Ko sem 5. maja 2011 skupaj s kolegi na svoj način izrekel GOTOF SI in zahteval odstop mariborskega župana Franca Kanglerja, je moj poziv podprla le peščica mariborskih kolegov – pretežno intelektualcev, kolegic in kolegov na fakulteti. Tisti dan in dan po tem je to bila pomembna novica v številnih medijih, seveda ne vseh – zanesljivo tudi zavoljo pozornosti do aretacij župana in njegovih sodelavcev, ki so se zgodile dan pred tem.
In čeprav je pismo z zahtevo po odstopu podpisalo kakih 30 ljudi, se je medijem zdelo vredno omeniti, da »mariborski intelektualci« zahtevajo njegov odhod, četudi so novinarji, za moj okus patetično, hiteli preštevati število podpisnikov – kot da šteje prav to. Šlo je za pomemben preizkus senzibilnosti novinarske javnosti, ki se je takrat odrezala celo bolje kot sami mariborski intelektualci. Kajti mnogi so tedaj zavrnili pobudo z argumentom, češ da je 15 sumov storitve kaznivega dejanja premajhen razlog za podpis pod zahtevo za Kanglerjevo odstavitev. Takrat sem njihove argumente tudi ocenil, pravzaprav sem se moral braniti tudi pred očitki novinarjev. Spodaj sta dva moja zapisa, ki sta nastala v tistem času (1, 2):
Obstajajo vsaj trije argumenti, zakaj bi moral župan Maribora Franc Kangler čim hitreje odstopiti s svojega položaja. V zahtevi po odstopu so tudi navedeni. Naj jih ponovim. Prvič, imeti na čelu drugega največjega mesta nekoga, ki ga organi preiskave in pregona sumijo 15 kaznivih dejanj, pomeni ogromen moralni madež za mesto, ne le zanj. Pomeni nadalje tudi določeno nemožnost in nemoč tekočega neobremenjenega delovanja občinske uprave – iz istega razloga. Recimo temu argument iz moralnosti, tj. moralnega škandala, ki ga sprožajo sumi korupcije v vodstvu občine, kjer gre za celo vrsto ljudi, ki so bili priprti ali preiskani, ne le za župana.
Drugič, odstop v taki situaciji terja politični bonton. Kultura političnega ravnanja v normalnih demokracijah zahteva higienično odzivno obnašanje, spoštljivost do volivcev in hkrati spoštljivost do organov preiskovanja in pregona. V zrelih demokratičnih sredinah bi posameznega politika, ki se znajde sredi podobnega konglomerata obtožb glede kaznivih dejanj, njegova politična stranka nemudoma prisilila k odstopu. V Sloveniji pa se dogaja, da predsednik Kanglerjeve stranke bolj napoveduje zahtevo po opravičilu države kot kaj drugega. Izreka torej sum v delovanje pravne države. Toliko o bontonu.
Tretjič, zahteva po odstopu je lahko smiselna seveda zdaj, ne šele po dokazani krivdi in na koncu sodnih procesov. Te dni slišimo pogost izgovor tistih, ki Kanglerja branijo (ali pa se branijo pridružiti tistim, ki terjamo njegov odstop), češ, »zahteval bom odstop Kanglerja, ko mu bo dokazana krivda«. Toda če mu bo dokazana krivda, bo itak moral odstopiti, saj je praktično nemogoče opravljati javno funkcijo, če si pravnomočno obsojen. Razen tega je župan te dni tudi napovedal, da bo takrat odstopil – kar iz istega razloga kot napoved ni nobeno moralno dejanje. Torej je nesmiselna trditev, da se sme zahtevati odstop osebe A, če ji bo krivda dokazana, saj to predpostavlja, da je nikoli ne bomo mogli zahtevati v smiselnem času: ko bo obsojena, za to ne bo potrebe, dokler ni obsojena, pa se sklicujemo na presumpcijo nedolžnosti. Dokler krivda ni dokazana, ne zahtevamo odstopa, ko je dokazana, pa ga ne rabimo zahtevati – nekdo, ki uporablja ta argument, je zapadel v hud paradoks, kajti to drugo dejstvo, da je takrat prepozno, je spregledal ali zamolčal. Kdaj bi torej bil realen čas za zahtevo po odstopu, če ne takrat, ko nas prepričajo že okoliščine, navzlic domnevni nedolžnosti? Odgovor na to vprašanje nam torej močno dolguje nekdo, ki ne želi terjati odstopa iz razloga presumpcije nedolžnosti. Trdimo, da takega realnega časa ni.
