“Imam enega strica. Strica Konrada, ki živi v Mariboru. Prijazen mož. Govorjenje o stricih iz ozadja je prodajanje megle,” je na vprašanje o t. i. stricih iz ozadja odgovoril Türk.
Prodajalci megle so neka druga zgodba. Kar spregleda predsednik republike, je psihopolitika konspiracije in paranoje. Zakaj politična, novinarska in strokovna javnost pri nas že leta ne uspeta ugledati in interpretacijsko sprejeti psihopolitike paranoje kot permanentnega sloga ustvarjanja politike s pomočjo tovrstnih enoznačnih miselnih vzorcev, ostaja zame uganka. Označitev te ali one posamične misli ali razlage za »teorijo zarote« je povsem prekratke sape. Mar niso tudi navedeni primeri dokaz, da se praktično sleherno dejanje ti. levice do kraja reducira na konspirativnost, da njej ne uide noben pomemben dogodek, sploh ne volitve, ki se v fundamentu zvajajo na isto? Paranoidni prebliski niso kontingentni vrinki, kjer bi princip realnosti odhajal in se vračal nazaj; so fiksna in ustaljena paradigma delanja politike, ki si je prisvojila vso resnico in vso realnost. Mediji in stroka na to molče pristajajo: kot da ne bi opazili. Pa čeprav menda strici počnejo vse: nastavljajo predsednika vlade, predsednika države in marionetno vodijo opozicijo.