Videti rdeče: psihopolitika boja proti škratom

Nobenega dvoma ne more biti, nekateri močno verjamejo, da tej deželi še vedno vladajo rdeči škrati. V Murglah se skriva le majhna divizija, nahajamo se v rdečem oceanu, obkroženi z njimi. V svojem govoru pred glasovanjem, ki opisuje »dolgi pohod skozi rdeče morje slovenske tranzicije«, ki da se menda bliža koncu, je Janša na desetem kongresu stranke SDS v Celju pridevnik »rdeč« omenil nič manj kot 17-krat.

V besedilu se 32-krat pojavi beseda »monopol«, od tega v besedni zvezi »rdeči monopol« 14-krat in v besedni zvezi »rdeče morje« 3-krat. Medije, ki so odvisni od rdečih monopolov, omeni 10-krat, predvsem kot politično odvisne nosilce propagande, zavajanja in zamolčevanja pravih vzrokov.

Seeing red

Angleški pisatelj Jerome K. Jerome je davnega leta 1900 v svojem Three men on the bummel zapisal:

“I began, as the American expression is, to see things red.”

Na kakšen način Janša vidi rdeče? V angleščini fraza »to see red« pomeni izgubo samonadzora in nastop besnila. Obsežna repetitivna obarvanost v danem primeru predstavlja prej njegovo intenco, da članom svoje stranke ponudi tisto, na čemer jaha že desetletja: psihopolitiko zarote. Rdeči škratki okoli nas ustvarjajo medijske, gospodarske, finančne in druge monopole. V tem manihejskem dispozitivu antikomunizma, zimzelenem motivu politične mobilizacije, se je Janša to pot odločil, da bo povedano nekoliko pritajeno simboliziral predvsem z barvo. Že res, da poimensko našteje tudi »nadomestke nekdanjih partijskih komisij« (omenja informacijsko pooblaščenko, »korupcijski urad in komisijo«, navaja še delovanje Varuha človekovih pravic, Urada za varstvo konkurence, Agencije za trg vrednostnih papirjev, Računskega sodišča in Banke Slovenije). Toda zelo malo omenja nosilce strankarske politike; apel k zaroti je torej pomembnejši.

Na osnovno nevarnost, antikomunistično pretnjo, potemtakem manihejsko opozarja predvsem skozi asociiranje z rdečo barvo, pri čemer sebe in svojo stranko poudarjeno izpostavi kot nosilca borbe in tudi končne zmage proti nevarnemu rdečemu zmaju sredi rdečega morja.

Ideološki boj na požiralniku

S tem je Janša nehote odgovoril tudi Bruslju in svetovnim finančnim trgom, ki venomer ugotavljajo, da je velik del gospodarske krize pri nas politično pogojen: res je, Slovenija je ideološko zablokirana. Priznal jim je, da sredi maja 2013 in brodoloma države ne zna drugega kot iskati vzvode razdruževanja, gojiti sovraštvo med ljudmi in paranojo. Vendar presenetljivo v svojem nastopu ni omenjal tistega, kar sem zaslutil kot nov dominantni ideologem, s katerim operira zadnje čase, tudi s svojo novo knjigo. Kulturo življenja, ki jo on prinaša, je omenil šele v nastopu po glasovanju, kjer je kot edini kandidat za predsednika stranke prejel 522 od 533 veljavnih glasov delegatov. Obnovil je svoj sedmi mandat. Huronsko. No, »filozofski smisel zagovarjanja kulture življenja« je uvidel kar v nekajdesetletnem delu svoje stranke. So torej stranke, ki so na strani kulture življenja in tiste, ki so na strani kulture smrti. So naše in so njihove.

No, četudi je bil govor obarvan ekskluzivno rdeče, je v njem celo pro-sdsovski Bojan Požar videl premalo presežkov in pogrešal populizem (!), medtem ko ga je enako usmerjeni Vladimir Vodušek koval v zvezde kot vrhunsko analitično ekspertizo:

Opozicije znotraj stranke torej nima. Njegov uvodni govor, kjer je napovedal boj svoje stranke proti “rdečim” lastniškim, sodnim in medijskim monopolom (ter privilegijem), je novinarski kolega Vladimir Vodušek ocenil kot prvovrstno politično analizo (češ, JJ bi lahko bil odličen televizijski politični analitik), čeprav bi Janša svojemu govoru, glede na prizorišče kongresa ter pričakovanja pristotnih, lahko dodal za ščepec več populizma, retoričnih in emocionalnih bravur.

Rdeče kofetkanje namesto motike in semen

Med bolj bizarne anahronistične vložke bi nesporno lahko prišteli tudi kongresni nastop Zofije Mazej Kukovič. Zanjo je tudi kofetkanje mladeži po Ljubljani posledica monopola rdečih škratov. Lahko nas reši le nova industrijska revolucija, ki bo združila motiko in računalnik. Ja, točno tako:

“Vprašajte mlade, ko sedijo po kavarnah, recimo v Ljubljani, koliko jih čuti potrebo po tem, da bi si posadili neko seme v zemljo. Vprašajte jih. In to so posledice komunizma,” je dejala. “Danes razlagam mladini, da moramo najti kombinacijo med motiko in računalnikom.”

Skratka, o kulturi smrti se lahko vsakdo pouči med sprehodom po stari Ljubljani in pogledom na dekadentno mladino. Motika in seme v zemljo je tisto, kar bo dalo novo upanje in življenje. A s takšnimi mladimi nam ni pomoči.