Argument o Kanglerjevi nedolžnosti, ki da ovira našo zahtevo po odstopu, je šibek do te mere, da bi smeli ugibati, ali njegovih »uporabnikov« ne vodijo kakšni drugi razlogi in ne zgolj privrženost pravnim normam. Vsekakor pa zveni smešno in cinično. Seveda je pomembno poudariti, da z zavrnitvijo tega argumenta avtomatično ni nastopila situacija, v kateri bi se vsakdo moral opredeliti v podporo odstopa župana. Ne, to je njegova svobodna odločitev, sestavljena iz različnih presoj, in ni bil moj namen, da dokažem kaj podobnega.
***
Večerov novinar v današnjem zapisu oporeka smiselnosti poziva za odstop mariborskega župana, sproženi na tej strani Zofijinih ljubimcev maja letos. O njem je tekla beseda tudi v zadnjem prispevku iz Večera, ki ga je prebiral in iz katerega izhaja v svojem zapisu:
Lotim se pisanja Aljoše Peršaka V mestu konstruktov in zarot. Delno gre za intervju z dr. Borisom Vezjakom, delno za mnenja podpisnikov peticije, da naj Kangler za božjo voljo že enkrat odstopi. Večino podpisnikov osebno poznam, cenim ali jih imam celo rad, a peticij ne podpisujem več. Saj lahko zdaj javno povem, kaj in kako mislim. Pa tudi tega ne vem, zakaj naj bi se na spletni strani Zofijinih ljubimcev izrekal zoper izbranca legalnih volitev. Hoteli so ga, imamo ga. Če svoj položaj zlorablja, naj ga že enkrat zaklenejo.
Poskušal bom braniti peticijo na način, da bom edini argument, ki ga novinar Večera navaja, izpeljal ad absurdum s ponujeno analogijo. Argument je namreč verjetno tale:
1. Politik, ki je izbran na legalnih volitvah, naj opravi svoj mandat do konca.
2. Če stori kaj narobe, bo za to odgovarjal pred sodiščem (»bo zaklenjen«).
3. Torej so peticije proti takemu politiku nesmiselne in jih nima smisla podpisati.
Predstavljajmo si, da bi se Večerov novinar znašel v stiski. V svoji hiši. Recimo sredi političnih pritiskov in cenzure, o čemer sem pisal v odgovoru nekemu drugemu novinarju Večera, ki se je spraševal, kako naj se novinarji uprejo morebitnim prihajajočim političnim eksekutorjem v medijih. Seveda je od njega odvisno, kako bo doživljal ali ne doživljal takšno stisko. Ali bi potemtakem isti novinar razmišljal takole:
1. Politik (predsednik vlade), ki je izbran na legalnih volitvah, naj opravi svoj mandat do konca.
2. Če izvaja politične pritiske in cenzuro na Večeru, bo za to odgovarjal pred sodiščem (ali kakorkoli že merodajno kaznovan).
3. Torej so peticije proti takemu politiku nesmiselne.
Ne vem, mogoče je tak premislek vodil novinarja, da se leta 2007 ni podpisal pod znano osovraženo novinarsko peticijo. Ker se ne podpisuje več pod peticije – ima pač privilegij, da lahko kaj javno pove, vsi državljani ga nimajo. V vsakem primeru pa se mi zdi premislek slab. Ker verjamem, da so bili podpisi pod to peticijo upravičeni. Ker verjamem, da so legitimni del obrambe novinarjev in opozarjanja javnosti. Ker je logika »ima mandat, dokler ga ne zaklenejo«, naivna. Ker je nevarna in se bere kot apoteoza. Ker dvomi v civilnodružbenost tam, kjer si je želimo več. Ker zahteva spoštovanje političnih izbir v trenutkih, ko ni jasno, zakaj bi morali terjati spoštovanje zanje. Ker predpostavlja obračanje proč od koruptivnih dejanj oziroma njihovo nekomentiranje. Ker zanika družbeno kritičnost, ki bi jo v prvi vrsti morali gojiti tudi novinarji. In ker je, kot v primeru novinarske peticije, prejkone nesolidarnostna.
Kaj pa danes?
Danes, leto in pol kasneje, mnogi še vedno menijo, da odstopa politikov preprosto sploh ne moremo terjati, da so takšne situacije nevarne in celo nedemokratične. Proti temu sem ugovarjal v svoji polemiki z Bogdanom Biščakom. Npr. Janković in Kangler sta po tej zame nerazumljivi logiki očitno nezamenljiva brez njihove nenasilno pogojene privolitve. Začetna peticija za odstop se danes v medijskih prikazih »mariborske vstaje« praktično ne omenja, in čeprav vsebuje čez 200 konkretnih imen, so mediji fascinirani nad razjarjeno tisočglavo množico, ki jo je sprožilo anonimno gibanje nadebudnežev na Facebooku. Tudi sam sem med protestirajočimi – zame sta legitimni obe obliki izražanja neke politične zahteve, čeravno dajem prednost prvi. Po svoje sem vesel, da bo morda uspelo množici tisto, kar ni nam kot skupini posameznikov. Toda razlika med obema formama protesta – in tu se pojavlja vprašanje pravšnjosti forme, še zlasti zaradi bojazni o porojenem nasilju na demonstracijah – je več kot očitna. Na eni strani transparentnost pobudnikov, njihov podpis in zastavljeno ime, na drugi anonimnost dobro organizirane skupine na Facebooku, ki se noče razkriti. Kontrasti so še drugi: časnost ali celo »pravočasnost« proti morda ne ravno pravočasnosti odziva, korupcija kot motiv za odstop proti motivu radarja (kot prvotnemu vzgibu za mariborsko ulično vstajo, ki se je kasneje razširila na druge kontekste), beseda intelektualca proti besedi množice, maloštevilnost proti številčnosti.
Še vedno pa najdemo tudi advokate mariborskega župana. Psiholog Aco Prosnik je v Delu nastopil z zanimivimi argumenti v podporo županu, pri čemer si je izmislil celo začetno številko (no, če ga ne prepriča 500 ljudi, ga ne bo niti 10.000 protestnikov):
Po besedah uglednega upokojenega psihologa in mariborskega varuha bolnikovih pravic Aca Prosnika pa je treba protest najprej statistično analizirati. »Petsto ljudi je pol odstotka Mariborčanov. To je izrazita manjšina. Nočem pa trditi, da zaradi tega ne more nastati velika zmeda.« Tega ni zakuhal župan Kangler, ki je po njegovem prepričanju žrtev, dodaja. Preseneča ga nestrpnost, saj bi bilo treba počakati, da bi vsaj ena od obtožb na račun župana dosegla točko, ko bi bila zrela za sodno obravnavo. »Za temi protesti je politika,« je jasen Prosnik, ki se mu zdi spodbujanje nestrpnosti zelo nevarno.
Če bi verjeli Prosniku, bi župan seveda moral kar vztrajati. Ker je deležen nestrpnosti, politične zarote in tako majhnega števila upornih protestnikov. In prav zato je Kangler danes presenetil, kot je pred napovedanim množičnim shodom, pred katerim to pišem, nakazal svoj umik iz politike, ceneno bežanje na dopust in svoje počasno slovo – a po koncu mandata. Zakaj? Ker bi vendar moral, če bi ti argumenti kaj veljali, vztrajati ob takšni podpori. Ker bi Prosnik in podobni vendar morali organizirati svoj množični shod v podporo županu ali vsaj peticijo in pokazati, da se maloštevilni množici ni treba kar tako ukloniti. Kaj šele argumentom še bolj maloštevilne peticije, omenjene na začetku.
You must be logged in to post a comment.