::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

»Ni ravno pošten, ampak naš je«

Ko je bil maja lani aretiran mariborski župan Franc Kangler, sem spisal zahtevo po njegovem odstopu. Majhno simbolično dejanje ogorčenosti nad dejstvom je bilo, da Maribor vodi nekdo, ki je vpleten v petnajst različnih sumov storitve kaznivega dejanja. V mestu, ki je gospodarsko in še bolj intelektualno obubožalo. In prav včeraj so proti županu, ki še kar sedi na svojem stolu, podali že dvanajsto ovadbo.

Če bi živel v Ljubljani, bi po včerajšnjih aretacijah ali pridržanju Zorana Jankovića in njegovih bližnjih verjetno storil nekaj podobnega. Seveda ne z velikim upanjem na uspeh (kdo pa sem?), pa vendar: v medijih podrobno nakazani indici o njegovih koruptivnih in kaznivih dejanjih bi me zaradi svoje obsežnosti prepričevali, da je odstop pravo dejanje človeka, ki verjame v politično higieno. Naj se vrne na oder, ko bo dokazal svojo nedolžnost, in to dvakrat močnejši.

Molk intelektualcev

Dogajanje omenjam, ker je bila moja reakcija, tako rekoč metanivojsko, obenem tudi protest proti nečemu, kar že dolga leta kritiziram pod naslovom »molk intelektualcev«. Z vseh vetrov, vseh po vrsti. Namesto da bi pri nas tvorili civilnodružbeno jedro kritičnih zagovornikov umskega, racionalnega, moralnega v družbi in politiki, se bodisi spreminjajo v tihe kimavce in s tem podpornike kakšne politične opcije,  še več pa je takih, ki raje apatično držijo glavo v pesku in se prepričujejo, da nimajo nobenega vpliva na realnost – ob tem pa poskrbijo predvsem za svoje kariere in lagodno življenje v slonokoščenih stolpih intelektualne (in še kakšne) samozadostnosti. Če se že priglasijo k besedi, so pripravljeni udariti po »onih«, nikoli po »svojih«. Kot levičar sem tako opažal, kako se je to dogajalo pri levih strankah: ko je npr. razpadala LDS, so bili pretežno tiho. Pa ne bodo se oni zamerili svojim! Ko je razpadal Zares, so bili pretežno tiho. Pa ne bodo se oni zamerili svojim! In ti aretirajo Jankovića, instantni izum levice pred popolnim polomom na lanskih volitvah. Kaj zdaj? Spet bodo bodisi ugotavljali, da to ni nič strašnega, ali pa bodo ponovno pretežno tiho. Zato ni daleč od resnice ocena, da je polom levice v zadnjih letih ne le maslo politikov, temveč tudi vseh tistih, ki so njen razkroj molče opazovali in niso izpolnili svoje državljanske dolžnosti: pokazati s svojimi osvojenimi strokovnimi znanji, kaj je prav in kaj ne, kaj moralno in kaj ne. Da so nekateri prihajali s svojimi političnimi projekti? Morda, ampak egoistično in vsak zase. Avtokracija, ki jo živimo, je tudi njihovo maslo.

»Dan, ko so molčali Jankovićevi podporniki«

Današnji zapis na vladinem projanšističnem portalu Planet Siol na lep ilustrativen način uprizarja zgornjo dilemo:

Poanta je insinuacijska in prozorna po tendencioznosti, ne pa tudi po vsebini: Jankovićevi številni podporniki, sami ugledni in čislani ljudje, ki so ga dobesedno prosili, da se poda v volilno tekmo na predčasnih volitvah 2011, so na dan aretacije (ali pridržanja, če hočete) obmolknili. In so povečini res. Dvomim, da se bo tu kaj spremenilo. V tem smislu novinarja prav nič ne lažeta ali insinuirata, ali kot lahko beremo drugje: »Na sestanku je bilo okoli 150 podpornikov. Vsi, razen enega, so mu izrekli polno podporo.« Seveda so tam bili morda le politično aktivni podporniki, pa vendar.

Toda zapis na Planet Siol je vendarle narejen z diskreditacijskim nabojem: ne le, da se ne spomnim, da bi kakšen desni medij poročal o podobni dilemi, npr. kaj je poreklo članstvo Zbora za republiko, ko je slišalo, da bo njihov maziljenec Janez Janša moral zaradi obtožnice na sodišče zaradi domnevne vpletenosti v korupcijsko afero Patria. Ali celo, da bi sistematično gnjavili njegove podpornike z zoprnimi vprašanji – ne, tega se niso spomnili, kar je še bolj ključno, niti levi mediji. Še enkrat več je to tako značilna medijska dvojnost za te kraje.

Moralni bankrot politike

Delnice moralnega kapitala levice, no, vsaj nekega njenega pomembnega dela, še niso nikoli kotirale tako nizko. Prej bi rekel, da je taista morala bankrotirala. Kar se je zgodilo včeraj, namreč ni le problem Pozitivne Slovenije. Politično enoumje intelektualne desnice (tako imenovanih razumnikov) se je popolnoma zlilo in postalo identično enoumju intelektualne levice: majhna razlika zaradi nekaj več kritičnosti na levici do »svojih« od tiste na desnici je postala nepomembna. Razlike med obojimi z vidika moralne moči od včeraj naprej praktično več ni. In tako kot lahko razpišete mednarodno tiralico za novinarjem na levici, ki bo Jankovića pozval k odstopu, jo lahko verjetno tudi za »intelektualcem«, ki bo storil kaj podobnega. V dobri veri in z dobrimi nameni, tako upam, pretiravam. Toda medijsko-intelektualna sprega bo, verjamem, storila prav to: blefirala in se pretvarjala.

Popolnoma jasno je: s takšno agendo je velik del obstoječe slovenske levice z vsemi uglednimi intelektualci in meščani na čelu popolnoma moralno bankrotiral. Ali je na to vsaj obsojen, in to v zelo kratkem času. Od te točke naprej je resnično vseeno, ali volite Janeza ali Zorana, med desnimi in levimi intelektualci ni več substancialne razlike. Igra kazanja s prstom »tudi vi ste koruptivni« je do konca legitimirana in katastrofa za vse. Mentalna paradigma »glup je, ampak naš je«, o katerih sem pisal nedavno, je porazna za velik del levice. Zdaj vemo, da je lahko še huje: mentalna paradigma »ni ravno pošten, ampak naš je«, je pogubna za levico in Slovenijo v celoti.

One comment on “»Ni ravno pošten, ampak naš je«

  1. Pingback: Odstopiti ali ne odstopiti? « Zares

Komentarji so zaprti.

Information

This entry was posted on 28/09/2012 by in aktualno, mediji, politika.
%d bloggers like this: