Janševa osmrtnica

»Kar se Dela tiče, tam ni za verjeti niti osmrtnicam.« Natanko tako se glasi ocena predsednika vlade v televizijskem intervjuju nacionalke, ko je v svojem znanem slogu znova urejal medije in imenovani časnik podučil, da je z zadevo Rode dosegel profesionalno dno. No, saj vemo: edina osmrtnica, ki bi ji Janša v Delu verjel, je osmrtnica za Delo.

Ja, bili so časi, ko mu je menda premier dnevno urednikoval, kot je zatrdila njemu takrat zvesta državna sekretarka in prva nadzornica Dela za New York Times (»Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government, an allegation his office denied.«) Danes mu niti osmrtnice niso povšeči. Temu novinar Jože Možina, ki je vodil pogovor z njim, kajpak ni ugovarjal. Pravzaprav je bil tam, da ga dovolj »razgovori« na to temo in afirmira v stališčih.

Kako se odzovejo novinarji? Slabo. Pohvalno je temu sledil le protest IO aktiva novinarjev Dela, ki je, med drugim, zapisal:

Predsednik vlade Janez Janša je v sredinem večernem pogovoru za nacionalno televizijo znova napadel Delo. Na novinarsko vprašanje o problematiki bega možganov iz Slovenije, je dejal, da podatkov o tem ni ter da je o tem poročalo Delo, v katerem pa »ni za verjeti niti osmrtnicam«.

Obenem je v istem pogovoru še dejal, da je »Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov« ter se na splošno izrekel o slovenskem novinarstvu – meni, da tako nizko, kot je danes, še nikoli ni bilo.

IO Aktiva Dela protestira nad takšnimi neresničnimi sodbami medija.

Neresničnost vs. diskreditacija

Odziv se mi zdi neposrečen. Za diskreditacijski in hujskaški diskurz pač ne moremo reči le, da je neresničen. Trditve tega kova so vedno »loaded«, nabite z nečim, pred čimer se branimo. Niso kar tako neresnične, temveč vsebujejo diskreditacijsko premiso.

Naj navedem klasičen primer ti. »loaded question« oziroma »nabitega vprašanja«: če vas nekdo vpraša, ali ste že nehali pretepati svojo ženo, ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste (vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«). Recimo, da je seveda niste. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej, kar vas okrivi, če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani. Diskreditacija se je zgodila v vsakem primeru.

Če torej premier trdi, da v Delu ni verjeti niti osmrtnicam, potem je pojasnilo, da je trditev neresnična, zgrešila register sogovornikove intence, je deplasirana. Četudi analogija ni povsem popolna, zadosti osnovni hermenevtični poanti: pojasnilo, da je trditev »V Delu ni verjeti niti osmrtnicam« neresnična, gladko dezavuira bistvo diskreditacijskega postopka. Sploh se ga ne dotakne. Ker kaj naj bi to pomenilo? Da je v Delu za verjeti osmrtnicam? Je to sporočilo aktiva? A naj to pomeni, da ni res, da je Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov? Da ga torej še ni doseglo?

A so nam v IO aktiva novinarjev Dela želeli sporočiti nekaj takega? Domnevam, da ne: zgolj konceptualno so zgrešili naravo očitkov.

Logika diskreditacijskega diskurza

Na moč in neustavljivo (zmagovito) širitev diskreditacijskega diskurza v politiki in medijih opozarjam že vrsto let. Včasih se mi zdi, da ne le, da njegovo invazijo dopuščamo, temveč da novinarji njegove »logike« niti ne razumejo. Dovolj ironično sem o njem največ pisal ravno na primeru Dela. Naj spomnim na eklatanten primer, še zlasti, ker je prav J. Goebbels orodje ogorčenja in celo tožb SDS-ovih politikov proti novinarjem:

Lahko bi rekli, da skoraj ne mine dan, ko Janševa stranka in njegovi ministri ne bi nizkotno diskreditirali časopisa. Zelo nedavno sem na to opozoril na primeru izjave ministra Vinka Gorenaka, ki se veseli odpuščanj v tej medijski hiši (izjavo je obsodil tudi DNS). Moja kritika, namenjena stališču DNS, je bila, da prav tako usodno spregleda bistvo, ko v takih dejanjih politike obsoja nizko politično kulturo. S tem se znova izogne pravemu problemu: ne gre za kulturo, ne gre za resničnost, gre za kompromitacijo in propagando.

