je zvedla na prikrit ali kar odkrit naslednji premislek: oddaja je senzacionalistično obarvana, novinarja neprofesionalna in demagoško neznosna, tako rekoč lažnivca in manipulanta, imela sta posebne pogodbe (ki jima je zdaj potekla!) in visoke honorarje, potekla jima je pogodba, zato je prav, da se jo/ju ukinja. Četudi so bile reakcije tudi drugačne, bi rad polemiziral s takšnim razumevanjem, ki sem ga zasledil ne le pri avtorjih na spletnih omrežjih, temveč med svojimi dobrimi (akademskimi) kolegi.

Pritisk ali ne, to je zdaj vprašanje

Toda najprej k zgodbi o pritiskih. Naj takoj povem, da sem ob tezi o politični ukinitvi oddaje takoj pristrigel z ušesi. Oba novinarja sta namreč energično trdila, da je prišlo do spremembe odločitve o »obstanku« oddaje po predvajanju zadnje oddaje o nakupu Mercatorja 20. junija. Četudi sta imela zagotovila, da bo oddaja v jesenski programski shemi, sta 5. julija presenečena izvedela, da se to ne bo zgodilo. Direktor TV Slovenija Janez Lombergar naj bi se namreč odločil, da jima pogodbe ne podaljša; ta se je iztekla junija. Ob tem se je skliceval na finančno stanje in visoke stroške oddaje. Nato sta 9. julija  Slak in Traven napovedala tiskovno konferenco za naslednji dan skupaj z udarnim geslom, da se bosta odločno uprla zahtevi po vmešavanju politike v RTV hišo.

V zraku je torej obviselo spraševanje, ali je do političnih pritiskov res prišlo. Nekateri podatki, izrečeni celo v sami oddaji, so na to nakazovali. Na slabo voljo in posledično intervencijo Bratuškove vlade, z močno ambicijo Mercator prodati Agrokorju, sta namigovala tudi sama novinarja. O analizi do prodaje Mercatorja kritičnih poročil sem pisal tukaj. Možnost političnega obvladovanja medijev se je začrtala še na metanivoju, saj je sama oddaja spregovorila o tem, kako hrvaški tajkun Ivica Todorić, torej kupec Mercatorja, disciplinira medije na Hrvaškem. Slak je nedvoumno aludiral, da se bo ta vzorec z nakupom prenesel tudi k nam.

Na dan tiskovke sta se oglasila tudi Aktiv novinarjev Informativnega programa TV SLO in Društvo novinarjev Slovenije. Oba sta, verjetno rutinsko in z nekaj fige v žepu, obsodila potencialne politične pritiske:

V Aktivu novinarjev Informativnega programa TV Slovenija se sprašujejo ali navedbe o ukinjanju oddaje Pogledi Slovenije zaradi pritiskov različnih političnih in drugih interesih skupin držijo. Če da, temu v aktivu odločno nasprotujejo. Enako menijo v stanovskih organizacijah.

V Aktivu novinarjev Informativnega programa TVS so prepričani, da je oddaja formata, ki ga ponujajo Pogledi Slovenije, v programih nacionalne televizije potrebna. “Osvetli obravnavane tematike z drugih zornih kotov in doda dimenzijo širše razprave, ki je dnevno-informativne oddaje gledalcem ne morejo celovito ponuditi. Informativni program TVS bi moral širiti vsebine preiskovalnega novinarstva in v vodenje tovrstnih žanrskih oddaj vključiti več svojih novinarjev, ne pa da take oddaje ukinja, poljubno nadomešča ali daje v privatni zakup. To nikakor ni v interesu javnosti, ki ji je nacionalna Radiotelevizija Slovenija zavezana,” so zapisali v izjavi za javnost.

Navedbe ustvarjalcev Pogledov Slovenije, da vodstvo RTV Slovenija oddajo ukinja zaradi pritiskov politike in kapitalskih centrov moči, so po mnenju Društva novinarjev Slovenije (DNS) zaskrbljujoče in jih je treba razčistiti.

V DNS se zavedajo, da o programski shemi odloča vodstvo RTV Slovenija v skladu s svojimi pristojnostmi. Vendar v tem primeru dvom vzbuja informacija, da naj bi bil pred ukinitvijo že dosežen ustni dogovor o tem, da oddaja ostane na sporedu do konca leta 2013, so zapisali v DNS. Zahtevajo, da vodstvo RTV Slovenije javnosti in ustvarjalcem oddaje, Urošu Slaku in Bojanu Travnu, pojasni razloge za sprejeto odločitev.

A vendar so številni novinarjema nenaklonjeni, četudi v stvari posvečeni še kar vztrajali pri tem, da je teza o političnih pritiskov izmišljena – vključno, kakopak, z vodstvom RTV Slovenija, ki jih je pričakovano zanikalo. Epistemološko dejstvo, ki je za našo presojo ključno. Obnašali so se, kot da vedo več od drugih. In na koncu je sledilo pravo razočaranje: čeprav sta bila k temu pozvana, do tega trenutka Slak in Traven nista ponudila prav nobenega dokaza ali poldokaza o njih. Še več, prvotne trditve – govorilo se je o klicih pred oddajo, poskusu njene umaknitve, intervencijah državnega sekretarja vlade na RTV SLO, ipd. – na tiskovni konferenci 10. julija in kasneje sploh nista ponovila, kaj šele razširila. V tem smislu sta povsem razočarala in dala vsaj navidez prav tistim, ki so vanju najbolj dvomili.

Adhominalnost in formalizem

V tem hipu torej še vedno ne vemo, komu naj verjamemo. V maksimalnem interesu Slaka in Travna bi bilo biti verodostojen in svoje smele trditve podkrepiti z evidenco. Temu sta se odpovedala in javnost prejkone silita v to, da jima tu ne zaupa. Toda še bolj frapanten od dela javnosti, ki je bil prepričan, da pritiskov res ni bilo in jima ni za verjeti, je tisti drugi del, ki se o tem sploh ni spraševal. Njegovo sklepanje je bilo, če poenostavim, približno takšno:

(1) Slaku in Travnu je potekla pogodba.

(2) Torej je logično, da sta ostala brez oddaje.

Spet tretji del je sklepanje obogatil po potrebi takole:

(1)   Slaku in Travnu je potekla pogodba.

(2)   Skrajni čas, kajti oba sta zanikrna novinarja v zanikrni oddaji.

(3)   Zato je logično in nujno, da sta brez oddaje.

Obema premislekoma, prvem formalističnemu in drugemu adhominalnemu, je skupna ena točka: sprenevedati se morata za očitek o političnih pritiskov zaradi zadnje oddaje in seveda glede dejstva, da sta živela v dobri veri, da se bo oddaja Pogledi Slovenije jeseni nadaljevala. Nenazadnje sta se v njej tudi poslovila z besedami »Se vidimo jeseni«.

Formalistični in adhominalni (moj izraz, ki še čaka preverbo pri slavistih) argument ne moreta biti uspešna. Zakaj? Ker se morajo njuni avtorji pretvarjati, da premisa o političnih pritiskih ne obstaja. Da so, skratka, do ukinitve oddaje pripeljali neki drugi razlogi. Pretvarjati se mora tudi glede svoje vednosti o tem.

Še zlasti je tu nemogoč adhominalni argument. Če se formalistični vsaj nekoliko trudi ponuditi razlog (češ, saj jima je potekla pogodba, kaj zdaj jamrata) in se pri tem narediti slepega za kar nekaj okoliščin, npr. o dogovoru nadaljevanja oddaje, si morajo avtorji vaj ad hominem povsem izkljuvati oči – namreč za trditev, da je prišlo do političnih pritiskov. Formalist skratka lahko nalahno skomigne z rameni, ko mu omeniš pritiske (jebiga, več sreče prihodnjič, se jima je pač iztekla pogodba), medtem ko se mora adhominalist odkrito bodisi pretvarjati, da pritiskov ni bilo, in on to pač ve, ali pogledati proč in pristati nanje, ker pač verjame, da imamo opraviti z manipulantoma, na katera se sme pritiskati. Imel sem srečo, da sem lahko podrobno spremljal ta primer v vseh fazah – in zato lahko potrdim, da so se adhominalisti obnašali na povsem enak način v vseh, torej pred in po tiskovni konferenci, ko še niso mogli vedeti, če bosta Slak in Traven uspela predložiti dokaze.

Sam razumem vnaprejšnjo obsodbo obeh novinarjev kot izraz šibke argumentacijske kompetence, ki vlada v slovenski družbi, ter seveda zapiranja prostora za javno rabo razuma, celo njeno nevtralizacijo. Razumem jo kot znamenje premoči razprav ad hominem nad razpravami ad rem. Kar me je resnično šokiralo, je bilo dejstvo, da so se jim pustili očarati izobraženci – tisti namreč, ki so v svojem sovraštvu do novinarjev bili raje pripravljeni spregledati in zanikati njun apel, da sta deležna pritiskov. Kvaliteta njunega novinarskega dela namreč nima nobene posebne relevance za oceno tega, ali je do pritiskov prišlo ali ne. Prav tako nima relevance, ali naj te pritiske obsodimo ali ne. Tudi če bi se vsi strinjali, da je njuno oddajo treba ukiniti ali je morda sploh ne bi smelo biti, to ne sme vplivati na našo presojo upravičenosti pritiskov.

Načelnost in adhominalnost

Ker sem med tistimi, ki imam za edino moralno sprejemljivo podpreti novinarja, ki navaja pritiske nase, sem naletel tudi na očitek o tem, da smemo to storiti le za osebe, ki so tega vredne. Ampak argument »Načelno je, da podpiraš tistega, ki je tega vreden«, ni dober. Bomo serijske morilce, ker niso tega vredni, ne podprli v primeru, ko so jim kratene zakonske ali kakršne koli druge pravice? Jih bomo podprli kaj manj zato, ker so pač morilci?

Lep domači primer je družina Strojan. Po vsem sodeč to ni ravno družina, ki živi v skladu z zakoni. Toda bomo dejali, da jih ni veljalo podpreti v omejevanju njihovih pravic, svobodi gibanja in bivanja, ker pač sicer tega niso vredni? So bile te pravice kaj manj kratene zaradi osebnih značajskih in moralnih okoliščin pripadnikov družine?

Zato sem zadnje dneve res težko dojel, kako lahko zavračanja Slaka in Travna, tudi koncepta in vsebine same oddaje Pogledi Slovenije, pri marsikom povzroči slepo pego, zaradi katere bo adhominalno raven pomešal z načelnim vprašanjem. Slednje pa je silno preprosto: bomo novinarja, za katerega obstaja sum, da se nad njim izvajajo politični pritiski, moralno in načelno branili, in to ne glede na njegovo poreklo, politična stališča, kvaliteto, ali pa bomo zamahnili z roko, ker ga ne maramo, ker je sicer navijaški, neprofesionalen in nam ne ustreza?

Kaj bomo torej storili? Kje in kako bomo senzibilni? V tem in vseh drugih primerih. Se bomo šli načelnost za »naše« in nenačelnost za »njihove«? V katerem dejanju se skriva brezpogojna privrženost etičnim principom? Nas ti sploh zanimajo? Med osebnim ravnanjem in načelnostjo zato ni nobene posebne korelacije.

Še pomnite, tovariši, MMC?

Zgornje epizode zato ne razumem zgolj kot zgodbe o neki nenačelnosti v obsodbi pritiskov, kjer bi jih obsojali le za »naše«, ne pa tudi za »njihove«, temveč predvsem o kritično šibki argumentacijski presoji. Tudi sam bi imel morda dobre razloge, da postopam adhominalno, saj sem bil med najbolj ostrimi kritiki oddaje in  že dve leti čakam ignorantski Programski svet, da mi odgovori na mojo pritožbe glede prav iste oddaje in dela istih novinarjev. No, zaradi rekordne neodzivnosti (dve leti zamude in kup opozoril!) sem nedavno javno pisal tudi njegovemu predsedniku. Vsebinske odgovore še čakam.

A tu je še en ironičen zasuk. Zdi se, da ignorantski Programski svet in vodstvo RTV Slovenija zadnji dve leti nista imela posebnih pripomb čez oddajo in oba novinarja – nenazadnje sta jih dobro plačevala. Če je temu tako, če sta (indirektno) z razlogom ignorirala pritožbe nanju in na njuno oddajo, bi zdaj morala imeti enako tehtne razloge, da jo ohranita v programski shemi. Kako razložiti tak razkorak?

No, tu se ponavlja zgodba z MMC-jem: prisiljen sem verjeti, da se je tudi to pot modro vodstvo zateklo v najbolj gnusnega izmed vseh možnih scenarijev. Namesto da bi pošteno problematiziralo, kaj je novinarsko napačnega v sami oddaji, njenem konceptu in izvedbi, se je obeh novinarjev preprosto znebilo – z veliko zamudo. Ne verjamem, da zaradi denarja. Tudi zato ne, ker argumenta o »raziskovalni oddaji«, ki jo potrebujemo, niso znali zadostno pojasniti.  Z MMC RTVSLO je bilo v letih 2010 in naprej vse narobe, postal je Janševo politično trobilo. O tem sem pisal veliko. Nato je redakcijo vodstvo na začetku 2012 preprosto ukinilo – ne da bi kadarkoli resno problematiziralo ravnanje tamkajšnjih novinarjev. Z ukinjanjem se je torej odločilo za politiko potiskanja problemov pod preprogo. S tem je javnosti in novinarjem samim onemogočilo vrednotenje novinarske profesionalnosti, raje se je skrilo pod birokratski ukrep. Podobnost ravnanja v primeru MMC in Pogledov Slovenije je velika in po svoje pričakovana. V tem duhu ne velja obsoditi le morebitnih pritiskov na novinarjev na javnem servisu, temveč tudi stil njegovega vodenja, ki vedno bolj odkrito spominja na ravnanje nekoga, ki mu za odličnost javnega zavoda niti malo ni mar.