Pravniška meja med dvomom in prepričanostjo

V današnjem Delovem prispevku dr. Jaklič očitno argumentacijsko manipulira. Težko si namreč predstavljam, da bi takšne napake delal nehote. Njegova trditev, da sodišče vselej meni oziroma lahko izkazuje le dvom v protiustavnost nekega zakona, nikoli pa ni v to prepričano, je argumentacijski ‘straw man’. Ni namreč vprašanje, kaj da sodišče meni (ali je prepričano) glede tega, kako bo razsodilo ustavno sodišče v nekem primeru in potem ugiba v neskončnost (saj res, razen šlogarice, nihče ne vidi v prihodnost in to je ta banalnost, ki jo Jaklič prodaja). Vprašanje je, kdaj sodišče meni (ali je prepričano) samo zase, ali je uporaba nekega zakona protiustavna, zaradi česar šele sproži postopek pri ustavnih sodnikih. Jaklič je zamenjal tezi.

V tem smislu ima Matevž Krivic povsem prav. Trditev dr. Jakliča pa je tudi empirično, tj. čisto pragmatično nevzdržna, če si predstavljamo njeno izvajanje. Če bi namreč držal trditev “dvom je torej neizogiben”, bi se moralo pristojno sodišče zatekati po pomoč k ustavnemu sodišču po nepotrebnem in vsakič znova v primeru slehernega, tudi ekscesno minimalnega dvoma. To bi pomenilo nepotrebno obremenjevanje ustavnega sodišča. Meja med dvomom in prepričanjem torej mora obstajati in posledično prepričanosti ni mogoče vselej zvesti na dvom, kot bi si to želel avtoritativni pravnik s Harvarda. Spodaj prilagam še odlomek njegovega zapisa, ki ga komentiram.

»Drugič, 156. člen ustave določa: »Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem.« Krivic razlaga, da je treba zapis, »če sodišče meni« razumeti kot »če je sodiše prepričano«. Resen dvom naj ne bi zadoščal, kar, kot pravi, naj bi izhajalo tudi iz dosedanje ustavnosodne prakse. Mnenje spoštujem, a se z njim ne morem strinjati iz večih razlogov. Po naravi stvari je popolnoma jasno, da sodišče vnaprej nikoli ne more vedeti, kako bi neko ustavno sodišče odločilo o skladnosti neke zakonske določbe (s 5 : 4, 4 : 5, 6 : 4, 4 : 6, 9 : 1, 1 : 9, 0 : 9, 9 : 0 itd). Dvom je torej neizogiben. Govorimo lahko le o resnem in manj resnem dvomu rednega sodnika o ustavnosti neke določbe, nikoli in nikdar o prepričanosti. Kdor bi slednji izraz vseeno uporabil, bi bil ta po naravi stvari zgolj opis resnega dvoma.«