::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Ko intelekt svobodnega homo sapiensa gre na volitve

Koga bo volil publicist Dejan Steinbuch na predsedniških volitvah? Naslov je obetaven, sploh za nekoga, ki si ob njem, naslovu namreč, obeta navedbo razlogov: »Zakaj ne bom volil Türka«.

Dedke v dom za upokojence

In sem se radovedno lotil branja. Najbolj fascinantna je že zunanja argumentacijska struktura zapisa, ki je, v kombinaciji z naslovom, če poenostavim, takale:

Ne bom X

A.

B.

C.

D.

E.

F.

Zato ne bom X.

Se pravi: avtor se kaj prida ne trudi utemeljiti končnega sklepa, med navedenimi trditvami A, B, C, D, E, F in sklepom, v katerem nastopa X, ni neposredne implicitne povezave: v relativno dolgem zapisu sploh ni omembe predsednika republike dr. Danila Türka, ki nastopa v naslovu in sklepnem delu razmišljanja. Ne, v celotnem besedilu so nanizani fragmenti, ali še bolje, impresije o posameznih ekonomskih, zgodovinskih, socialnih dogajanjih in ocene stanja v državi (A,B,C,D,E,F), ki jih puščam ob strani, ter svarilo pred tem, da moramo končati drugo svetovno vojno (sic!). Vse je nato združeno v oceno, da Sloveniji vlada gerontokracija, kar se očitno nanaša za Zvezo borcev, ki menda s svojimi lovkami obvladuje državo. Njenim osivelim članom avtor blagohotno svetuje utišanje, ne izmenjavo argumentov (»Ne, dedki, ni čas za revolucijo. Čas je, da greste v dom za upokojence.«). S polovico stavka še nakaže, da bo Zveza borcev na predsedniških volitvah podprla predsednika Türka in potem sledi težko pričakovani zaključni odlomek, ki hkrati končno uvede smiselno in dolgo pričakovano razlagalno povezavo med fragmentarnimi mnenji in končnim X-om, ki osmisli volilno namero iz naslova:

Skrajni čas je, da končamo II. svetovno vojno. Kandidat Zveze borcev pomeni nadaljevanje vojnega stanja, simbolizira gerontokracijo iz ozadja, ki nam vlada s pomočjo privilegijev, laži in sprenevedanja. Jaz ga ne bom volil. Ne morem.

Kakšne argumente točno je Steinbuch sploh navedel proti vnovični kandidaturi predsednika republike? Resnično bizarno, toda prav nobenega – niti enega samcatega. Od nekoga, ki že v naslovu ambiciozno napove, da bo razložil, zakaj ga ne bo volil, bralec še bolj pozorno pričakuje prav njih. Od nekoga, ki v začetnih stavkih spodbudno pravi, da bi bilo »zanimivo vedeti, koliko državljanov samostojno razmišlja in kritično presoja dogajanje okoli sebe«, bi to pričakovali nujno. Od tistega, ki ugotavlja, da »države inteligenca državljanov očitno ne zanima« in da »intelekt svobodnemu homo sapiensu omogoča oblikovanje lastnega mnenja«, pa trojno.

Kriv je. Podpirajo ga dedki

Bralec se prebira skozi tekst, obrača vsako vejico, da bi jih našel, a argumentov čudežno ni. Pardon, je zgolj eden, čeprav dobro skrit, čisto na koncu. Takšen postane šele, če ga pomagamo zelo na kratko rekonstruirati:

(1) Danilo Türk je kandidat Zveze borcev.

(2) Zveza borcev simbolizira gerontokracijo iz ozadja in vladavino laži.

(3) Zato ga ne bom volil.

No, vendarle končno vemo. Vse je povedano v dveh vrsticah na koncu, preostalo besedilo lahko vržemo v koš, ni v pomoč pri identifikaciji. O krivdi po povezavi (guilt by association) sem že pisal (ena, dva). V zgornjem primeru je shema enostavna, vendar »personificirano« usmerjena ne v stališča posameznika, temveč neposredno »ad hominem« v posameznika kot takega. Nekako takole:

(1) X podpira trditev (ali osebo) Y.

(2) Toda X je simbol za vladavino laži.

(3) Torej trditev (ali oseba) Y ni sprejemljiva.

Navedena klasična zmota (ali prevara) ne zmore posebne razumevanjske globine: asociacijski pripis krivde (ali lastnosti) neki osebi na podlagi ohlapne povezave (odnosa med X in Y) ne more imeti nobene teže ali relevance za trditev te osebe. Če aktualnega predsednika republike podpira Zveza borcev, zato njegova stališča niso nič bolj resnična ali napačna, on sam pa nič boljši ali slabši kandidat. Takšna so lahko le po sebi, ne zaradi tega. Pozor: argument je neveljaven celo, če pripustimo, da je resničen (2), da je, skratka, Zveza borcev res nekakšno zadnje gerontološko zlo pod slovenskim soncem. Celotna zmota parazitira na osnovni emocije zbujajoči logiki sovraštva, tako značilni za (pre)nekatere domače adhominalne forme: ker ga podpirajo dedki, je predsednik kriv, zato ga ne smemo voliti. In basta. Najboljše zdravilo za tiste, ki ne razumejo, kaj je s tem narobe, je silno enostaven avtoreferencializem: Steinbuch naj si predstavlja, da sam kandidira za predsednika republike in ga po nekem naključju podpre ista Zveza borcev. Bo zaradi tega nenadoma postal slaba izbira, ki je ne smemo voliti?

Ko se pogovarjamo o sovraštvu v naši družbi, običajno tipamo za njegovimi grobimi oblikami (npr. grožnjami s smrtjo, rasizmi in diskriminacijskimi izjavami), našim nezrelim medijem pa niti ne pade na pamet, kako lahko taisto sovraštvo izmerimo tudi v njegovih brezmejnih adhominalnih argumentacijskih pojavnih oblikah, med katere nedvomno spada tudi zmota krivde po povezavi. Po svoje razumljivo, zakaj: ker so mediji sami, v danem primeru Finance, nosilec takega diskurza, ker živijo od njega in diseminacije te vrste čustev.

Empirični dokazi za pamet

Avtorjevo kolumno v običajni zakladnici argumentacijskih trikov, Financah namreč, dela za dodatno vznemirljivo nenehno sklicevanje na kritično pamet. Ki sugerira postavljene visoke standarde. Atraktivna pobuda iz Steinbuchovega pisanja, vredna toplega pozdrava tudi v avtoreferenčnem smislu, je naslednja: »Ker torej ne razpolagamo z empirično dokazljivim podatkom o številu ali odstotku ljudi, ki so sposobni lastnega razmišljanja, lahko samo ugibamo, koliko jih je.«

Res ni treba ugibati. Pogledati je treba argumente. Zato sem Steinbuchu hvaležen. Njegovo pisanje je vedno tako ilustrativno in elegantno šolsko, kot da bi (mi) nadvse prijazno želel delo narediti za lažje.

Information

This entry was posted on 29/09/2012 by in aktualno, argumentacija, filozofija, mediji, politika, časopisi.
%d bloggers like this: