Kangler: »Podpora Pahorja meni je velik privilegij«

Boruta Pahorja sta tik pred predsedniškimi volitvami podprla dva velikana slovenske politike, Janša in Jelinčič. In to ironično na dan množičnih demonstracij proti vladi v Ljubljani in vala podobnih po državi.

Če bi moralno pokončnega politika vprašali, ali naj se veseli podpore Jelinčiča, bi ga bilo sram. Če bi ga na današnji GOTOF dan vprašali, naj se veseli podpore Janše, bi zardel še bolj.

Pahor je iz drugega testa. Kot kandidat desnice je podporo razglasil za privilegij! Janševa podpora je zanj privilegij. Ni ga bilo nič sram, čeprav je taisti občutek premogel celo Janšev Planet Siol, ki je sprva objavil takle naslov, seveda ponosno in manj sramežljivo:

… potem pa je ugotovil, da je vse skupaj malce preveč sluzavo, preveč pahorjansko, in se je cenzuriral. Zdaj objavlja drugačnega nad istim besedilom:

Še več privilegijev

Ja, živimo v časih popolnih privilegijev. Od včeraj je Pahor skupaj z nami deležen privilegirane trditve, da so trenutno demonstracije delo stricev iz ozadja, ki se borijo spremeniti volilni rezultat v nedeljo.  Privilegirana teorija zarote iz ust osebe, ob kateri se sicer čuti očaranega. Ob tem je še namignil, da so tudi leta 2004 mediji stavkali na volilni dan. Še en konspirativni privilegij. Tako kot je imeti fucking medije, ki o tem ne znajo nič napisati. Niti o eni od desetih nebuloz, ki spremljajo Janšev včerajšnji nastop.

Nenadkriljiv miselni privilegij pa je Pahorjevo stališče o mariborskih demonstracijah. Pahor oporeka odstopu župana Kanglerja, ki ga prepričljivo zahtevajo občani. Se pravi, da bi verjetno tudi njegova SD temu morala oporekati! In SD je v Mariboru opozicijska stranka. Ne pozabimo, nekaj dni nazaj je Kangler za predsednika podprl Pahorja, občutki so obojestranski. Takole se bere Pahorjev napad na predsednika republike in zastavljena beseda za župana:

Türk se je po Pahorjevem razumevanju postavil na stališče, da bi odstop mariborskega župana Franca Kanglerja rešil problem mariborskih demonstrantov. “Predsednik republike tvega zelo veliko, če bo s tem presedanom odprl Pandorino skrinjico.”

Pahor opozarja, da bi lahko demonstranti zahtevali tudi odstope pred preostalimi mestnimi hišami, parlamentom in vlado ter predsednika spraševali za mnenje. “To presega ne samo formalne pristojnosti predsednika, ampak lahko resno načne njegovo avtoriteto.”

Pahorjeva podpora Kanglerju

Pahor torej svari pred zahtevo po odstopu Kanglerja. Če se slednji hvali, da bo odstopil le, ako ga k temu odpokliče Janez Janša, s čimer je dovolj precizno pokazal na krivca in tistega, ki lahko reši situacijo in je odgovoren za nastalo stanje, zdaj vemo, kako bi postopal Pahor. Natanko tako kot prvi, ki bi Kanglerja lahko prisilil k odstopu, a ga ne želi prisiliti. Med politično agendo Pahorja in Janše pač nikoli ni bistvene razlike.

Pahorjevo zavračanje zahteve ljudi, da Kangler odstopi, enkrat več dokazuje stopnjo njegove polne otopelosti v razumevanju družbene realnosti. V eri politične ljubezni med Janšo in Pahorjem to morda niti ni pomembno. Kaj bi z realnostjo, samo da pleni njegovo naklonjenost! Ljubezen je vzajemna, že videna neštetokrat, polna komplimentov (seveda predvsem Pahorjevih do Janše), sicer z močno prevlado Pahorjevih vložkov dvorjenja in stanj očaranosti. Sploh ne gre dvomiti, da bomo vsi imeli še enkrat privilegij čuditi se stupidnosti državljanov. Zakaj? Ker želijo vedno znova spremljati ljubezensko zgodbo, prebirati sentimentalne politične doktor romane.

Če se Kangler ne bo zahvalil Pahorju za podporo in zraven še vsem medijem, ki njemu v dobro niso znali artikulirati ali celo zaznati bedne precedensa te poteze, bom to štel za zelo nedostojno ravnanje.