Novinarka Dela Anuška Delić je s svojim bridkim peresom odlično analizirala začetno dnevnoinformativno oddajo Danes, ki so jo včeraj ob 18:40 zagnali na long-awaited televiziji PLANET TV.
Konceptualno in vsebinsko jo je umestila med »nacionalkin« in »komercialkin« pristop, med osrednji dnevnik TVS in oddajo Svet na Kanalu A. Med »zadržanost« in »bahavost«, kot pravi. Slednji izraz bo pomembna prvina v še enem postopku, ki se ga želim dotakniti v nadaljevanju. Ključen je tale pasus v njenem zapisu, kjer detektira navzoče »moraliziranje«:
Populizem in moraliziranje najlepše ponazori kar prispevek o domnevnem ponarejanju poslanskih podpisov pod referendumski zahtevi v Pozitivni Sloveniji. »Peter Vilfan laže, in to pred kamero,« v offu pove novinar. Poslanec pove, kako je podpisal obe referendumski zahtevi. »Verjel mu ni niti predsednik državnega zbora.« Izjavo Gregorja Viranta razumemo, kot da ne bo delal vnaprejšnjih zaključkov, da pa najbrž ni vse ok. »Na laž ga postavijo njegovi kolegi.« Vodja poslanske skupine PS Jani Möderndorfer na novinarski konferenci razlaga o praksi podpisovanja s skeniranimi podpisi. Sklep prispevka je kakopak logičen in edini možen: skrbeti nas mora za demokracijo v hramu predstavnikov ljudstva. (Ne pa tudi za korektnost in celovitost novinarskih prispevkov državne televizije.)
»Peter Vilfan laže« in novinarska zaskrbljenost
Recimo torej, za prvo silo, da je moraliziranje instrumentalizirana raba moralnih principov in izkazovanje privrženosti morali za neke posebne potrebe, katerih osnovni namen ni zanimanje za moralo kot takšno. Lahko je obarvano psihološko, versko, ideološko, kot rečeno socialno ali politično. Velikokrat je podobno ponašanju, razkazovanju ali bahanju z njo, ki pa ostaja implicitno – v smislu, da z moraliziranjem posredno slikamo sebe in svoj vrednostni okvir kot večvreden in boljši od tistega pri »njih«. Denimo pri »vaših«. Mi smo pošteni, vi niste. Mi govorimo resnico, vi ne. Mi smo na strani dobrega, vi na strani slabega. V trenutkih psihopolitike ideološkega razdvajanja ljudstva silno uporaben in priročen koncept.
A prav v tej implicitnosti tiči težava. Kajti moraliziranja od morale ni vedno tako preprosto razločiti – kdaj je morala instrumentalizirana, običajno ni samoumevno vpisano v sam diskurz, v zgornjem primeru npr. skozi novinarske postopke, temveč je podano šele skozi druge kontekstualne momente. Izjava »Peter Vilfan laže, in to pred kamero«, je zelo pogojno moralizacijska in sploh ni in ne more biti takšna, če Peter Vilfan v dani situaciji res laže. Kar jo naredi za moralizacijsko, je vse kaj drugega. Bi laganje nekega politika, če ga v novinarskem prispevku nesporno dokažemo, res smeli šteti za tabuizirano vsebino, besedo »laž« prikrivati s številnimi evfemizmi (»neresnica« ipd.), zelo neposrednim obtožbam pa se izmikati v imenu ne-ve-se-kakšne skrbi za novinarstvo, ki ne sme zaiti v senzacionalistične vode in se ob tem še sklicevati na dosedanjo »dobro prakso«? Po moje ne.
Zgornji prispevek pa vendarle naredijo za moralizacijski vsi drugi konteksti, predvsem novinarjevi prehitri sklepi, na katere novinarka Dela utemeljeno opozarja: pretirana ocena, da je predsednik državnega zbora potrdil diagnozo »Peter Vilfan laže«, ki jo lahko izpeljemo iz v to smer intendiranega opisa »Ni mu verjel«, in seveda tudi iz citirane končne »zaskrbljenosti«, tega trade-marka generičnega pojma generalizacije: »Skrbeti nas mora za demokracijo v hramu predstavnikov ljudstva«. Šele z njimi nastane vtis, da začetna delovna teza prispevka o tem, kako poslanec neke stranke laže in kako ga bo novinar Planet TV poskušal ujeti pri tem (zdi se, da mu je v hipu, ko ga to sprašuje, že nastavil mrežo), ni namenjena temu razkritju, temveč kompromitaciji.
In s tem smo pri ključnem momentu moralizacije: če bi se izkazalo, da so tarče novinarjev Planeta TV vedno iste, da se naprimer laži ugotavljalo in razgaljajo le pri neki politični opciji in pri drugi nikoli ali bistveno manj, bomo imeli zelo dobre razloge za začetno že itak dobro dokumentirano domnevo, da je nova televizija pač še en brezplačni medij te oblasti. Da je morala instrumentalizirala za potrebe diskvalifikacije političnih nasprotnikov in da je torej prekratka sicer točna generalna ocena, da nek medijski prispevek zgolj moralizira. Ker tega ne počne »na splošno«.V danem prispevku, čeprav si je celotna dnevnoinformativna oddaja »sposodila« nekaj značilnih poudarkov iz ti. Janševih medijev te dni, si verjetno tega še ne bi upali trditi. Toda ko utegne postati otipljiv tudi tak kontekst, bo fenomen moralizacije medijsko zanimiv prav zaradi te dvojne hlinjene narave: po eni strani skrbi za moralo, resnico in demokracijo, po drugi strani specifično konotirane instrumentalizacije, ki nosi prepoznavno politično ali ideološko obeležje. Če bo do tega prišlo, bo potrebno moraliziranje in bahavost opisati bolj določno in natakniti najmanj ustreznejši predikat – tudi za nazaj.
V to smer razlage nas nedvomno potiska »komplementarna« obravnava prispevkov v oddaji Danes, ki se bodo, kot vse kaže, podvajali na portalu Planet Siol in kjer se zgoraj opisane poante »moralizacije« ponovijo.