Pred tem sem (prvi) opozoril na degutantne izjave direktorja direktorata za medije Mira Petka, ko je tvitnil npr. tole: »Udbomafijski uradni list počasi ostaja brez relevantnih tem. Anuško Delić za urednico!« in »Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti.« Razen Mladine si neznosnosti takih stališč, še zlasti v kontekstu subjekta izjavljalca in njegove funkcije, skoraj noben medij ni upal niti omeniti. Prav nasprotno, v zadnji oddaji »Studio ob 17h« se Miro Petek, Matija Stepišnik in Igor Kršinar med sabo naslavljajo kar z imeni, trepljajo po ramenih kot stari prijatelji in nikomur niti na pamet ne pade, čemu direktorat za medije, če že res oporeka dvigu DDV za tisk, ne protestira pri ministrstvu za finance! Kot da ne gre za vladni organ!

Prav tako na primeru Dela sem na široko analiziral tezo o ti. komunizmu medijev, ki ji je, tako značilno, oporekal glavni kolumnist Dela Marko Crnkovič. Takrat sem ugotavljal:

V dokaz si poglejmo nekaj trditev, ki so jih v različnih zapisih javno objavili o časniku Delo isti ljudje v zadnjih nekaj tednih. Zanje je Delo »profesionalen in kvaliteten partijski časopis«, ki ima »veliko skupnega z nekdanjo beograjsko Politiko Express«, v njem so »obsedenci s SDS dobili nova partijska navodila«, Delo objavlja manipulacije in ponareja (»ponarejevalci iz Dela ponovno na delu«), njegovi pisci so »agitatorji«, sploh pa je to, kakor pravi še en ločen zapis, »glasilo centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije«.

Nič bolje se ne godi drugim medijem (z izjemo, na primer, Reporterja, Demokracije in dela RTV Slovenija); novinarji so ozmerjani za mafijce, lažnivce, propagandiste in manipulante. Diskvalifikacij teh medijev, poleg Dela predvsem še Mladine, Dnevnika, Večera in Žurnala, je preveč, da bi jih našteval. Temu sledijo javne podelitve nagrad, imenovane »novinarski flop tedna«, ki jih ne podeljujejo novinarske, temveč (znova iste) politične organizacije. Smemo torej govoriti zgolj o nezadovoljstvu neke politične stranke z našo medijsko krajino?

Kaj pa okupacija Dela?

IO aktiva novinarjev je v svoji izjavi pozabil omeniti tudi nesporen politični vpliv, ki ga je Janša na ta časopis že imel ob okupaciji v letih 2005 in dalje (po sloviti kupčiji Šrot-Janša et consortes, oziroma Mercator za Delo dne 12. avgusta 2005). Sicer omenja napad in grožnje, pa vendar. In tu je še ena ironija več: tako kot je Crnkovič za Delo in v Delu (!) ugotavljal, da je res komunistično trobilo, danes, le dan po objavi stališča aktiva novinarjev, tega kritizira in pledira za nekaj, kar bi označil kot pledoaje za brezbrižno ignoranco in več novinarskega stila:

Da se je Janša spet spustil v spopad z Delom, ni vredno pretirane pozornosti. Zamere, ki jih kuha, niso brez podlage, toda njegovi očitki so skregani z bontonom — tako kot je prav tako ne neutemeljena reakcija Dela skregana s stilom. Mnenje o medijih ni v premierovih pristojnostih, a tudi razglas izvršnega odbora aktiva novinarjev ni novinarski žanr. Janša kot posameznik ni Delova ciljna publika, ker je alone at the top, lahko pa nam služi kot primer človeka, ki ima svoje razloge, da nas ne mara brati in nam niti ne verjame.

Predvsem pa tak prepir v nasprotju s prevladujočim prepričanjem ni novica, ki bi jo osrednji slovenski politik moral delati, osrednji slovenski časnik pa pokrivati.

Delov mazohizem, ko na prvih straneh časnika pledira proti dvigu DDV za časopisje, potem pa nam nekaj strani kasneje njihov (isti) glavni kolumnist razloži, da morda ta ideja sploh ni slaba, se kar ponavlja: svojim stanovskim kolegom Crnkovič zdaj prijazno predlaga, da ob Janševih diskreditacijah zdolgočaseno zamahnejo z roko (in po možnosti tudi ob novi politični okupaciji), obenem pa naj vendar pomislijo, kako globoko prav in dobre razloge ima premier, ko uporablja Goebbelsa za dosego svojih propagandnih sporočil. Resnica gesla »Delo osvobaja« na zgornji fotomontaži s spletne strani SDS je pač: Delo potrebuje nove osvoboditelje. Ali še raje: osamosvojitelje.